Zgodovinski oris

Najstarejša poselitev Cerknice in okolice sega v predzgodovinski čas, v starejšo železno dobo ali halštat (9. - 5. stol. pr.n.š.). Takrat so v teh krajih prebivala ilirska plemena. Živeli so v dobro utrjenih naselbinah obdanih z nasipi iz kamna in zemlje, ki jih imenujemo gradišča. Za njimi so v te kraje prišli Kelti (3. st. pr.n.š.), ki pa so zasedli le posamične strateške točke, medtem ko so drugje ostali staroselci.

Cerkvica sv. Kancijana nad velikim naravnim mostom v Rakovem Škocjanu. Prva poselitev tega predela je bila že v bronasti dobi in se nadaljuje v čas kulture žarnih grobišč. Zgornji sedimenti pa skrivajo rimske in srednjeveške najdbe. Gruber

Zgodovinska doba se začne šele s prihodom Rimljanov v 1. st.pr.n.š., ki so imeli naše kraje v posesti več stoletij. Zgradili  so več vojaških utrdb, zapornih zidov in cest, ki so povezovale province s pomembnejšimi mesti. Te ceste so služile trgovini in prometu še v srednjem veku. Cerknica je bila povezana z Emono (Ljubljano) po dveh poteh. Prva je držala proti severu (Bezuljak – Dobec – Pokojišče – Brezovica – Vrhnika), druga v smeri Rakeka na Laze, kjer se je priključila rimski cesti Trst – Logatec – Emona. Zaporni zidovi z večjimi in manjšimi stražnimi stolpi so zapirali vse lažje prehode in dostope v severno Italijo in tako služili zaviranju vse pogostejših navalov ljudstev iz vzhoda na zahod. Prehode k Cerkniškemu jezeru so zapirali zidovi na Pokojišču in Rakitni ter pod hribom Gradišče na Martinj hribu.

Homann, Johann baptist (1663-1724) - [1730?] – Tabula Ducatus Carnioliae, Vindorum Marchiae et Histriae ex mente Ilustr. mi quondam L.B.Valvasorii

Za obdobjem Rimljanov se je pričela nemirna doba preseljevanja narodov (Huni, Goti, Langobardi), v zgodnjem srednjem veku pa so se v naših krajih naselili naši neposredni predniki stari Slovani. V stoletjih potem so nastajala številna naselja s cerkvami, ki so bila osnovana na bogati tradiciji. V 11. stol. je prišlo ozemlje Cerkniškega pod oblast oglejskih patriarhov in ostalo pod oglejsko oblastjo vse do prihoda Habsburžanov. V 15. in 16. stol. so cerkniško območje pretresali krvavi turški vpadi. V času Avstro-Ogrske je bilo območje pomembna trgovsko-prometna povezava med gospodarsko različno usmerjenim predelom Panonske nižine in severnim Jadranom z njegovim zaledjem. Tudi domačini so se v tem času vključevali v promet kot prevozniki ali tovorniki. V smer proti morju so tovorili in prevažali les in lesene izdelke, nazaj pa so vozili sol, ribe, vino, sadje ipd. V Cerknici so bila skladišča soli, od koder so jo mali tovorniki razvažali po celi deželi. S prihodom železnice leta 1857 se je pomen prevozništva na daljše razdalje zmanjšal. Trst z okolico je postal domačinom dostopnejši, povečali pa so se tudi medsebojni kulturni vplivi.

Pogled na Bobnarico. Gruber

Z novo državno mejo po prvi svetovni vojni so bile vezi med Primorsko in cerkniškim območjem pretrgane. Veliko ljudi se je začelo ukvarjati s tihotapstvom (kontrabantom). Po drugi svetovni vojni je za cerkniško območje značilna večja usmerjenost proti Ljubljani.   Viri: Notranjski listi II, Cerknica 1981 Alenka Gaberščik: Jezero, ki izginja, Ljubljana 2002 Ralf Čeplak: Občina Cerknica, Ljubljana 1990