Pastirice (Motacillidae) so razmeroma majhni, vitki ptiči pevci z dolgim repom in zašiljenim kljunom. Oblika njihovega kljuna izdaja, da so pastirice žužkojedi. Hranijo se izključno z drobnimi nevretenčarji, predvsem žuželkami. Predstavniki družine pastiric se radi zadržujejo na tleh, kjer iščejo hrano in tudi gnezdijo. So selivke, le populacije južnih in zahodnih delov Evrope so stalnice. V družino pastiric prištevamo dva rodova ptičev, ki živijo v Evropi. To so cipe (Anthus) in pastirice (Motacilla).
Cipe so manj kontrastno obarvane, na hrbtni strani in krilih prevladujejo rjavkasti odtenki, trebušna stran je bela. Črte na prsih in hrbtu so pri različnih vrstah različno poudarjene. Gnezdo zgradijo na tleh med šopi trav. Za cipe je značilno, da pojejo med tipičnim letom – podobno kot škrjanec.
Pastirice so bolj kontrastno obarvane in bolj pisane od cip, njihove pesmi pa so preprostejše. Takoj jih prepoznamo po zelo dolgem repu, ki ga v ritmu neprestano dvigajo in spuščajo. Gnezdo spletejo v drevesnih luknjah ali v kritju neprehodnega rastja.
Vriskarica
Vriskarica (Anthus spinoletta) je ena od štirih predstavnic rodu, ki so jih videli gnezditi v Sloveniji. Je le za odtenek večja od domačega vrabca, a je zaradi ozkega dolgega kljuna in dolgih nog ter repa videti večja. Iztegnjena meri okoli 16 cm in je malo zajetnejša od ostalih cip.
Poleti so zanjo značilna siva glava, tilnik in lica, bela nadočesna proga in grlo, črna črta čez oči ter v celoti črnkast kljun, bledo rožnate prsi in bel trebuh. Od ostalih cip jo bomo ločili po enotno sivkasto rjavo obarvanem hrbtu. Krila so črno in rjavo vzdolžno progasta. V letu sta opazni tudi dve ozki beli progi na krilih in beli stranici repa, ki ju od svetlo rjave sredine repa ločujeta črna pasova. Pozimi barva njenega perja obledi. Rožnato barvo prsi zamenja umazano bela, prsi in boke pa okrasijo vzdolžne črne črte, ki jih poleti ni. Tudi njen kljun pozimi spremeni barvo – baza in njegov spodnji del se obarvata umazano rumeno.
Vriskarica je redka prebivalka naših gorskih pašnikov in travnikov nad gozdno mejo. Gnezdi maja in junija na travnatih pobočjih v visokogorju. Gnezdo iz rastlinskega materiala postavi na tla in ga skrije v šopu trave.
Vriskarica je aktivna podnevi. Žuželke, njihove ličinke in ostale nevretenčarje največkrat pobira s tal in z nizkih rastlin kar med hojo, tu in tam pa se za kakšno letečo žuželko na kratko dvigne tudi v zrak. Je selivka, ki se z območij gnezdenja ob prihajajoči zimi preseli v nižine. Prezimi na sladkovodnih močvirjih, ob rekah in jezerih, pa tudi ob obali, na primer na bazenih solin. Tako jo lahko v Sloveniji srečamo skozi vse leto, vendar ne na istih krajih.
Vriskarica v zimskem perju
Drevesna cipa
Drevesna cipa (Anthus trivialis) je ptica velikosti vrabca, dolga je od 14 do 16 cm. Po hrbtni strani je olivno sivo rjava s temnimi vzdolžnimi progami, po trebušni strani pa svetla. Prsa in boki okraste barve so porisani s črnimi črtami in ostro prehajajo v bel trebuh. Črne črte na njenih bokih so praviloma opazno nežnejše in tanjše od izrazitih, poudarjenih črt na prsih. Rožnat kljun s temno konico in zgornjim delom je razmeroma močen. Ostrogast krempelj na zadnjem prstu sivo rdečkastih nog je razmeroma dolg. Drevesna cipa svoje območje označuje z značilnim območnim petjem, med katerim se dvigne z vrha drevesa, nato pa se s togo razprtimi perutmi in bingljajočimi nogami spusti proti vrhu drugega drevesa. Pravzaprav jo bomo po tem vedenju najlažje ločili od podobnih vrst ptic.
Drevesna cipa je selivka, ki se spomladi vrne iz Afrike, kjer preživi zimo. Pri nas gnezdi maja in junija. Gnezdo splete iz suhih trav in koreninic, skrije ga med šopi trav na tleh, postelje pa z mehkim perjem in dlako. Ima en ali dva zaroda na leto, odvisno od okoljskih razmer, predvsem od količine razpoložljive hrane. Mladiči zapustijo gnezdo že kmalu po tem, ko se izvalijo. Drevesna cipa je aktivna podnevi. Takrat poje in išče hrano, v glavnem žuželke, pajke, stonoge, deževnike in podobne majhne nevretenčarje. Živi na gozdnem robu v odprti pokrajini, kjer se travniki in obdelana tla prepletajo z grmišči in gozdovi. Jeseni se drevesne cipe začnejo zbirati v jate in skupaj odletijo v dežele na črni celini.
