Drozgi

Taščica

Taščica (Erithacus rubecula) je znana in pogosta ptica, nekoliko manjša in precej vitkejša od domačega vrabca. Dolgonoga taščica je iztegnjena dolga od 12 do 15 cm. Samec in samica sta enakih barv in vzorca. Najbolj opazna značilnost so njene opečnato oranžne prsi, grlo in obraz. Njen trebušček je umazano bel, sivkasto rjavi boki pa preidejo v modro sivo obrobo njenega oranžnega oprsja. Krila in hrbet so zamolklo rjave barve. Ima ozek, kratek kljun in dolge, tanke noge. Rdečino na prsih pri mladičih zamenja vzorec rjavih peg, ki krasijo tudi ramena in glavo.

Taščica je previdna, nikakor pa ne plaha ptica, ki jo bomo imeli velikokrat priložnost opazovati prav od blizu. Pri iskanju žuželk in drugih nevretenčarjev, na primer deževnikov ali majhnih polžev, rada spusti krila, naredi nekaj hitrih sonožnih poskokov, strese z repom in nato negibna obstoji; zatem se spet urno premakne in spet obstoji ... Ker hrano, ki poleg nevretenčarjev zlasti pozimi vključuje tudi mehke plodove in semena, praviloma išče na tleh, je lahko dolgotrajna in debela snežna odeja za veliko število taščic usodna.

Taščica je delna selivka, kar pomeni, da se pozimi seli na krajše razdalje, na primer iz visokogorja v nižine. Tako je v naših krajih prisotna skozi vse leto, vendar pa taščica, ki jo bomo v parku, na vrtu ali na obronku bližnjega gozda opazovali poleti, skoraj gotovo ne bo ista taščica, ki smo jo na istih krajih srečevali prejšnjo zimo. Najraje živi na območjih, kjer se stikajo gosto rastje in odprte, travnate površine. Pri nas gnezdi od marca do junija. Skodeličasto gnezdo na tleh, v brežini, drevesnem duplu ali med bršljanom, pogosto pa tudi na bolj nenavadnih krajih, kot sta žep halje ali stara posoda, samica splete iz odmrlega listja in trave ter mahu in ga postelje z dlako in perjem. Taščica je izrazito teritorialna vrsta. Samec v toplem delu leta svoje ozemlje neutrudno oznanja s petjem, nepovabljene goste pa vztrajno odganja; dobrodošle so le samice.

Taščica

Taščica

Kupčar

Kupčar (Oenanthe oenanthe) je dolg od 14 do 16 cm, tako velik je kot domači vrabec. Okrasto grlo in prsi samca zvezno prehajajo v bel trebuh. Poleti ima pepelnato siv hrbet, tilnik in glavo in enotno črno obarvana krila. Od njegovega črnega koničastega kljuna se preko oči vleče črn pas, ki se proti tilniku širi. Nadočesna proga je bela. Jeseni in pozimi sivino samčevega zgornjega dela zamenja rjava suknja, peresa na krilih pa se svetlo rjavo obrobijo; tudi črna očesna maska ni več tako izrazita. Samica ima podoben vzorec kot samec v poletnem perju, vendar njene barve niso tako izrazite. Njena krila so temno rjava, hrbet, tilnik in glava rjavo sivi, pa tudi črne maske nima. Razmeroma dolge noge so pri obeh spolih enake barve – temno sive.

Kupčar je selivka, ki zimo preživi v Afriki. Tam prezimujejo tudi kanadske in grenlandske populacije kupčarjev, ki na svoji selitveni poti premagajo ogromne razdalje. Še več, brez postanka morajo preleteti ocean. Spomladi se kupčar vrne na območja gnezdenja. Aprila in maja med kamne, v razpoko v skalah ali zidu, v zajčji brlog ali podobno skrivališče nanese nekaj trav, mahu in dlak ter v to gnezdo znese 5 ali 6 jajc. Najbolj mu ustreza odprta kamnita pokrajina visoko nad morjem, kjer so obsežna travišča, na primer pašniki in travniki, ločena s kamnitimi zidovi, mnogokrat pa gnezdi tudi na resavah in barjih. Hrani se z majhnimi nevretenčarji, v glavnem z žuželkami, pa tudi s pajki, polži in deževniki.

