Na Zemlji živi okoli 350 vrst metuljčnic (Ascalaphidae), pri nas pa le ena vrsta, navadna metuljčnica. Najpogostejša je v submediteranskem delu, najdemo pa jo tudi na toplih legah ponekod v notranjosti Slovenije.
Navadna metuljčnica
Na prvi pogled navadna metuljčnica (Libelloides macaronius ali Ascalaphus macaronius) spominja na kačjega pastirja, a njeni zelo dolgi, tanki in na koncih kijasto odebeljeni tipalnici kažeta, da temu ni tako.
Odrasla žival ima velika opnasta, izrazito mrežasto ožiljena para kril, ki sta po obliki skoraj enaka. Krila so žvepleno rumene barve z vzorcem velikih črnih lis, zunanja polovica sprednjega para kril pa je prozorna. Razpon kril največjih osebkov lahko preseže 5 cm. Njeno čokato, črno telo je gosto poraslo s ščetinami. Na veliki glavi ima sestavljene oči, ki so njena največja posebnost. S prečno brazdo so deljene v dva dela. Spodnji del je občutljiv tako na ultravijolično svetlobo kot na človeku vidni del svetlobe, zgornji del oči pa je občutljiv le na ultravijolično svetlobo, kar pride do izraza pri načinu prehranjevanja te žuželke.
Metuljčnica je plenilec, ki manjše žuželke lovi v zraku, med letom. Plen opazi z zgornjim delom očesa, saj slika leteče tarče glede na nebo najbolj izstopa v ultravijolični svetlobi.
Kot vsi pravi mrežekrilci je tudi metuljčnica žuželka s popolno preobrazbo. Kot ličinka živi na in v zemlji. Lijakastih pasti v sipki podlagi, značilnih za ličinke sorodnih volkcev, ne izdeluje. Ima ogromne kleščaste čeljusti, s katerimi zgrabi plen, s sesalom pa izsesa njegove življenjske sokove. Ko dovolj zraste, se zabubi, iz bube pa v toplih poletnih dneh prileze odrasel osebek, ki živi kakšna dva meseca.
Odrasla je dnevna žival, aktivna le v jasnih dneh. Zjutraj na široko razpre krila, da se dodobra segreje, nato pa se spreletava nad vročimi odprtimi predeli, suhimi travniki in grmišči. Tu lovi plen in si išče partnerja. Zvečer se metuljčnica spravi k počitku, z nogami se oprime travne bilke in krila strehasto zloži nad trup ter tako čaka na sončni vzhod.
