Rezultati iskanja

Home / News

Polhi in polhanje

Sezona polhanja je pred vrati

Na Notranjskem, kjer je polharija še vedno izjemno priljubljena, začno mnogi pasti za polhe, imenovane škrince, nastavljati že konec septembra. A uradni lov na polhe je (po državni Uredbi o določitvi divjadi in lovnih dob) dovoljen šele med 1. oktobrom in 30. novembrom. Uredba določa tudi, da je za polhanje potrebna polharska dovolilnica, ki jo posameznikom lahko izda le gozdni upravljavec, za svoje člane pa tudi registrirano polharsko društvo oziroma zveza društev, ki si pridobi dovolilnice od upravljavca. Kazni za tistega, ki polhe lovi brez te dovolilnice, so visoke: od 420 do 1200 evrov. Po neuradnih informacijah ima dovolilnico le manjšina vsakoletnih lovcev na polhe. Ki so dejansko večinoma le "žurerji sredi gozda."

Navadni polh. Foto Wikipedia

Polh je ponekod v Evropi zavarovana vrsta, drugod je škodljivec, ponekod pa lovna divjad. Pri nas za zdaj ni ogrožena vrsta. Vsekakor pa polhov danes ne ogroža polhanje, ampak spremembe v njegovem življenjskem okolju, kjer gozd ni več strnjen in so populacije daleč druga od druge, ali pa gozdno degradirano okolje, ki mu ne nudi več varnega zatočišča in možnosti za prezimovanje. Najbolj ga ogroža izsekavanje bukovih gozdov, saj v gozdovih, kjer ni sklenjenih krošenj, ne more preživeti.

Čeprav velja, da je lov na polhe le slovenska posebnost, ga v resnici poznajo oziroma so ga nekoč poznali tudi drugod, denimo na severu Španije, v Franciji, Italiji, Ukrajini in na Hrvaškem. Res pa je, da dandanes polhanje izvajajo le v Sloveniji in na Hrvaškem, kjer je to vsakoletna jesenska tradicija. Kot kulinarično specialiteto so polhe cenili že Rimljani v antiki, naši predniki pa so ga lovili predvsem za preživetje - za meso, tople kožuščke in zdravilno mast. Domačini so polhe solili in jih tako shranjene jedli tudi pozimi. Nekatere domačije so si tako za zimo pripravile tudi več sto ali celo več tisoč polhov. Jeseni v času lova pa so jih pripravljali na več načinov: pečene, ocvrte, v obari, v rižoti, v golažu.

Pečen polh. Vir: Atlasobscura

Polhovo mast prodajajo celo po spletnem portalu bolha. Vir Bolha.com

Polšja mast od nekdaj velja za odlično domače zdravilo za vse vrste ran, tople polhovke pa so vso zimo grele marsikatero glavo. Polhovka je bila prepoznaven znak slovenskih študentov na Dunaju. Med drugo svetovno vojno pa so jih nemški okupatorji celo prepovedali, ker so menili, da se z njo izkazuje slovenstvo. Nekaj stoletij nazaj pa so ljudje celo verjeli, da polhe pase sam hudič. Leto prvega pričevanja o polhanju na slovenskih tleh je bilo že leto 1240, o lovu na polhe pa je zelo izčrpno v Slavi Vojvodine Kranjske pisal že Valvasor v 17. stoletju. Kasneje je bilo teh pričevanj še veliko več. Danes je polhanje bolj kot kaj drugega izgovor za zabavo in popivanje, mimogrede pa se nastavi še nekaj škrinjic.

Avtor: Bojan Štefančič. Vir Stare slike

Kako se ulovi polha?

Polharji že po letini žira ali želoda sklepajo, kako dober bo ulov. Ko je letina dobra, se populacija polha namreč lahko sila namnoži. Tako je tudi letos, ko je ogromno žira, želoda, lešnikov in drugih drevesnih plodov. Polh je izrazito nočna žival, zato se ga ponoči tudi lovi. Načinov lova je več, in sicer so polha iz polšje luknje preganjali z dimom, bezali s palico, lovili z mišelovki podobno pastjo in nastavljali pasti pred polšjo luknjo. Najbolj značilen lov je potekal z lesenimi pastmi, ki so jih nataknili na leskove palice in obesili na drevesa, največkrat na gaber ali bukev. Kot vabo so dodali košček jabolka ali hruške in – najpomembnejše – nekaj kapljic domačega sadjevca ali viljamovke. Danes se ga lovi največ s pastmi za polhe - škrincami, ki se jih nastavlja na drevesa ali pred polšine − podzemne polšje luknje.