Ocenjujejo, da populacija kupčarja upada, vendar je evropska populacija zaenkrat še dovolj velika, da ta vrsta ni ogrožena. V Sloveniji velja za redko vrsto, ki gnezdi v goratih predelih, v Alpah in na visokih kraških planotah. V nižinah ga lahko opazujemo med selitvijo.

Kupčar (samica)

Modra taščica

Modra taščica (Luscinia svecica) ima s taščico, prebivalko naših gozdov, živih mej, parkov in vrtov, skupno ime in velikost, po sorodnosti pa je bližje slavcu in ju ornitologi uvrščajo v isti rod (Luscinia). Iztegnjena bi modra taščica merila med 13 in 14 cm.

Modra taščica je precej suhcena in majhna ptica z dolgimi tankimi nogami. Najbolj opazna značilnost odraslih ptic je pravzaprav široka belkasta ’obrv’ – proga, ki nad očmi poteka od tankega črnega kljuna proti temenu glave. Ime je ta vrsta dobila po nebesni modrini grla in prsi, ki jo spodaj poudarja črna polmesečasta proga. Ta preko belkaste polkrožne črte in rjasto rdečega pasu polmesečaste oblike prehaja v umazano belo trebušno stran. Modrina je pri samcu veliko obsežnejša in izrazitejša, medtem ko je vzorec na grlu samice precej spremenljiv in modrina včasih sploh ni opazna. Pravzaprav je vsa hrbtna stran, od glave do trtice, rjavkasto siva. Iz sivine izstopa le rep, ki je zgoraj črn in ima rjasto rdečo bazo, kar je dobro vidno zlasti med letom. Mlade ptice so drobno pikčaste, podobno kot mladiči taščice, vendar že imajo črn in rdeče rjav rep.

Poznavalci ločijo tri podvrste glede na to ali moder ’slinček’ krasi bela ali rdeča lisa ali pa je modrina sklenjena. Podvrste imajo tudi različna območja razširjenosti, torej areale.

Oblika kljuna nakazuje, da se modra taščica hrani pretežno z žuželkami in podobnimi nevretenčarji, ki jih z ozkim koničastim kljunom spretno pobira s stebelc in z listov ali pa jih izbrska izpod suhega listja. Redko žuželke lovi tudi v zraku, včasih se loti še kakšnega polža ali deževnika, pozimi pa se hrani s semeni in sadjem.

Modra taščica je plaha in nekoliko skrivnostna ptica, ki se večino časa drži v gostem rastju. Pri nas jo bomo lahko opazili le na preletu, ko se seli na ali z območij prezimovanja. Zimo prebije na jugu Iberskega polotoka, v severni Afriki, na Arabskem polotoku in v nekaterih delih Azije. Gnezdi med majem in julijem; zlasti na severu, v Skandinaviji in Sibiriji, v Aziji vse do Himalaje, pa tudi na posameznih območjih v srednji in zahodni Evropi ter ob Črnem morju. Globoko skodeličasto gnezdo iz vejic, travnih bilk in mahu navadno zgradi samica. Postelje ga z živalsko dlako in ga skrije v šopu trave ali v grmovju, najraje v vrbovju na namočenih tleh.

