Navadni močerad
Navadni močerad (Salamandra salamandra) je pogostejši od dveh vrst tega rodu, ki živita v Sloveniji in ena od 60 vrst na Zemlji, ki sodijo v družino pupkov in močeradov (Salamandridae).
Izrazito kontrasten, črno rumen, vzorec njegovega telesa opozarja plenilce na strupenost živali. Pravimo, da je navadni močerad svarilno obarvan. Razporeditev živo rumenih, različno oblikovanih in različno velikih, lis posutih po bleščeče črnem telesu je drugačna pri vsakem osebku. Le veliki zaušesni žlezi sta pri vseh osebkih rumeni. Ležita na zatilju za močeradovimi očmi, na njih pa so, kot črne pike, dobro vidna izvodila strupnih žlez. Te so pri navadnem močeradu prisotne še v dveh nizih vzdolž sredine hrbta in v enem nizu na vsakem boku in potekajo od glave do repa.
Navadni močerad je žival s sploščeno, široko glavo, ki je z vratom jasno ločena od čokatega telesa. Tega nosita dva para kratkih, krepkih nog z debelimi kratkimi prsti. Rep je v prerezu okrogel in nekoliko krajši od trupa. Odrasla žival od konice ust do konca repa navadno meri od 11 do 20 cm, redko več; samice pa so praviloma zajetnejše in večje od samcev.
Življenjski prostor navadnega močerada so listnati in mešani gozdovi z gozdnimi potoki ali izviri. Odrasli živijo na kopnem, vendar se v suhem vremenu skrivajo pod odmrlimi debli dreves, pod štori ali kamni, pa tudi luknje pri koreninah dreves ali podobne špranje so zanje dobrodošlo zatočišče. Proti večeru ali v deževnih dneh pa se po gozdnih tleh odpravijo iskat hrano ali partnerja. Hranijo se z živalmi manjšimi od sebe, na primer z deževniki, žuželkami in s polži.
Navadni močeradi se parijo na kopnem, samica pa ne leže jajc, ampak se ta razvijajo v njenem telesu. Nato samica po več kot pol leta v tolmun gozdnega potoka izleže nekaj deset ličink. Te imajo že popolnoma razvite okončine, dihajo pa še s škrgami. Ličinke močerada od podobnih pupkov ločimo po svetlem kolobarju na nogah tik ob njihovem telesu. Do preobrazbe, ko se ličinki razvijejo pljuča, škrge pa zakrnijo, ličinke živijo v vodi, nato pa se kot odrasle živali preselijo na kopno.
Kot ostale dvoživke je tudi navadni močerad v Sloveniji zavarovan z Uredbo o prosto živečih živalskih vrstah! Na Rdeči seznam pa je uvrščen v kategorijo O, kar pomeni, da trenutno ni več ogrožen.
Navadni močerad
Planinski močerad
Planinski močerad (Salamandra atra) je najožji sorodnik, črno rumenega, navadnega močerada. Temu je podoben tudi po obliki telesa, vendar je popolnoma črn. Njegovo bleščeče črno telo pa je tudi nekoliko manjše in opazno vitkejše. Rebra oblikujejo izrazite prečne gube, ki so dobro vidne na površini telesa. Skupaj z repom zraste od 9 do 14 cm, le izjemoma malo več. Tudi ta vrsta močerada ima, za razliko od pupkov, rep v prečnem prerezu okrogel. Na zatilju za očmi je par izrazitih zaušesnih žlez. Prav tako kot večji sorodnik ima tudi planinski močerad vzdolž sredine hrbta dva, vzdolž vsakega boka pa po en niz strupnih žlez, ki se vlečejo od glave do začetka repa.
Planinski močerad živi od 600 m pa vse do 2200 m nad morjem. V Sloveniji je najpogostejši v alpskem svetu, živi pa tudi na Notranjskem, kjer je najpogostejši v okolici Snežnika. Naseljuje hladnejša območja z dovolj visoko zračno vlažnostjo.
V hribovitem svetu so njegov življenjski prostor vlažni mešani gozdovi, nad gozdno mejo pa odprti predeli, na primer gorske trate in pašniki. V suhih, toplih ali vetrovnih, dneh se skriva pod podrtimi drevesi in odmrlimi vejami, pod trhlim lesom ali kamni, na plan pa prileze v mraku, ko je zračna vlažnost najvišja. V iskanju hrane ali partnerja se iz skrivališča poda tudi podnevi, a samo v deževnih dneh ali takoj po dežju. Planinski močerad je družabna žival in neredko se jih v istem skrivališču stiska tudi po več skupaj.