Ocenjujejo, da v Evropi, ki predstavlja manj kot polovico njenega gnezditvenega območja, gnezdi več kot 27.000.000 parov. Kljub temu, da so njene populacije v nekaterih deželah sicer nekoliko upadle, drevesna cipa ni ogrožena. K temu pripomore tudi dejstvo, da je njen življenjski prostor splošno razširjen in ni ogrožen.
Drevesna cipa
Rumena pastirica
Rumena pastirica (Motacilla flava) je s svojimi 15 do 16 cm dolžine podobno velika kot vrabec, je pa precej bolj vitka in ima daljši rep. Velikost je pravzaprav njuna edina skupna lastnost. Samca rumene pastirice bomo prepoznali po limonino rumeni trebušni strani, ki prehaja v olivno zeleno zgornjo stran telesa. Njegova glava in tanek koničast kljun sta siva, suhljate noge pa črne. Za razliko od nasičenih barv samčevega poletnega perja je perje samice veliko bolj bledo, pozimi pa obledijo tudi samčeve barve. Iz Evrope je znanih vsaj osem podvrst rumene pastirice, ki se razlikujejo po obarvanosti glave in grla. Rumeni pastirici je najbolj podobna siva pastirica, ki pa ima pepelasto siv hrbet in temno grlo (samice sivo, samci pa črno).
Rumena pastirica živi na vlažnih pašnikih in mokrotnih travnikih, na močvirjih in bregovih jezer. Všeč ji je, da ima v bližini travniških površin tudi nekoliko višje in gostejše rastje, s katerega zapoje svojo skromno pesem. Je selivka, ki prezimuje v Afriki, k nam pa se vrne zgodaj spomladi. Prvi pridejo samci, čez teden ali dva se jim pridružijo samice in začne se dvorjenje. Od maja do junija lahko v gnezdu, ki ga skrije na tleh, spelje dva zaroda. Tudi drugače preživi večji del časa na tleh, kjer si čez dan išče hrano. Neumorno teka sem in tja in s tal ter z rastlin spretno pobira drobne žuželke, vmes pa vsake toliko pomaha z repom in nas na ta način spomni, da gre za pastirico.
V Sloveniji gnezdijo tri vrste pastiric, rumena pa je najredkejša med njimi. V slovenskem rdečem seznamu ogroženih ptičev gnezdilcev je opredeljena kot ranljiva vrsta, saj je vezana na občutljiv življenjski prostor. Ta se ob nepremišljenih posegih hitro spremeni do te mere, da za življenje rumene pastirice ni več primeren. Ogrožajo jo predvsem izsuševanja močvirnih predelov in intenziviranje kmetijstva. Največje slovenske populacije te vrste živijo na Cerkniškem jezeru in Ljubljanskem barju, v Ribniški dolini in Sečoveljskih solinah.
Rumena pastirica (samec)
Bela pastirica
Bela pastirica (Motacilla alba) je vitka ptica pevka, ki jo vsi poznamo. Na tleh ves čas ritmično dviga in spušča svoj dolg, črno bel rep in med hojo značilno pozibava z glavo. Nato se bliskovito požene za žuželko in se še hitreje ustavi ter začne razburjeno utripati z repom. Poleti ima belo čelo, sence in lica ter bel trebuh in spodnjo stran repa. Vrh glave, tilnik, ozek koničast kljun, grlo, prsi, oko in noge so črne, hrbet pa pepelnato siv. Tudi peresa na perutih so črno bela. Samica je nekoliko manj kontrastno obarvana, predvsem prehod med črnim tilnikom in njenim umazano sivim hrbtom ni tako oster kot pri samcu. Pozimi sta oba spola bolj bleda – črnina na glavi in krilih se spremeni v sivo, grlo pa v belo; le črn slinček ji ostane. Iztegnjena meri od 16 do 19 cm in je tako le malo daljša od domačega vrabca, ki pa je dosti bolj čokat in ima krajši rep.
Ta živahna ptica je aktivna čez dan, ko se na čistinah, na primer na pašniku ali pokošenem travniku, njivi, strehi ali celo asfaltni cesti oziroma parkirišču, podi za žuželkami. Te večinoma ulovi že na tleh, včasih pa se za njimi dvigne tudi v zrak.
Bela pastirica pri nas gnezdi in tudi prezimuje, zato jo lahko opazujemo v vseh letnih časih. Skodeličasto gnezdo splete iz vejic in trav ter ga skrije na primer v luknjo v zidu, pod strešnike, v kritje bršljana ali v breg reke. Živi v odprti kulturni krajini, navadno v bližini človeških naselij, rada pa ima tudi bližino vode. Naše populacije se, kot že rečeno, ne selijo, severne populacije bele pastirice pa prezimujejo na Bližnjem Vzhodu in na severovzhodu Afrike.
Bela pastirica (samec)