Žličarka (Platalea leucorodia) je po barvi na daleč podobna veliki beli čaplji, če pa jo vidimo od blizu, je ne moremo zamenjati z nobeno drugo vrsto, ki se pojavlja pri nas. Njen dolg, sploščen in na koncu žličasto razširjen kljun ji daje celo nekoliko komičen videz. Le konica značilnega kljuna, ki ji je dal tudi ime, je rumenkasta, ostali del je črn. Tudi njene dolge noge so povsem črne. V času gnezdenja ji na tilniku požene čop dolgih belih peres, prsi pa se ji obarvajo rumenkasto. Iztegnjena je dolga od 80 do 93 cm, razpon njenih peruti pa meri od 120 do 135 cm. Od velike bele čaplje jo ločimo tudi v letu, saj leti z iztegnjenim vratom.
Žličarke so v glavnem aktivne čez dan, ko v skupinah brodijo po plitvi vodi mokrišč z mehkim dnom in se hranijo. Takrat kljun držijo v vodi, z glavo pa nihajo sem ter tja in tako lovijo drobne ribe in nevretenčarje, ki se skrivajo v substratu ali plavajo v plitvi vodi. Poleg rib, ličink žuželk in mehkužcev, pa žličarka na ta način poje še nekaj alg in delov višjih rastlin. Opazujemo jih lahko na celinskih mokriščih, pa tudi na območjih z brakično ali povsem slano vodo.
Pri nas žličarke, tudi lopatke jim rečemo, ne gnezdijo, se pa tu in tam ustavijo na preletu. V Evropi gnezdijo v glavnem v njenem jugozahodnem in jugovzhodnem delu, posamezne kolonije tudi v Srednji Evropi, na Nizozemskem in ob Črnem morju. Za gnezdenje najraje izbira mokrišča z obsežnimi trstičji in območji plitve vode, kjer se hrani. Posebej ji je všeč, če v njenem trstišču rastejo posamezna drevesa in grmi. Gnezdo iz vej in trsta navadno zgradi na tleh ali nizko na drevesu. Gnezdijo v kolonijah, ki jih oblikujejo le žličarke, redkeje se manjše skupine žličark pomešajo v večje kolonije drugih vrst.
Žličarko najbolj ogroža degradacija in izginjanje mokrišč – njenega življenjskega prostora, ki je predvsem žrtev izsuševanja in onesnaževanja.
Žličarka