Pleni in žre polže in deževnike ter ostale nevretenčarje, ki jih ulovi. Ena od njegovih prilagoditev na življenje v hladnejših območjih je njegova obarvanost, saj si črno telo na soncu hitro segreje in se tako pripravi na svoje pohode.
Edinstvena prilagoditev na življenje visoko nad morjem pa je živorodnost te vrste. Samica planinskega močerada namreč koti žive mladiče! Po parjenju, ki poteka na kopnem navadno maja in junija, samica ne izleže jajčec, ampak jih nosi v svojem telesu. Iz jajc se izležejo ličinke, ki se v materinem telesu razvijajo 2, 3 ali celo 4 leta. Na začetku samica nosi okoli 60 oplojenih jajčec, od teh pa na koncu navadno ostaneta le dva popolnoma preobražena mladiča. Ta sta ostali zarod med svojim razvojem požrla in sta zdaj pripravljena na življenje na kopnem…
Kot ostale dvoživke, je tudi planinski močerad v Sloveniji zavarovan z Uredbo o prosto živečih živalskih vrstah! Na Rdeči seznam pa je uvrščen v kategorijo O1, kar pomeni, da trenutno ni več ogrožen, vendar obstaja možnost njegove ponovne ogroženosti.
Planinski močerad
Navadni pupek
Navadni ali mali pupek (Triturus vulgaris ali Lissotriton vulgaris) je en od treh predstavnikov pupkov, ki jih najdemo v Sloveniji.
Kot vsi pupki ima tudi navadni pupek bočno sploščen rep, ki mu dobro služi pri plavanju, in neizraziti zaušesni žlezi na zatilju. Za pupke je značilna tudi spolna dvoličnost, ki je opazna zlasti v paritvenem obdobju. Takrat se samcem navadnega pupka razvije izrazit nazobčan kožni greben na hrbtu in plavalna kožica med prsti zadnjih nog, spodnji del repa pa se ženinu obarva živo modro in rdeče, medtem ko samice celo življenje ostanejo nevpadljivo obarvane. Izven paritvenega obdobja pa so tudi samci podobni samicam.
Za navadnega pupka sta značilna s temnimi pegami posuta oranžen trebuh in rožnato grlo! Pegast oranžen trebuh ob straneh prehaja v rumenkasto ali belo barvo, ta pa v olivno-zeleno rjave boke, ki so tudi porisani s temnejšimi pegami.
Razširjen je po vsej Sloveniji. Njegov življenjski prostor so bolj ali manj stalna, majhna do srednje velika, stoječa ali počasi tekoča vodna telesa brez rib, saj se te hranijo z njegovimi jajci in ličinkami. Z ribami lahko sobiva le v plitvih delih voda, ki so gosto zaraščena z vodnim rastlinjem, med katerim se lahko skrije. V vodi se hrani z vodnimi nevretenčarji, na primer vodnimi bolhami in ličinkami žuželk, na kopnem pa pleni v glavnem deževnike in polže.
Večji del leta preživi na kopnem, kjer se v glavnem skriva v različnih skrivališčih v obrežnem rastlinju, na vlažnih travnikih, v mejicah ali gozdovih v bližini vodnega telesa, kjer se razmnožuje. Na kopnem se njegova koža odebeli, ko pa se v vodo vrne svatovat, postane njegova koža spet gladka. Obdobje parjenja traja od marca do junija. Samci v svatovskih barvah na mrestišču pričakajo samice. Parjenje je najbolj živahno v mraku, zjutraj ali zvečer. Oplojena jajca samica odlaga nekaj tednov, saj vsako jajce posebej zavije v list vodne rastline. V tem času odloži od 200 do 300 jajc, iz katerih se izležejo ličinke, ki do preobrazbe živijo v vodi.
Navadni pupek je v Sloveniji zavarovan in kot ranljiva (V) vrsta uvrščen na Rdeči seznam ogroženih dvoživk!
Navadni pupek
Planinski pupek
Planinski pupek (Triturus alpestris ali Mesotriton alpestris) je le za odtenek večji od navadnega pupka. Odrasli od ust do konca repa merijo od 6,5 do 11 cm. Samice so večje od samcev.
Rep je za razliko od močeradov bočno sploščen, zaušesni žlezi na zatilju pa sta neizraziti. Trebuh in grlo planinskega pupka sta enotne rumeno oranžne do oranžno rdeče barve, trebušna stran je pri tej vrsti praviloma brez temnih peg! Se pa tu in tam najdejo osebki, ki imajo grlo okrašeno s črnimi pikami. Lisasta hrbtna stran je temno siva, temno modra ali skoraj črna. Samo samcem pa se čez lica in vzdolž bokov vse do zadnjih nog vleče še izrazito temno pegasta belkasta proga. Ta pegast pas na bokih v času parjenja, ko se samci odenejo v svatovske barve, od oranžnega trebuha ločuje pas svetlo modre barve. Za svatovsko opravo samcev je značilen še nizek rumen hrbtni greben posut s črnimi pikami. Samice so sicer podobnega vzorca, a manj izrazitih barv kot snubci.