Portret modre taščice

Repaljščica

Repaljščica (Saxicola rubetra) je majhna ptica, dolga od 12 do 14 cm, ki jo največkrat opazimo, kako z vrha grma poje svojo pesem ali z visoke steblike opreza za plenom. Med tem se drži vzravnano, zraven pa ta lepo pisana ptica nekoliko živčno stresa s kratkim repom. Njeno grlo in prsi rdečkasto okraste barve zlagoma prehajajo v umazano rožnat trebuh. Rumeno rjav hrbet in trtica sta črno pegasta, noge pa črne. Samec repaljščice ima skoraj črna lica, nad očesom pa ima izrazito belo progo. Ta je pri samici enake barve kot prsi, njena lica pa so rjavkasta. Na videz ji je zelo podoben prosnik. Samca te ozko sorodne vrste bomo spoznali po belem ovratniku in odsotnosti bele nadočesne proge.

Repaljščica v Sloveniji gnezdi tako na vlažnih in poplavnih travnikih kot na suhih travnikih in pašnikih. Jeseni odleti v Afriko, kjer prezimi. Spomladi, ko njen življenjski prostor poživijo barve cvetočih rastlin, se spet vrne v naše kraje in na tleh splete gnezdo, ki ga navadno dobro skrije pod kakšnim grmom. Če so razmere ugodne, lahko od maja do junija spelje tudi dve legli, če je hrane manj, pa eno. Repaljščica se hrani z žuželkami, za katerimi opreza s svoje razgledne točke, nato pa se za njimi spusti na tla.

Evropa je dom približno trem četrtinam svetovne populacije repaljščice. Ocenjujejo, da na ozemlju Evrope gnezdi več kot 5,4 milijona parov in da je njena populacija trenutno stabilna. Populacija repaljščice v Sloveniji je precej velika, ocenjena je na okoli 4000 parov, a upada. Zato je v Sloveniji opredeljena kot močno ogrožena gnezdilka, saj je vezana na občutljive življenjske prostore, ki zaradi opuščanja tradicionalne rabe tal še vedno hitro izginjajo.

Repaljščica (samec)

Kos

Kos (Turdus merula) je gotovo ena najbolj poznanih ptic, ki gnezdijo pri nas. Samci so črni kot oglje. Le njihov kljun in obroč okoli oči sta rumeno oranžna, vendar z odhodom jeseni vsako leto potemnita, ob prihodu pomladi in začetku paritvenega obdobja pa postaneta spet živih barv. Samica je temno rjava, le grlo in prsi ima nekoliko bolj blede in posejane z vzorcem temnejših lis. Mladi so podobni samicam, a imajo vzorec temnejših lis tudi na hrbtu. Iztegnjena ptica je dolga okoli 25 cm.

Kos je dnevno aktivna vrsta, ki velik del življenja preživi na tleh. Najdemo ga praktično povsod, saj je nezahteven in zelo prilagodljiv; je generalist v pravem pomenu besede. Živi v gozdovih in na njihovih obronkih, v mejicah kulturne krajine, pogost pa je tudi v parkih in na vrtovih v človeških naseljih. Je vsejed. Njegovo prehrano predstavljajo deževniki, polži in žuželke ter različno sadje in jagodičje. Od konca zime do vrhunca poletja nas bo pogosto prebudila ali k spancu pospremila kosova glasna melodična pesem. Če kosa prestrašimo pri njegovih vsakodnevnih opravkih, bo z glasnim "čak-čak-čak-čak-čak" odfrčal na varno.

Gnezdi med marcem in majem, par pa navadno ostane skupaj vse življenje. Skodeličasto gnezdo, ki ga v glavnem iz rastlinskega materiala praviloma izdela samica, je skrito med vejami gostega grma, v krošnji nizkega drevesa ali na kaki zgradbi. Mladiči hitro rastejo in se kmalu skobacajo iz gnezda in poskrijejo v grmovju, saj jih tako plenilci težje odkrijejo.

V Sloveniji je kos pogosta in splošno razširjena celoletna vrsta. S hladnejših delov njegovega območja razširjenosti se ob prihodu zime kosi odselijo na jug, naslednjo pomlad pa se spet vrnejo na območje gnezdenja.

