Navadna krastača
Navadna krastača (Bufo bufo) je ena od dveh vrst iz družine krastač (Bufonidae), ki živita v Sloveniji. Na Zemlji pa živijo 403 vrste, ki jih uvrščamo v to družino.
Navadno krastačo najbrž vsi poznamo. Po obliki telesa je podobna žabam, kožo njenega čokatega telesa pa pokrivajo številne bradavice. Na zatilju, za oranžnimi očmi z vodoravno zenico, ima izraziti parni zaušesni žlezi. Ti izločata belkasto strupeno tekočino, strup pa izločajo tudi ostale strupne žleze, ki so nameščene v koži po vsem telesu. Hrbtna stran in boki navadne krastače so temno rjavi, redkeje rumeno ali rdeče rjavi, pogosto s temnejšimi lisami; njena trebušna stran pa je svetlejša. To je naša najzajetnejša in največja brezrepa dvoživka. Odrasla meri od 5 do 15 cm, samice pa so vedno vsaj za tretjino večje od samcev. Na kopnem so navadne krastače precej okorne in počasne, v vodi pa so veliko spretnejše in dobro plavajo. Premikajo se s počasno hojo, vmes pa tu in tam skočijo, vendar ne skačejo tako dobro kot prave žabe, saj imajo krastače krajše zadnje noge.
Poudariti je treba, da krastačin strup človeku ni nevaren, saj ne prodre skozi našo debelo kožo! Paziti je treba le, da ga ne dobimo v oči ali odprto rano, saj v tem primeru povzroča pekočo bolečino.
Navadna krastača je v Sloveniji splošno razširjena in (še) pogosta. Živi v gozdovih, kjer tudi prezimi. Poleti pa se rada zadržuje v naseljih z dovolj vrtov in mejic, kjer mnogo vrtnih v njenem želodcu. Tej dvoživki teka nikoli ne zmanjka in požre ogromno polžev, žuželk ter pajkovcev, celo manjših vretenčarjev se loti. Potrpežljivo in negibno čaka v zasedi, da se ji plen dovolj približa, nato pa plane nanj z ogromnimi zevajočimi usti.
Od marca do aprila, redko kasneje, se navadne krastače odpravijo na kraje, kjer se razmnožujejo – mrestišča. Med selitvami na mrestišča premagajo največje razdalje med našimi dvoživkami, tudi do 5 km, zato jih tudi največ od vseh konča svoje življenje pod kolesi avtomobilov… V vlažnih in toplih spomladanskih nočeh na mrestišče prvi pridejo samci in nato z nežnim napevom k sebi vabijo samice. Parijo se v vodi z gostim vodnim rastlinjem. Mrest najraje odlagajo v globoke stoječe vode, pa tudi v počasi tekočih vodotokih jih najdemo. Samec se med parjenjem s krepkimi sprednjimi okončinami čvrsto oklene izbranke, ki ji je zlezel na hrbet, in sproti oplaja jajčeca, ki jih samica v do 6 m dolgi vrvici ovija okoli vodnega rastlinja.
Navadna krastača je v Sloveniji zavarovana vrsta, na Rdeči seznam ogroženih dvoživk pa je uvrščena kot ranljiva (V) vrsta!
Navadna krastača
Zelena krastača
Zelena krastača (Bufo viridis ali Pseudepidalea viridis) je manjša od sorodne navadne krastače. Njeno čokato telo od začetka zaokroženega gobca do konca trupa meri od 5 do 10 cm. Samci so vitkejši od samic in zrastejo do 8 cm.
Njena bradavičasta koža je peščene barve in poslikana s številnimi velikimi lisami nepravilnih oblik. Te so olivno zelene barve in pogosto obrobljene s temnejšim robom. Šarenica njenih oči je zlato zelena, črna zenica pa vodoravna. Kot ostale krastače ima tudi zelena izraziti zaušesni žlezi na zatilju.
Zelena krastača je razširjena raztreseno po vsej Sloveniji, a je precej redka vrsta, ki je ne srečamo vsak dan, oziroma noč, saj je aktivna pretežno ponoči in v mraku. Podobno kot večja sorodnica, se tudi ona hrani s polži in ostalimi nevretenčarji.
Njen primarni življenjski prostor so poplavna območja nižinskih rek, kjer se med parjenjem zbira v manjših začasnih mlakah na sončnih krajih. S širjenjem človeških naselbin, regulacijami vodotokov in podobnimi gradbenimi posegi človeka v okolje, se njen habitat še vedno krči… Zelena krastača pa se je uspela prilagoditi in se uspešno razmnožuje tudi v drugotnih habitatih, v habitatih, ki so delo človeških rok. Tako danes za mrestišča izbira tudi gramoznice, peskokope in celo gradbišča v bližini naselij.
Zelene krastače večino leta prebijejo na kopnem. Tu zakopane v rahlih tleh ali skrite pod vejami ali kamni, v rovih malih sesalcev, hlevih ali kleteh tudi prezimijo. V vodi se zelena krastača zadržuje le v obdobju parjenja, od aprila do julija. Na mrestiščih samci z brnečim napevom r-r-r-r-r-r-r r-r-r-r-r-r-r, ki je na moč podoben oglašanju bramorja, od sončnega zahoda pa do srede noči kličejo samice.
V Sloveniji je zelena krastača zavarovana in kot ranljiva (V) vrsta uvrščena na Rdeči seznam!
Zelena krastača