Rosnica
V Sloveniji živijo 4 vrste rjavih žab (podrod Rana), v Notranjskem parku pa dve od teh. Ena od njiju je rosnica (Rana dalmatina).
Rosnica, ki ji pravimo tudi sivka, je srednje velika žaba. Trup odrasle živali meri od 6 do 9 cm, samci pa so navadno nekoliko manjši od samic. Za rosnico so značilne izredno dolge zadnje noge, ki največjim omogočajo preko en meter dolge skoke. Hrbtna stran te žabe je enotno rjava in tudi na bokih nima temnih lis in pik. Kot ostale rjave žabe tudi rosnica čez oči nosi izrazito temno rjavo masko, na zadnjih nogah pa ima temnejši vzorec širokih prečnih prog. Vsa trebušna stran je enotne bele barve, brez temnejših lis ali peg po sredini. Samci imajo belo, samice pa bledo oranžno ali rumenkasto grlo. Rosnica ima podaljšan in nekoliko priostren gobec, zato je njena glava iz ptičje perspektive videti koničasta. Bobnič, kroglasta vdolbina za očesom, pa je pri tej vrsti skoraj tako velik kot oko.
Razširjena je po vsej Sloveniji. Pojavlja se do 1000 m nad morjem, vendar je pogostejša v nižjih predelih. Večino svojega odraslega življenja preživi na kopnem. Všeč so ji toplejše lege, kjer si v svetlih listnatih gozdovih, ob gozdnih robovih, na gozdnih jasah in po mokrotnih travnikih išče hrano. S svojo barvo in obliko se rosnica zlahka zlije s suhim listjem v okolici in, če negibna obstane, jo le težko opazimo. To je dnevno aktivna žival, ki žuželke in podobno velike nevretenčarje lovi zlasti v deževnih dneh in v vlažnih dneh, ki jim sledijo.
Samci rjavih žab nimajo zunanjih zvočnih mehurjev značilnih za predstavnike iz skupine zelenih žab in tudi rosnica ni izjema. Rosnice se mrestijo v globljih, vsaj 1 dm globokih, stoječih ali počasi tekočih vodah. Samci se na mrestiščih oglašajo pod vodo in jih ni lahko slišati. Samice pa so na njihove klice bolj pozorne in se zgodaj spomladi, od februarja do aprila, rade odzovejo samčevemu ritmičnemu kro-kro-kro-kro-kro. Samica na vejo ali steblo vodne rastline pritrdi po en kroglast mrest, ki vsebuje od 300 do 1500 jajc in v premeru meri okoli 10 cm. Mresti se sčasoma ločijo od mesta pritrditve in se razlezejo po vodni gladini. Poleti se rosnice iz vodnih teles, kjer so se mrestile, umaknejo na kopno in lahko odromajo tudi več kilometrov stran. Na kopnem tudi prezimijo.
Rosnica je v Sloveniji zavarovana in poleg tega kot ranljiva (V) vrsta uvrščena na Rdeči seznam ogroženih dvoživk Slovenije!
Rosnica
Sekulja
Sekulja (Rana temporaria) je še druga vrsta iz skupine rjavih žab (podrod Rana), ki jo najdemo na območju Notranjskega parka.
Sekulja je srednje velika, nekoliko bolj čokata žaba s široko, zaobljeno glavo in kratkim, topim gobcem. Trup odrasle živali meri od 4 do 11 cm, samci pa so manjši od svojih boljših polovic. Njene zadnje noge so razmeroma kratke, kar je posebej očitno v primerjavi z dolgonogo rosnico. Bobnič, okrogla vdolbinica za očesom, je pri sekulji manjši od očesa. Zanjo je značilen še marmoriran vzorec temnejših peg in pik na mlečno ali umazano belem, lahko tudi rumenkastem ali celo oranžnem trebuhu. Po hrbtu in bokih je navadno rdečkasto do sivo rjava in pogosto posuta s temnejšimi lisami. Kot ostale rjave žabe ima tudi sekulja čez oči potegnjeno izrazito, temno rjavo, masko.
V Sloveniji je sekulja splošno razširjena. Bolj ji ustrezajo hladnejša, hribovita območja, zato jo pri nas najdemo tudi do 1700 m nad morjem, slovenske Istre in Primorja pa se izogiba. Njen življenjski prostor so senčni, vlažni gozdovi in gozdni robovi, dobro pa se znajde tudi v gostem rastju na močvirnih travnikih in barjih. V suhih in toplih dneh se skriva pod listjem, trhlim lesom ali kamni, med koreninami dreves in grmov ali v gostem rastju; v mraku in vlažnih dneh pa se odpravi na lov za polži, pajki, žuželkami in ostalimi nevretenčarji.
