Mali martinec (Actitis hypoleucos) je majhen ptič – dolg je od 18 do 19 cm, razpon njegovih kril pa meri med 32 in 35 cm. Tako je celo manjši od vsem dobro znanega kosa. Malega martinca lahko pogosto spoznamo že po njegovi sključeni drži, kratkih nogah in kratkem vratu ter po dolgem repu, s katerim med hojo značilno ’utripa’ – dviga in spušča ga s hitrimi, odsekanimi gibi. Tudi način leta je zelo značilen. Mali martinec leti nizko nad vodo ali tlemi. Hitro utripajoč let prekine z jadranjem na svojih togih, navzdol ukrivljenih perutih, na katerih izstopa bel pas. Frfotanje in jadranje se izmenjujeta, dokler ne pristane. Mali martinec je podnevi aktiven vsejed, torej se prehranjuje s hrano živalskega in rastlinskega izvora. Medtem ko lovi odrasle žuželke in njihove ličinke, pajke, polže, deževnike, občasno kakšnega paglavca ali mlado žabico, lahko opazujemo njegovo obarvanost. Po hrbtu, krilih, glavi in vratu je sivo rjav z vzorcem črnih črt. Njegov trebuh je snežno bel, belina s trebuha pa se pred krili izrazito dviga proti hrbtu.
Mali martinec je selivka. Na prezimovališča v afriškem in evropskem delu Sredozemlja odleti konec julija. Redki prezimujejo tudi na Atlantski obali zahodne Evrope. Na gnezditvena območja se vrne proti koncu marca. Najraje gnezdi na prodnatih, peščenih ali skalnatih bregovih hitro tekočih rek, prav tako mu ustrezajo jezera s čisto vodo, odmaknjene morske obale in izlivi rek. Gnezdo si uredi na tleh, včasih majhno kotanjo izkoplje tudi med grmovjem ali drevesi. Tudi v času prezimovanja se zadržuje ob različnih vodnih telesih, vendar se velikih priobalnih blatnih ravnic praviloma izogiba.
V Sloveniji je mali martinec močno ogrožen gnezdilec. Na Rdečem seznamu ogroženih ptičev gnezdilcev je uvrščen v kategorijo prizadeta vrsta. Ogrožajo ga predvsem motnje v času gnezdenja.
Mali martinec