Kovaštvo je bilo pomembna obrt, vsaka večja vas je imela vsaj enega kovača. V primerih, ko jih je bilo več, so bili ti razdeljeni na orodjarje in podkovske kovače.
Orodjarji so izdelovali orodja, ki so se uporabljala v kmetijstvu, gozdarstvu, prevozništvu, gradnji hiš in žebljev, podkovski kovači pa so bili specializirani za izdelavo podkev in podkovanje delovnih živali.
Ko je kmet ali furman opazil, da je konja potrebno na novo podkovati, ga je odpeljal h kovaču. V kovačiji je lastnik živali držal nogo, kovač pa je pomeril za podkev. Podkev je nato segrel in obdelal v mero, spodrezal kopito, nanj postavil vročo podkev in jo zabil s posebnimi železnimi žeblji.
Delo je včasih potekalo od zore, ko še ni bilo vroče, pa vse do mraka. Znanje se je prenašalo iz roda v rod, tako kot tudi kovačije. Nekateri kovači so popravljali konjem tudi zobe, torej so bili tudi ljudski zobozdravniki.
Včasih je bilo veliko dela, danes pa le redkokateri kovač še zakuri. Nekateri hodijo podkovat na domove.
Z ohranjanjem tradicije kovaštva se na Notranjskem ukvarja Hiša izročila.
| tipi kovačev: | podkovski kovači, orodjarji |
| uporaba kovanih orodij: | kmetijstvo, gozdarstvo, gradbeništvo |
| dejavnosti podkovskih kovačev: |
podkovanje konj, veterina |
| temperatura kovine pri kovanju jekla: | 800-1150°C |
| oprema za kovanje: | klešče, nakovalo, kladivo |
| uporaba kovanih žebljev: | izdelava drevaka, gradbeništvo, podkovanje, čevljarstvo |