Do mrestišč, ki ji navadno predstavljajo plitva stoječa ali počasi tekoča vodna telesa na sončnih legah, se sekulje v prvem toplejšem obdobju po koncu zime selijo v velikih množicah. Na mrestiščih se zadržujejo od februarja do aprila. V tem času samci z razpotegnjenim rroar-rroar-rroar-rroar-rroar gruleče prigovarjajo samicam. Samice mrest, ki v premeru meri od 10 do 30 cm, pogosto odlagajo v skupinah, tako da posameznih mrestov med sabo ne ločimo.
Sekulje na kopnem prezimujejo posamič; znana pa so tudi skupinska prezimovališča na dnu vodnih teles, kjer se jih lahko zbere tudi več tisoč! Eno takih prezimovališč se nahaja tudi na robu Cerkniškega jezera.
Sekulja je v Sloveniji zavarovana in kot ranljiva (V) vrsta uvrščena tudi na Rdeči seznam!
Sekulja
Zelene žabe
V Sloveniji živijo tri vrste, ki jih družimo v podrod zelenih žab (Pelophylax). To so pisana žaba (Pelophylax lessonae), debeloglavka (Pelophylax ridibunda) in zelena žaba (Pelophylax kl. esculenta). Vse tri vrste so si med seboj precej podobne, obenem pa se različni osebki iste vrste lahko na videz zelo razlikujejo. Zato vse tri vrste zelenih žab, ki živijo tudi na območju Notranjskega parka, obravnavamo skupaj.
Zelene žabe so navadno svetlo zelene barve, vendar je obarvanost njihovega telesa precej spremenljiva in neredko opazimo tudi povsem rjave osebke ter vse možne barvne prehode. Skupna značilnost samcev zelenih žab so zunanji zvočni mehurji, ki ojačajo zvok med oglašanjem. Poleg tega sta, v široka pasova urejena, niza hrbtnih žlez na prehodu bokov v hrbet pri vseh zelenih žabah pred zadnjimi okončinami prekinjena.
Odrasle zelene žabe se v vodi ali njeni neposredni bližini zadržujejo ves čas, le prezimijo na kopnem. Aktivne so podnevi, ko se sončijo na bregu vode ali na plavajočem listu lokvanja ali blatnika, ali pa oprezajo za nevretenčarji, s katerimi se hranijo. Zlasti debeloglavke, ki so največje od naših zelenih žab, se lotijo tudi večjega plena, na primer ličink drugih dvoživk, majhnih rib, ptičjih mladičev in malih sesalcev.
Mrestenje zelenih žab poteka od maja do julija. Takrat samci čez dan in še pozno v noč glasno kličejo samice. Te mreste nepravilnih oblik odlagajo na potopljene dele vodnih rastlin, zato njihovih mrestov ni lahko najti.
Zelene žabe so razširjene po vsej Sloveniji. Najdemo jih v različnih tipih stoječih ali počasi tekočih voda z vsaj nekaj vodnega rastlinja. Tudi ribja družba jih ne moti. Vseeno pa so previdne, plašne in hitre. Če se jim prehitro približamo, se ne obotavljajo, ampak takoj skočijo v vodo, se potopijo in se nato tudi po več minut ne prikažejo.
Vse tri vrste zelenih žab so v Sloveniji zavarovane in na Rdeči seznam ogroženih dvoživk uvrščene v kategorijo ranljiva (V) vrsta!
Pisana žaba (Pelophylax lessonae) je najmanjša med trojico, trup odrasle meri od 4 do 9 cm. Najznačilnejši del oglašanja pisanih žab je glasen in raztegnjen krrrrreee.
Debeloglavka (Pelophylax ridibunda) je velika žaba, ki zraste od 5 do 15 cm. Samce bomo lahko slišali ponavljati svoj odsekani ke-ke-ke-ke-ke tudi do dva kilometra daleč.
Zelena žaba (Pelophylax kl. esculenta) zraste od 5 do 15 cm. Vzorec in barva njenega telesa in tudi oglašanje samcev so pogosto podobni bodisi pisani žabi bodisi debeloglavki, kar pa ni nič čudnega, saj je ta vrsta nastala z nenavadno obliko križanja starševskih vrst – zelene žabe in debeloglavke. Posebnost nastanka te vrste označuje tudi okrajšava kl. v njenem znanstvenem imenu.
Zelena žaba (Pelophylax sp.)