Človeška ribica ali beli močeril (Proteus anguinus) je edini predstavnik družine močerilarjev (Proteidae) v Sloveniji, obenem pa tudi edini evropski vretenčar, ki stalno živi v jamah. V površinskih vodotokih, ki pritečejo iz jam, jih praviloma dobimo le po obilnem deževju, ko narasle vode s sabo odnesejo človeške ribice, ki se niso uspele pravočasno umakniti na varno.
V prerezu okrogel trup človeške ribice je bledo kožnate barve in se nadaljuje v razmeroma kratek veslast, od strani sploščen, rep. Od začetka topega gobčka do konca repa meri odrasla žival med 20 in 30 cm. Njeno telo je izrazito podaljšano, sprednji in zadnji par drobnih okončin pa je nameščen daleč vsaksebi. Na sprednjih nogah ima tri, na zadnjih pa le dva prstka. Za ploščato glavo hruškaste oblike so na obeh straneh telesa razvite rožnate zunanje škrge. Ta dihalni organ je značilen za ličinke dvoživk, a se pri močerilu ohrani celo življenje, čeprav se mu razvijejo tudi preprosta pljuča. Pojav, ko žival spolno dozori, na videz pa je še vedno enaka ličinki, imenujemo neotenija. Samica po parjenju izleže okoli 1 cm velika jajca, ki jih posamič lepi na kamne po bregovih podzemskih strug. Včasih pa namesto jajc samica izleže nekaj živih ličink. To je dolgoživa žival, ki naj bi dočakala tudi 100 let.
Je plenilec, ki s kačastim zvijanjem telesa hitro plava in lovi jamske vodne nevretenčarje, pa tudi rakec ali ličinka žuželke, ki ju vodni tok s površine prinese v jamo, ji ne uide.
Človeška ribica torej živi izključno v podzemeljskih vodah in je na življenje v popolni temi dobro prilagojena. Dogajanje v okolici zaznava s pomočjo voha in preko tresljajev, ki jih spremlja s čutilnimi organi razporejenimi v koži. Oči ima zakrnele in prekrite s kožo, saj ji v okolju brez svetlobe ne koristijo, vendar pa je na svetlobo občutljiva celotna površina njenega telesa.
Je endemit dinarskega krasa, kar pomeni, da je njeno območje razširjenosti (areal) omejeno na vodna telesa v podzemlju kraškega sveta Dinaridov. Fran Erjavec jo je v svoji knjižici Žabe imenoval za enega od čudežev Kranjske dežele in ta naziv si človeška ribica, kot edini evropski jamski vretenčar in poleg tega še endemit, vsekakor zasluži.
V Sloveniji je močeril zavarovan in kot ranljiva vrsta (V) uvrščen na Rdeči seznam! Poleg tega je Evropska Unija opredelila človeško ribico kot eno od kvalifikacijskih vrst Natura 2000, saj z varovanjem njenega habitata v okviru posebnih varstvenih območij Natura 2000, skupaj s človeško ribico varujemo tudi ostale prebivalce podzemeljskega sveta in njegovo biotsko pestrost ohranjamo našim potomcem.
