Pripadniki družine križevcev (Araneidae) pletejo kolesaste mreže, ki jih uporabljajo kot pasti za lov. Križevci luknjo v sredini mreže, ki ostane po koncu pletenja, zadelajo s svileno nitjo. Večina mrež je postavljenih pokončno, le redko mreža leži vodoravno.
Iz sredine mreže do skrivališča je praviloma speljana močnejša signalna nit. Skrivališče je na robu mreže, na njenem zgornjem delu in nekoliko ob strani. V njem pajek čaka in s sprednjo nogo drži signalno nit in tako začuti vsako dogajanje v svoji pasti.
Vrste, ki na sredo mreže dodajo pas iz prepleta svilenih niti, ki pajku pomaga, da se v mreži prikrije, čepijo na sredi mreže.
Obstaja pa tudi par rodov, ki so pri pletenju mrež izjeme. Nekateri od teh si ne naredijo skrivališča ob robu mreže, drugi ne potegnejo signalne niti, nekateri pa na zvitem listu spletejo mrežo, ki pravzaprav ni kolesasta...
Pipalke (helicere) križevcev imajo v glavnem razvite številne močne zobce. Z njimi križevci plen zdrobijo in ’prežvečijo’ ter ga med tem napojijo s prebavnimi sokovi. Po koncu hranjenja tako od uplenjene žuželke ostane le neprepoznaven briket iz ostankov zunanjega skeleta, medtem ko po obedu pajkov iz nekaterih drugih družin (rakovičarji in krogličarji) ostane skoraj nedotaknjeno zunanje ogrodje, hranljivo notranjost pa ti pajki izsesajo.
Samci so po vzorcu podobni samicam, a so veliko manjši. Samec samici dvori s tresenjem in cukanjem njene mreže, kar izbranko navadno dovolj prevzame, da se je voljna pariti. Po parjenju samec navadno uspe pobegniti in se ponovno pari, vendar pa s časom postane manj uren in spreten in ga samica lahko tudi požre.