Penice (Sylviidae) so majhne in živahne, praviloma žužkojede ptice pevke. Njihova vezanost na žuželke kot vir hrane je tudi glavni vzrok, da se jih večina s prihodom zime preseli v kraje z milejšim podnebjem.
Precej vrst penic si je med seboj na videz zelo podobnih, najbolj zanesljivo jih ločimo po njihovem petju in vedenju. Navadno gnezdijo v nizkem rastju blizu tal ali celo na tleh, trstnice (rod Acrocephalus) pa v trstičju.
Bičja trstnica
Bičja trstnica (Acrocephalus schoenobaenus) je vitka varovalno obarvana ptica. Iztegnjena je dolga okoli 13 cm. Spoznamo jo po rjavkasto ali sivkasto beli nadočesni progi in temni progi, ki teče čez oči, pa tudi vrh glave ima temen. Grlo in prsi so umazano beli, boki in del pred repom pa svetlo rjavi. Trtica in zgornja stran repa sta cimetno rjava, hrbet sivkasto rjav, krila pa temno in svetlo rjavo progasta.
Bičja trstnica je prebivalka trstišč in sestojev rogoza ali šašev ob rekah in jezerih ali v močvirjih. Všeč ji je, da sestoje trsta ali rogoza tu in tam prekine kakšen vrbov grm. Samec svojo živahno melodijo poje z dvignjenega mesta, z veje grma ali s stebla visokega trsta. Sredi petja se tu in tam dvigne v zrak in hitro spet pristane na svojem pevskem mestu.
To je podnevi aktivna vrsta, ki z vej in listov z veliko natančnostjo pobira žuželke, ki so njena glavna hrana. Pri nas gnezdi maja in junija. Skodeličasto gnezdo splete iz rastlinskega materiala in ga skrije v gosto rastlinje na tla ali tik nad tlemi. Bičja trstnica je selivka, ki prezimuje v Afriki, južno od Sahare. Tja se odpravi jeseni, septembra ali oktobra, k nam pa se vrne s prihodom pomladi.
V Sloveniji velja za redko gnezdilko, na Rdečem seznamu ogroženih ptičev gnezdilcev pa jo najdemo v kategoriji ranljiva vrsta.
Bičja trstnica