Polojnik (Himantopus himantopus) sodi v družino sabljark (Recurvirostridae). Zaradi lažjega razumevanja ga pogosto obravnavamo v okviru širšega sorodstva – velikega in raznolikega reda pobrežnikov (Charadriiformes). Ne moremo ga zamenjati z nobenim od ptičev, ki živijo pri nas. To je izjemno vitek in eleganten belo-črn ptič s skoraj neresnično dolgimi nogami. Njegove rožnato rdeče noge so tanke, prav tako kot raven črn kljun. Spodnja stran telesa je umazano bela, krila in ramena pa so izrazito temna. Pri samcu je temni del telesa resnično črn, medtem ko krila in ramena samice nekoliko vlečejo na rjavo. Samca prepoznamo tudi po več črnine na glavi in tilniku, vendar pa to ni absolutno pravilo, saj med svetlo in temno obarvanimi pticami obstajajo vsi prehodi. Polojnik leti z iztegnjenim vratom in nogami, ki štrlijo daleč za rep. V letu je razločno videti tudi v celoti temno spodnjo in zgornjo stran peruti in beli preostali del telesa. Od konice kljuna do konca repa je dolg od 33 do 36 cm, sem pa niso štete noge, ki v letu segajo še okoli 15 cm za rep.
Njegova prehrana je odvisna od sezone – išče in lovi drobne živali, ki jih je ob danem času največ. Čez dan iz plitve vode in podlage spretno pobira odrasle žuželke in njihove ličinke, drobne rake, malo- in mnogoščetince, paglavce in ribje mladice. V času, ko hrane živalskega izvora primanjkuje, se loti tudi raznih semen.
Polojnik je selivka, ki v glavnem prezimuje v Afriki. Svojo družabno naravo najbolj izrazito pokaže prav na selitvi, ko se tudi več sto polojnikov zbere v jato ali na skupinskem prenočišču. Pa tudi v času gnezdenja (od aprila do junija) se varneje počuti v majhnih skupinah (do 15 osebkov), ki jih lahko opazujemo, ko si iščejo hrano. Njegovo gnezdo je skromno. V šop rastlinja napravi vdolbino ali pa na golih tleh skupaj znosi nekaj rastlinskega materiala. Najraje gnezdi v neposredni bližini območij z obilico hrane, na krajih z dobrim pregledom nad okolico. Ustrezen habitat za gnezdenje polojnika so plitva vodna telesa s sladko ali brakično vodo (mešanica morske in sladke vode), kjer peščena, glinena ali blatna podlaga ustvari nizke otočke – poloje. Pozimi se zadržuje na primer na velikih celinskih vodnih telesih, blatnih morskih obalah, deltah rek in v solinah.
Polojnik je občutljiv zlasti na nihanje vodne gladine v času valjenja, saj dvig vode v tem času pomeni propad jajc. Življenje mu otežujejo tudi izsuševanja močvirij in regulacije vodotokov, kjer se zadržuje.
Polojnik (levo - portret samca; desno - samica med iskanjem hrane)