Samec kosa

Kos - samica

Cikovt

Cikovt (Turdus philomelos) je drozg velikosti kosa. Iztegnjen je dolg okoli 23 cm. Spoznali ga bomo po sivo rjavi hrbtni in svetli trebušni strani telesa, ki je posuta s črnimi pegami. Njegova glava, tilnik, hrbet in krila so enotne sivo rjave barve, belkast vrat, grlo, prsi in trebuh pa krasijo črne pege trikotne do srčaste oblike. Belino trebušne strani na bokih in grlu nekoliko izpodrine oker barva, ki je značilna za notranjost spodnje strani kril.

Cikovt je podnevi aktiven ptič, ki se v glavnem hrani z deževniki in odraslimi žuželkami ter njihovimi ličinkami. Poleti, ko se zemlja posuši, največji del njegove prehrane predstavljajo polži. Cikovt do mehkega mesa polža pride tako, da z njim udarja ob kamen in na ta način razbije njegovo lupino. Jeseni in pozimi, ko živalske hrane primanjkuje, cikovt uživa predvsem plodove rastlin. Najbolj mu gre v slast različno jagodičje.

Življenjski prostor cikovta so vlažni mešani in listnati gozdovi z bujno podrastjo, živi pa tudi v odprti pokrajini prepredeni z živimi mejami. Svojo prisotnost s pesmijo rad oznanja ob večerih. Njegov napev je tako privlačen in raznolik, da mu je prislužil ljudsko ime devetovižnik.

Gnezdo v obliki skodelice, ki ga znotraj omete z mešanico iveri in ilovice, splete iz trave in listja in ga skrije v grm ali krošnjo drevesa, najraje v srobot ali bršljan. Obdobje gnezdenja je dolgo – traja od marca do junija ali še dalj, v tem času pa izpelje dve ali tri legla. Naši cikovti se ne selijo, se jim pa v jeseni pridružijo še osebki severnih populacij, ki tu prezimijo ali pa si le naberejo moči za nadaljevanje poti v Sredozemlje.

Cikovt

Brinovka

Brinovka (Turdus pilaris) je pisan ptič iz družine drozgov. Njeno čokato telo je dolgo od 22 do 27 cm, torej je približno tako velika kot kos, ki je od naših drozgov gotovo najpogostejši. Spoznali jo bomo po sivi glavi, hrbtu in trtici, medtem ko so njena pleča in zgornja stran kril rdečerjave barve. Ima umazano bel trebuh, ki prehaja v okraste prsi, posute s črnimi pegami, njene boke pa krasijo črna peresa s svetlo rjavim robom. Kljun je okraste barve s črno konico. V letu brinovka razkrije črno belo spodnjo stran kril in dolg rep. To je podnevi aktivna, družabna ptica, ki se najbolje počuti v skupinah. V toplem delu leta se hrani pretežno z ličinkami in odraslimi žuželkami ter deževniki in ostalimi nevretenčarji, jeseni in pozimi pa presedla na rastlinsko hrano. Teknejo ji plodovi jerebike in črnega trna ter drugo sadje in jagodičje.

Seli se le iz najbolj hladnih predelov, zato lahko pozimi pri nas opazujemo velike jate brinovk, ki so gnezdile na severu Evrope. Takrat jih bomo največkrat videli na travnatih površinah in poljih, omejenih z grmovnatimi mejicami. Brinovka gnezdi kolonijsko, saj se tako počuti bolj varno. Gnezda, ki jih iz vej zgradijo tik ob deblu visoko v drevesnih krošnjah, brinovke s skupnimi močmi in prav brez strahu branijo pred vsiljivci, predvsem vrani. Pri nas rada gnezdi v rečnih dolinah, kjer si skupine brinovk za gnezdišče izberejo listavce in sadovnjake v bolj odprtem svetu.

Ocenjujejo, da v Evropi živi več kot 50 milijonov odraslih brinovk in zato ni neposredno ogrožena, vendar pa v Sloveniji ni tako pogosta. Pravzaprav jo pri nas štejejo za redko gnezdilko, ki se tu v večjem številu pojavlja le kot zimski gost.

Brinovka