Sodoprsti kopitarji (Artiodactyla) so najštevilčnejša skupina velikih rastlinojedih sesalcev, ki vključuje 220 vrst živečih po vsem svetu.
Ker se v glavnem hranijo s celulozo bogato, torej s težko prebavljivo hrano, so se pri njih razvile prilagoditve na rastlinojedi način prehranjevanja. Parkljarji nimajo stalno rastočih zob kot je značilno za glodavce, pač pa imajo zvišane krone kočnikov, da se ti počasneje obrabijo. Nekateri med njimi, prežvekovalci, pa imajo še poseben štiridelen želodec.
Za boljši izkoristek poteka v želodcu prežvekovalcev postopna priprava in prebava hrane. Popaseno rastlinje gre najprej v vrečast vamp, ki služi kot nekakšna vreča za prenašanje hrane. Po paši se prežvekovalci umaknejo v kritje, kjer med počitkom nadaljujejo s procesom prebavljanja. Med počitkom gre hrana iz vampa v kapico, kjer se oblikujejo kepe. V fazi prežvekovanja se kepice po požiralniku vrnejo nazaj v usta, kjer se med temeljitim žvečenjem prepojijo s slino. Nastane kašasta zmes, ki potuje v tretji del želodca, ki mu pravimo devetogub. Šele iz devetoguba gre tako pripravljena hrana v siriščnik, kjer se prepoji s prebavnimi sokovi in se s pomočjo sožitnih (simbiontskih) organizmov prebavi.
Rastlinojede živali so nevarnosti najbolj izpostavljene prav med hranjenjem. Drobni glodavci se pred plenilci lahko umaknejo v rov, parkljarji pa morajo plenilcu ubežati. Pri begu se zanašajo na hitrost in spretnost, zato ima večina parkljarjev dolge in vitke okončine, mišično maso pa zgoščeno v telesu. Podaljšane kosti v končnih delih okončin njihove noge še podaljšujejo. Parkljarji imajo razvite največ štiri prste, katerih prosti členki so oblečeni v roževinaste parklje. Prvi prst manjka pri vseh predstavnikih, drugi in peti pa sta bolj ali manj zakrnela.
Parkljarji, ki živijo v Sloveniji, sodijo v dve skupini. Prva skupina so prašiči s sorodstvom (podred Suina), ki so pri nas zastopani z eno družino, to so prašiči (Suidae). Druga skupina naših parkljarjev so prežvekovalci (podred Ruminantia), sem uvrščamo družini jelenov (Cervidae) in votlorogov (Bovidae).
Divji prašič
Divji prašič (Sus scrofa) je edini predstavnik družine prašičev (Suidae) v Sloveniji, na vsej Zemlji pa živi 16 predstavnikov te družine.
Prvotno je divji prašič poseljeval gozdove in stepe Evrazije in severne Afrike, a smo ga ljudje do danes z mnogih delov prvotnega območja razširjenosti (areala) iztrebili. Tudi na Kranjskem so to vrsto v drugi polovici 18. stoletja iztrebili, vendar je naše kraje ponovno naselila v času okoli prve svetovne vojne. Danes živi v gozdovih in obsežnejših močvirjih na celotnem območju Slovenije, njegova številčnost pa se po vsej Evropi veča.
Divji prašič je žival z visokim, čokatim trupom na kratkih, a močnih nogah. Višji je v plečih kot v križu, saj je sprednji del trupa posebno močan. Samci, ki jim pravimo merjasci ali vepri, so znatno večji od samic. Noge divjega prašiča imajo razvite še vse štiri prste, vsi prsti pa nosijo parklje. Od tu tudi značilen odtis njegove stopinje – spredaj dva velika odtisa parkljev, za njima in bolj narazen postavljena, pa sta še dva manjša odtisa. Dolga klinasta glava se postopno zoži v koničast rilec. Ker ima razmeroma majhne oči, se zanaša predvsem na odličen vonj in dober sluh. Za divjega prašiča so značilni podaljšani in navzven obrnjeni podočniki, čekani, ki so večji pri samcih. Telo je poraslo z močno ščetinasto dlako. Odrasle živali so sivo rjave do temno rjave barve, mladiči pa so svetlo rjavi z vzdolžnimi temnejšimi progami.
To je previdna in razumna žival, ki je aktivna v glavnem ponoči in v mraku. Divji prašič je vsejed, ki se v glavnem hrani z rastlinami, plodovi in podzemskimi deli rastlin. Všeč so mu tudi z beljakovinami bogati nevretenčarji, za katerimi z rilcem rije po zemlji. Pri prehrani res ni izbirčen in se rad loti tudi mrhovine. Divji prašič ni prežvekovalec, njegov želodec je enostavna vreča.
Svinje in mlade živali se družijo v tropih, ker so tako bolj varne pred plenilci. Pri nas taki tropi navadno štejejo od 10 do 30 živali. Odrasli merjasci so samotarji in se svinjam pridružijo le v času parjenja, ki ga pri prašičih imenujemo bukanje. Pri nas bukanje poteka od novembra do januarja. Svinja je breja približno 4 mesece in skoti do 10 mladičev, vendar jih preživi največ 8, saj ima mati le toliko seskov. Svinja svoje mlade približno 2 meseca doji v gnezdu, ki ga nastelje iz rastlinja in dlake.