V Sloveniji je planinski pupek splošno razširjen, vendar se izogiba najnižjih predelov. V Slovenski Istri, na Krasu, ob morju in na nižinskih ravnicah ob rekah Dravi, Muri in Savi ter na Ljubljanskem barju ga bomo zaman iskali. Zato pa izmed naših pupkov živi najvišje nad morjem in so ga opazili vse do 2000 m nadmorske višine. Njegov življenjski prostor so majhna vodna telesa s hladno vodo in malo vodnega rastlinja. Lovi vodne nevretenčarje, ki mu le težko uidejo, saj je dober plavalec.
Planinski pupek prezimuje na kopnem, skrit pod trhlim lesom, kamni, mahom ali listjem, že zgodaj spomladi pa se vrne v vodo. Na območje razmnoževanja, mrestišče, navadno pride aprila in tam ostane do julija, vendar je obdobje parjenja precej različno in vezano predvsem na temperaturo okolja. Samica v roku nekaj tednov po oploditvi odloži okoli 150 jajc, vsako od njih zavije v list vodne rastline, če teh ni, pa jajca preprosto odloži na dno vodnega telesa.
Pri nekaterih osebkih planinskega pupka se pojavi podoben pojav kot pri človeški ribici, neotenija. Neotenični osebki spolno dozorijo, saj se njihovi spolni organi razvijajo normalno, obenem pa imajo še razvite škrge in so na videz podobni ličinkam, saj razvoj ostalih organov poteka počasneje.
V Sloveniji je vrsta zavarovana in kot ranljiva (V) vrsta uvrščena na Rdeči seznam!
Planinski pupek
Veliki pupek
Veliki pupek (Triturus carnifex) ni le največji od vseh treh vrst pupkov, ki živijo v Sloveniji, ampak je tudi največji evropski pupek. Odrasle živali merijo skupaj z repom od 10 do 18 cm, izjemoma pa lahko dosežejo tudi 25 cm.
Kot ostali pupki ima tudi veliki pupek bočno sploščen rep in neizraziti zaušesni žlezi na zatilju. Njegov rumeno oranžen trebuh je porisan z umazano rjavimi lisami nepravilnih oblik. Za to vrsto je značilno temno grlo posuto s številnimi majhnimi belimi pikami! Boki in hrbtni del telesa velikega pupka so umazano rjavi in porisani s še temnejšimi lisami. Za samice in mladostne osebke pa je značilna neprekinjena rumenkasta proga, ki teče po sredi hrbta od glave do repa.
Samice in samci se najbolj razlikujejo v obdobju parjenja. Takrat se samcu razvije izrazito nazobčan kožnat hrbtni greben, ki sega od glave do začetka repa, od katerega ga loči izrazita zareza. Za samca v tem času je značilna tudi srebrno bela proga na strani repa, ki igra pomembno vlogo med dvorjenjem. Parjenje velikih pupkov se odvija ponoči, samec pa paket semenčic odloži šele po tem, ko se samica dotakne njegovega repa. Tega pa vidi ravno zaradi svetle proge na njem.
Veliki pupek je razširjen po vsej Sloveniji, a je povsod razmeroma redek. Njegov življenjski prostor so občasne ali stalne stoječe in tudi počasi tekoče vode. Praviloma se izogiba vodnim telesom z ribami, saj so njegove prosto plavajoče ličinke lahek plen teh spretnih plenilcev.
Poleg vode pa za življenje potrebuje tudi travišča in mejice z dovolj skrivališči, na primer s padlimi debli ali z večjimi kamni. Poleg tega mora imeti na voljo dovolj hrane. V vodi so to ličinke žuželk ali različni raki, na primer vodni oslički ali vodne bolhe, na kopnem pa pleni predvsem deževnike in polže.
Prezimuje na kopnem, do kilometer stran od vodnega telesa, v katerem se pari. Na mrestišče pridejo prvi osebki že konec februarja ali v začetku marca in v vodi ostanejo vse do junija, ponekod pa celo vse leto. Odrasli so nočno aktivne živali, ki se čez dan držijo na dnu vode in na površje zaplavajo samo po zrak. Samec na mrestišču vzpostavi teritorij, na katerem dvori samicam in odganja tekmece. Po parjenju samica vsako jajce posebej zavije v list vodne rastline, kjer se iz njih razvijejo ličinke.
Veliki pupek je v Sloveniji zavarovan in kot ranljiva (V) vrsta uvrščen na Rdeči seznam!
Veliki pupek