Klima Notranjske zaradi specifik (nižje temperature) terja tudi specifične sadne vrste, zato sadjarstvo na Notranjskem v daljni preteklosti ni bilo posebej razvito.
Pogosto so sejance vzgojili sami doma in nanje cepili sorte, ki so jih pripeljali tudi iz drugih krajev. Stare sadne sorte so bile na vrtovih skrbno in načrtno zasajene, velikokrat do te mere, da so imeli lastniki vrtov stalen vir sadja jeseni, pozimi in spomladi – kombinirali so sorte, ki ohranijo kakovost in zdržijo zimo, in sorte, ki so primerne za uživanje že takoj po obiranju.
Pogosto so sadna drevesa sadili tudi ob cestah, da so nudila senco in hrano popotnikom. Od nekdanjih »sadnih« drevoredov se je ohranil drevored hrušk med Lipsenjem in Gorenjim Jezerom.
Visokodebelni sadovnjaki na Notranjskem nam predstavljajo gensko banko nenadomestljivih sort in igrajo pomembno vlogo v tvorbi kulturne krajine.
Od starih sort najdemo na Notranjskem predvsem slednje: bobovec (za predelavo v mošt in jabolčni sok), kosmač (za predelavo in svežo porabo), carjevič (sveža poraba in predelava), goriška sevka (predelava, trpežna sorta, primerna za Notranjsko), grafenštajnc (izjemno okusna sorta), kanadka, oranžna reneta, beličnik, krivopecelj.
| prvi načrtovani nasadi: | 18. stoletje |
| življenjska doba visokodebelnih hrušk: | do 200 let |
| dolžina obcestnega nasada hrušk: | 3 km |
| najpogostejše sadje: | jabolka, hruške, slive |
