Pripadniki družine križevcev (Araneidae) pletejo kolesaste mreže, ki jih uporabljajo kot pasti za lov. Križevci luknjo v sredini mreže, ki ostane po koncu pletenja, zadelajo s svileno nitjo. Večina mrež je postavljenih pokončno, le redko mreža leži vodoravno.
Iz sredine mreže do skrivališča je praviloma speljana močnejša signalna nit. Skrivališče je na robu mreže, na njenem zgornjem delu in nekoliko ob strani. V njem pajek čaka in s sprednjo nogo drži signalno nit in tako začuti vsako dogajanje v svoji pasti.
Vrste, ki na sredo mreže dodajo pas iz prepleta svilenih niti, ki pajku pomaga, da se v mreži prikrije, čepijo na sredi mreže.
Obstaja pa tudi par rodov, ki so pri pletenju mrež izjeme. Nekateri od teh si ne naredijo skrivališča ob robu mreže, drugi ne potegnejo signalne niti, nekateri pa na zvitem listu spletejo mrežo, ki pravzaprav ni kolesasta...
Pipalke (helicere) križevcev imajo v glavnem razvite številne močne zobce. Z njimi križevci plen zdrobijo in ’prežvečijo’ ter ga med tem napojijo s prebavnimi sokovi. Po koncu hranjenja tako od uplenjene žuželke ostane le neprepoznaven briket iz ostankov zunanjega skeleta, medtem ko po obedu pajkov iz nekaterih drugih družin (rakovičarji in krogličarji) ostane skoraj nedotaknjeno zunanje ogrodje, hranljivo notranjost pa ti pajki izsesajo.
Samci so po vzorcu podobni samicam, a so veliko manjši. Samec samici dvori s tresenjem in cukanjem njene mreže, kar izbranko navadno dovolj prevzame, da se je voljna pariti. Po parjenju samec navadno uspe pobegniti in se ponovno pari, vendar pa s časom postane manj uren in spreten in ga samica lahko tudi požre.
Navadni križevec
Navadni križevec (Araneus diadematus) živi v različnih življenjskih okoljih. Najdemo ga na travniku, na robu gozda ali v njem, svojo kolesasto mrežo pa si včasih splete tudi na vrtu.
Lovi s pomočjo pasti, mreže, ki jo razpne med dva grma, preko gozdne poti ali med višje travniške zeli. Odrasla samica splete okoli 3 dm široko kolesasto mrežo, ki vsebuje kakšnih 40 lovilnih niti. Na sredi mreže lastnica ždi z glavo navzdol, ob hudi sončni pripeki pa se rada umakne v skrivališče na robu mreže in dogajanje v svoji pasti spremlja preko signalne niti, ki jo drži s sprednjo nogo. Manjši plen nemudoma ugrizne in zastrupi, pri večjem ulovu pa je bolj previden; ujeto žuželko najprej ovije z nitjo in jo šele nato zastrupi.
Spolno dozori v toplih poletnih ali jesenskih dneh. Takrat samec opusti pletenje mrež in začne iskati godno samico. Ko jo najde, na njeno mrežo pripne ’snubitveno nit’, ki jo nato cuka in trese, ter na ta način k sebi zvabi samico. Nato počaka na primeren trenutek in izbranko poskusi oploditi. Pri tem je sila previden, saj gre za nevarno početje, ki ga lahko plača tudi z življenjem. Samica je namreč na parjenje pripravljena le nekaj dni po tem, ko spolno dozori, kasneje pa samca spozna za hranljiv obed.
Ta vrsta je ime dobila po značilni risbi belega križa na hrbtni strani zadka. Barva telesa navadnega križevca pa je zelo raznolika; srečamo lahko bledo rumene, živo oranžne, pa tudi nevpadljivo rjave ali skoraj črne osebke. Odrasel navadni križevec je velik pajek. Telo samice je dolgo od 10 do 18 mm in v času, ko je polno zrelih jajčec skoraj okroglo. Samec je občutno manjši, njegovo telo je dolgo od 4 do 8 mm, in se nikoli tako ne 'zredi'.
Hrastovolistni pajek
Hrastovolistni pajek (Aculepeira ceropegia) je prebivalec ekstenzivnih travnikov. Svojo mrežo najraje splete na suhem travniku na topli, prisojni legi. Hrastovolistni pajek je ena od dveh vrst tega rodu, ki živita v Evropi.
Kot ostali križevci je tudi hrastovolistni pajek mojster izdelovanja mrež. Kolesasto mrežo razpne med travne bilke ali druge zeli, pa tudi na grmih jo lahko najdemo. Sredino mreže preprede z gostim svilnatim prepletom, kjer tudi čaka, da se nič hudega sluteč letalec ujame v njegovo past.
Slovensko ime je hrastovolistni pajek dobil po risbi na zadku, ki spominja na hrastov list. Za to vrsto je značilen ovalen zadek, ki je razločno zožen na obeh koncih, in že omenjena risba na njegovi hrbtni strani. Samica je večja od samca, njeno telo je dolgo od 12 do 14 mm, telo samca pa meri 7 do 8 mm. Polno velikost in z njo spolno zrelost doseže poleti.
Osasti pajek
Osasti pajek (Argiope bruennichi) živi na travnikih. Največkrat bomo velike samice opazili na pozno košenih travnikih, saj spolno zrelost dosežejo šele poleti, nekatere celo jeseni.
Na svoj plen potrpežljivo čaka v veliki kolesasti mreži, ki jo praviloma razpne med rastlinjem blizu tal. Na sredi mreže iz svoje niti naplete še pokončen cik-cak pas in na sredini tega kraljuje. Vse kar se zaplete v to past, konča kot pajkov obed.
Samica osastega pajka je precej velik in požrešen pajek, ki se loti tudi svojega, izrazito manjšega, partnerja in samca pogosto začne žreti že med parjenjem. Na prvi pogled kruto početje ima ’višji’ namen, saj samica za zorenje jajčec v svojem zadku potrebuje veliko energije in samec ji pri tem ’pomaga’.
Samico osastega pajka bomo zlahka prepoznali po izrazito belo rumenem zadku s prečnimi črnimi progami, ki ji je prislužil slovensko ime. Pa tudi dovolj zajetna je, da jo težko spregledamo, telo samice je namreč dolgo od 11 do 15 mm. Samec je veliko manjši, dolžina njegovega telesa meri le dobre 4 mm. Samec tudi ni kričeče obarvan, njegovo telo je bolj ali manj enotno bledo rjavkasto.
