Orli (Accipitridae) so precej pestra družina, v katero družimo skoraj 20 rodov. Kljub temu, da so si orli na videz precej podobni, vsi rodovi niso ozko sorodni. Pri nas se pojavlja 25 vrst, na celem svetu pa živi 217 vrst te družine.
To so velike in mogočne ujede z izjemnim vidom, močnim kljukastim kljunom, širokimi krili in kot britev ostrimi srpastimi kremplji na močnih prstih. Aktivni so podnevi, ko si iščejo hrano. Prilagojeni so lovu različnih živali, nekateri med njimi pa se hranijo izključno z mrhovino.
V splošnem so vrhunski plenilci, ki, ekološko gledano, sodijo v vrh prehranjevalnega spleta. Pri večini orlov sta oba spola enako obarvana, praviloma pa je samica opazno večja od samca. Različna velikost spolov omogoča, da partnerja lahko plenita živali različne velikosti in tako v bližini gnezda dobita dovolj hrane zase in za potomce. Razlika v velikosti je očitna zlasti pri vrstah, ki se hranijo s ptiči, najmanjša pa je pri mrhovinarjih.
Orli, te veličastne ptice, so dolgoživi, prehod od mladostnih osebkov v odrasle pa je počasen. Obarvanost, značilno za perje odraslih, dobijo šele čez več let.
Močvirski lunj
Močvirski lunj (Circus pygargus) je nekoliko manjši od zelo pogoste kanje in najmanjši od lunjev, ki se bolj ali manj redno pojavljajo pri nas. Iztegnjen meri med 39 in 50 cm, razpon njegovih peruti pa je od 96 do 116 cm. To je vitka ujeda z zelo dolgimi in ozkimi krili in izrazito dolgim repom.
Samec je po hrbtni strani telesa, glavi, vratu in prsih pepelnato siv. Pepelnato siva je tudi zgornja stran njegovih kril in sredina zgornje strani repa, ki ima ob straneh široke rjavo sive proge, trtica pa je bela. Sivino kril prekinja ozka, a izrazita črna črta na sredi peruti, konice njegovih peruti pa so v celoti črne. Za samca močvirskega lunja je značilna tudi rjavo progasta spodnja stran peruti in temno rjave črte na trebuhu, ki so opazne le od blizu. Zelo stari samci ta črtkast vzorec lahko v celoti izgubijo, sivi deli njihovega telesa pa pomodrijo.
Samica je varovalne barve, svetlo in temno rjavo progasta, le njena trtica je bela. Po barvi in vzorcu je izredno podobna samici pepelastega lunja (Circus cyaneus). Od te jo razlikuje le temnejša črta na sredini zgornje strani peruti (podobno kot pri samcu) in predvsem oblika telesa. Samica močvirskega lunja je nekoliko vitkejša in ima izrazito ožja krila.
Za mlade osebke je značilna rjasto rjava trebušna stran telesa, ki ni progasta. Hrbtna stran mladostnih osebkov je podobna kot pri samicah.
Samec in samica močvirskega lunja se pogosto povežeta za vse življenje. Gnezdita maja in junija. Gnezdo iz trav in vejic postavita na tleh, najraje v sredi obsežnega trstišča ali barja, pa tudi na travniku ali grmovnati pokrajini. S krčenjem trstišč izginja idealen gnezditveni prostor močvirskega lunja, a se je ta vrsta temu uspela prilagoditi in številni pari danes gnezdijo na primer na žitnih poljih, kjer pa se soočajo z novo grožnjo – pretirano uporabo pesticidov.
Pri nas velja za redko opazovano vrsto, ki jo lahko opazujemo zlasti na preletu, spomladi in jeseni. Pozimi ga bomo zaman čakali, saj na ugodnejše razmere počaka na prezimovališčih v Afriki.
Močvirski lunj je aktiven čez dan, ko ga bomo največkrat opazili med iskanjem hrane. Takrat navadno jadra nizko nad tlemi, ko opazi plen pa se v trenutku obrne in z iztegnjenimi nogami spusti nanj. Hrani se zlasti z malimi sesalci in manjšimi ptiči, plazilci in velikimi žuželkami.
Močvirski lunj (samec)
Kanja
Kanja (Buteo buteo) je srednje velika ujeda čokate postave s kratkim, močnim vratom. Od konice kratkega kljuna do konca srednje dolgega repa meri od 46 do 58 cm. Razpon njenih širokih peruti, na katerih tako spretno jadra, je od 110 do 132 cm. Obarvanost njenega perja zelo variira, vidimo lahko zelo svetle in zelo temne osebke, vendar jih je večina nekje vmes. Peresa na zgornji strani telesa so temno rjava z bledim robom. Tudi trebuh je temno rjav, na prsih pa ima kanja vedno svetel pas. Oster, kljukast kljun je črn, le njegova baza je temno rumena. Tudi noge so rumene, ostri kremplji pa črni. Med letom opazimo spodnjo stran njenega pahljačastega umazano belega repa, ki je gosto prečno progast, na robu repa ima širok črn pas. Tudi večji del kril je umazano bel s temnejšimi pegami. Ob zadnjem robu kril poteka širok temen pas, ki obarva tudi zunanja letalna peresa. Sprednji del kril, od telesa do zapestja, je rjav z vzdolžnim svetlim pasom. Kanja svojo navzočnost mnogokrat izda s svojim oglašanjem, mačjemu mijavkanju podobnim žvižgom, "piiijaj".
Kanja je naša najpogostejša ujeda in skoraj ne mine dan brez srečanja z njo. Pri nas gnezdi od marca do maja. Gnezdo si, visoko na drevesu, zgradi iz vej in ga obloži s suhim rastlinjem, da je bolj udobno in toplo. Zimo prebije pri nas, pridružijo pa se ji še ptice s severa in vzhoda Evrope, kjer so zime bolj mrzle. Le ob izjemno hudem mrazu se umakne v nižje predele ali nekoliko bolj na jug. Je značilna prebivalke kulturne krajine, kjer se travniki, njive in sadovnjaki prepletajo z grmovnatimi mejicami, gozdiči in naselji. V gozdu kanja gnezdi, na odprtih površinah pa lovi. Kadar so pogoji ugodni in ne opreza za plenom s kakšnega telegrafskega droga, vrha drevesa ali ograje, jo vidimo, kako se v krogih počasi in vztrajno dviga na dvigajočem se zraku. Kanji, ki ji ponekod pravijo tudi mišar, izjemen vid omogoča, da z velike višine opazi voluharja, rovko ali miš – najljubšo hrano. Kako spretna je pri lovu miši in ostalih glodavcev je vedel že Fran Erjavec in v svoji knjigi Domače in tuje živali v podobah zapisal: "Če bi jo za ta posel poljedelec najel in plačal, bi ne mogla te službe vestneje opravljati". Jé pa tudi zajce, dvoživke, plazilce, redkeje še žuželke in deževnike.
Z zakonskim varovanjem in prenehanjem preganjanja si je populacija kanje v Sloveniji zelo opomogla in ni ogrožena.
Kanja
Kanja