Taščica (Erithacus rubecula) je znana in pogosta ptica, nekoliko manjša in precej vitkejša od domačega vrabca. Dolgonoga taščica je iztegnjena dolga od 12 do 15 cm. Samec in samica sta enakih barv in vzorca. Najbolj opazna značilnost so njene opečnato oranžne prsi, grlo in obraz. Njen trebušček je umazano bel, sivkasto rjavi boki pa preidejo v modro sivo obrobo njenega oranžnega oprsja. Krila in hrbet so zamolklo rjave barve. Ima ozek, kratek kljun in dolge, tanke noge. Rdečino na prsih pri mladičih zamenja vzorec rjavih peg, ki krasijo tudi ramena in glavo.
Taščica je previdna, nikakor pa ne plaha ptica, ki jo bomo imeli velikokrat priložnost opazovati prav od blizu. Pri iskanju žuželk in drugih nevretenčarjev, na primer deževnikov ali majhnih polžev, rada spusti krila, naredi nekaj hitrih sonožnih poskokov, strese z repom in nato negibna obstoji; zatem se spet urno premakne in spet obstoji ... Ker hrano, ki poleg nevretenčarjev zlasti pozimi vključuje tudi mehke plodove in semena, praviloma išče na tleh, je lahko dolgotrajna in debela snežna odeja za veliko število taščic usodna.
Taščica je delna selivka, kar pomeni, da se pozimi seli na krajše razdalje, na primer iz visokogorja v nižine. Tako je v naših krajih prisotna skozi vse leto, vendar pa taščica, ki jo bomo v parku, na vrtu ali na obronku bližnjega gozda opazovali poleti, skoraj gotovo ne bo ista taščica, ki smo jo na istih krajih srečevali prejšnjo zimo. Najraje živi na območjih, kjer se stikajo gosto rastje in odprte, travnate površine. Pri nas gnezdi od marca do junija. Skodeličasto gnezdo na tleh, v brežini, drevesnem duplu ali med bršljanom, pogosto pa tudi na bolj nenavadnih krajih, kot sta žep halje ali stara posoda, samica splete iz odmrlega listja in trave ter mahu in ga postelje z dlako in perjem. Taščica je izrazito teritorialna vrsta. Samec v toplem delu leta svoje ozemlje neutrudno oznanja s petjem, nepovabljene goste pa vztrajno odganja; dobrodošle so le samice.
Taščica
Taščica