Polhi, ujeti v škrince. Foto Miloš Toni

Polha se lovi na vabo. Odprtina pasti ima zgoraj in spodaj vratca, ki se odpirajo in zapirajo kakor predal. Zgornja vratca imajo pritrjeno raztegljivo vzmet ali lok. Biti mora tako močna, da lahko polha zadavi, ko pomoli svojo glavo v past in hlastne po nastavljeni vabi. Vsaka past ima spredaj štirioglato luknjo, v katero je pritrjen kos ostrega železa. Na drugem koncu je ta koničast in nanj se natakne vaba. Ko polh pomoli glavo v past, zgrabi z zobmi za vabo in jo potegne k sebi. S tem se ostra konica dvigne, se zunaj zniža, železni žebelj se iz zareze izmakne in past zagrabi polha za vrat in ga pokonča.

Polhanje. Vir Stare slike

O polhu

Telesna masa polhov je zelo spremenljiva in je odvisna od letnega časa: tako lahko doseže težo okoli 350 gramov v začetku zimskega spanja (zaradi kopičenja maščob), med majem in začetkom septembra pa tehtajo od 62 do 229 gramov. Zimo prespijo oziroma prehibernirajo v podzemnih votlinah - »polšinah« ali skalnih razpokah, ki vodijo v kraško podzemlje ter med koreninami večjih dreves. Pri nas gredo polhi na prezimovanje s prvimi slanami, prebudijo pa se po navadi meseca aprila. Med hibernacijo izgubijo med 35-50% telesne teže. Njihova telesna temperatura se spusti proti 0 °C, število vdihov pa se zmanjša na 0,5 do 0,8 na minuto. Hrane polhi ne skladiščijo, kot na primer veverice. Dolgotrajne raziskave nemških znanstvenikov so pokazale, da se polhi zadnja leta prebujajo vse bolj zgodaj, kar bi lahko pripisali globalnim temperaturnim spremembam. Primer tega je okolica Frankfurta,  kjer se polhi prebujajo pet tednov in pol bolj zgodaj kot pred 30. leti.

V Sloveniji navadnega polha najdemo skoraj povsod, najbolj pogost pa je prav na Notranjskem. V gorah živi do zgornjega roba bukovih gozdov, saj je žir zanj glavni vir prehrane. Privošči pa si tudi druge gozdne plodove in semena, občasno pa tudi glive in celo živalsko hrano (žuželke, majhne ptice).

Polh je izvrsten plezalec, ki le malo časa preživi na tleh. Dan običajno prespi v luknjah v tleh, drevesnem duplu ali med koreninami, pa tudi v ptičji valilnici. Luknje so zakrite pogosto s travo ali drugim zelenjem. Pogosto se zateka tudi v stavbe, še posebej v podstrešne sobe in skednje. Zelo spretno se giblje po drevesih in njegova okretnost naj bi bila po nekaterih podatkih celo boljša od veveričine. Je zelo teritorialna žival.

Polh. Foto Wikimedia

Po polhu, tipičnem prebivalcu notranjskih parkov se imenuje tudi abonma za otroke Kulturnega doma Cerknica, ki spada pod naš Notranjski regijski park. Polhkov abonma vsako leto ponuja raznolike, vesele in zanimive predstave za najmlajše.

Polhkov abonma Kulturnega doma Cerknica.

Polh - vir večne mladosti?!

Dandanes večina ljudi meni, da polhi niso drugega kot nadloga, saj zelo radi prezimijo na podstrešjih, grizejo električne kable in jedo ozimnico iz kleti. Znanstveniki pa vse bolj ugotavljajo, da so morda izjemno koristni. Polhi imajo namreč, za svojo vrsto, izjemno dolgo življenjsko dobo (polh: tudi do 13 let, hišna miš: največ 2 leti) - lastnost, ki zanima raziskovalce, ki preučujejo staranje. Dolga življenjska doba polha je povezana z delom DNK, imenovane telomera. Telomere se znotraj DNK nahajajo na koncih kromosomov, ki služijo kot zaščitne kapice, omogočajo njihovo podvajanje in so kot nekakšna biološka ura. Pri vsaki delitvi navadnih celic se izgubi del telomer. Čez čas, ko teh telomer zmanjka, se celica ne more več deliti in vstopi v celično apoptozo, kar pomeni, da celica odmre. Znanstveniki si prizadevajo, da bi aktivirali produkcijo telomeraze v navadnih celicah, kar bi podaljšalo življenje in preprečevalo bolezni, ki so povezane s staranjem. S preučevanjem genetskega materiala polhov tako skušajo ugotoviti, kaj je tisto, kar pri njih povzroča podaljševanje telomer, ki jih zato zmanjka kasneje kot pri drugih glodalcih.

Avtorica ilustracije Maša Kozjek.