Divji prašič dočaka 8 do 10 let, njegov glavni plenilec v naravi pa je volk, ki je pri lovu najbolj uspešen v visokem snegu.
Je divji prednik domačega prašiča in na območjih, kjer domače svinje pasejo na prostem, križanci z divjim prašičem niso nobena redkost.
Merjasec med menjavo kožuha
Navadni jelen
Navadni jelen (Cervus elaphus) je največji od predstavnikov družine jelenov (Cervidae), ki živijo v Sloveniji. V plečih je odrasel jelen visok do 1,5 m, dolg pa je od 1,5 do 2 m. Samci (jeleni) pri nas tehtajo do 250 kg in so večji od samic (košut), ki tehtajo do 150 kg. Samec na glavi nosi razvejano koščeno rogovje, ki marca ali aprila odpade, na njegovem mestu pa vsako leto zraste novo. Prvo rogovje jelenu zraste po enem letu življenja in se do 10. leta veča, nato pa začne s telesom počasi pešati tudi rogovje, saj je to odraz telesne pripravljenosti jelena. Košute rogovja nimajo razvitega, pravimo da so mulaste. Navadni jelen ima dolgo, krhko dlako. Poleti je kožuh odraslih enotne rdeče rjave barve, pozimi pa postane sivo rjav. Teleta so lisasta. Zadnjica in spodnja stran repa sta celo leto bela.
Jelen je aktiven v mraku in ponoči, ko se črede odpravijo na pašo, podnevi pa počiva v zavetju gozda in počasi prežvekuje. Večji del njegove prehrane predstavljajo trave, tudi semena in plodovi. Pozimi, v času stiske, se loti tudi objedanja vej iglavcev in lubja.
Črede jelenov razpadejo v času parjenja, ki mu rečemo ruk. Ruk poteka na ustaljenih krajih, praviloma septembra. Takrat si samci s fizičnim merjenjem moči v borbah skušajo pridobiti čim več košut. Pozimi se samice spet začnejo družiti s teleti in oblikujejo čredo, samci pa sestavljajo svoje črede ali do naslednjega ruka živijo samotarsko življenje. Košuta je breja približno osem mesecev, nato pa maja ali junija skoti navadno eno samo tele, ki ga doji kakšne tri mesece.
Življenjska doba navadnega jelena je 15 do 20 let, vendar v naravi povprečno doživijo pet ali šest let. Njegov glavni naravni sovražnik je volk, ki pa pleni predvsem poškodovane ali bolne živali ter osebke v slabši telesni pripravljenosti in tako skrbi, da se krhko naravno ravnovesje ne poruši.
Jelen danes živi v velikih sklenjenih gozdovih, vendar ga je v gozd pregnal šele človek – sprva so črede jelenov živele na območjih z mozaičnim prepletom travišč in gozdov. Pri nas največ jelenjadi naseljuje dinarske jelovo-bukove gozdove.
Samec navadnega jelena v obori
Srna
Srna (Capreolus capreolus) je najmanjši med predstavniki družine jelenov (Cervidae), ki živijo pri nas. Višina srninih pleč je med 90 in 95 cm, odrasla žival pa je dolga dober meter. Velika uhlja na razmeroma kratki glavi na dolgem vratu izdajata plašno žival. Ob najmanjši slutnji nevarnosti z dolgimi skoki na svojih vitkih nogah čez drn in strn zleti v kritje. Njen rep je zelo kratek. Spodaj je bel, kar srne izrabljajo za komunikacijo v čredi in tudi s plenilcem. Belina dvignjenega repa opozarja ostale živali v čredi na nevarnost in sporoča plenilcu, da so ga že opazili. Poleti je njen kožuh rdeče rjav, za zimo pa ga zamenja gostejši sivorjav kožuh. Srnjakovo glavo krasi rogovje, ki mu v jeseni odpade, vendar mu ponovno zraste do spomladi. Samice rogovja nimajo.
Srnjad se najbolje počuti in znajde v gostem rastlinju, tako v gozdni podrasti kot v visoki travi nepokošenih travnikov. Pase se rada tudi na bolj izpostavljenih travnikih, kjer je trava bolj hranljiva, vendar tja praviloma zaide samo v mraku, zgodaj zjutraj ali zvečer, pa še to le za kratek čas. Hitro se naje rastlinja, nato pa se umakne v zavetje goščave, kjer v miru prežvekuje. Kot že rečeno srnjad živi manjših skupinah – čredah, stari samci pa postanejo samotarji. Marsikdaj se bomo v temnem delu dneva zdrznili ob hripajočem laježu, ki se bo razlegalo iz bližnjega gozda, vendar je vsak strah odveč, saj se tako oglaša srnjak ...
V družini jelenov je le za srnjad značilna posebnost v razvoju zarodka – odložena implantacija. To je pojav, pri katerem se zarodkov razvoj že zelo zgodaj ustavi, nato pa se po določenem obdobju mirovanja ugnezdi v steno maternice in z razvojem nadaljuje.
Glavna plenilca srnjadi v naravnem okolju sta ris in volk. Krdela volkov s svojimi pregoni ulovijo v glavnem živali v slabši kondiciji. Medtem ko v kulturni krajini – polnaravnem okolju, ki ga je sooblikoval človek – številnost srnjadi zmanjšujejo bolezni in zajedavci ter človek.
Srna v poletnem kožuhu