Kljunači

Togotnik

Togotnik (Philomachus pugnax) je srednje velik pobrežnik z razmeroma velikim trupom in majhno glavo na dolgem vratu ter srednje dolgim in rahlo navzdol ukrivljenim kljunom. Togotnik je dolg od 22 do 32 cm, razpon njegovih kril meri od 46 do 60 cm. Izrazita je razlika v velikosti med spoloma, samci so opazno večji od samic. Pozimi so vsi togotniki, tako samci kot samice, podobno obarvani – trebušna stran je svetlejša, sive do bele barve, zgoraj so temnejši, rjavo sivi, baza kljuna je belo obrobljena – poleti pa je skoraj vsak ptič drugačen. To še posebej velja za samce, ki se spomladi povsem spremenijo. Odenejo se v enotno do izrazito prečno progasto črno, rjasto rjavo, oranžno rjavo ali belo svatbeno perje, ki se na vratu močno podaljša in tvori velikanski ovratnik. Peresa na glavi tvorijo ’ušesa’, bradavice na obrazu se povečajo, perje z lic pa jim odpade. Nato se zbirajo na tradicionalnih območjih, rastiščih ali lekih, kjer se bojujejo za naklonjenost samic, ki njihove borbe gledajo.

Togotnik je selivka, ki od maja do avgusta gnezdi na severu Evrope. Gnezdi na barjih v tajgi, na močvirjih in ob jezercih v tundri in na mokrotnih travnikih ob obali jezer in morja. Kar se gnezditvenega območja tiče je precej zahteven. Izbira ozemlja, kjer so gnezdišča, rastišča in območja, kjer se hrani, v neposredni bližini. Gnezdo najraje zgradi na dvignjenih predelih v gostem šašju. Za gnezdo skrbi le samica, saj se samci ta čas zbirajo na rastiščih. Boji največkrat potekajo na pobočjih poraslih s pritlikavimi vrbami in brezami. Hranijo se na deltah rek in morski obali ter na širnih celinskih močvirjih v nižinah. Po končanem gnezdenju se togotniki zbirajo v velike jate, ki lahko štejejo več tisoč osebkov, in skupaj odletijo na prezimovališča v Sredozemlju, Afriki in na Bližnjem Vzhodu. Pri nas se na svoji selitveni poti redno ustavljajo na močvirnih travnikih in jezerskih obalah, izjemoma pa tu tudi prezimijo. V času gnezdenja se togotnik hrani skoraj izključno s kopenskimi in vodnimi žuželkami. Na preletu in pozimi njegovo prehrano poleg žuželk sestavljajo še raki, pajki, mehkužci, deževniki, žabe, drobne ribe in semena žit in ostalih trav, šašev in vodnih rastlin.

Populacije togotnika ogrožajo predvsem razlitja nafte, izsuševanje močvirij in poplavnih ravnic, izkopavanje šote in opuščanje rabe tal, ki vodi v zaraščanje primernih življenjskih prostorov z grmovjem ali trstom. V prihodnosti mu napovedujejo tudi krčenje življenjskega prostora kot posledico globalnega segrevanja.

Togotnika pozimi

Kozica

Kozica (Gallinago gallinago) sodi med manjše pobrežnike, saj skupaj s kljunom, ki je dolg okoli 7 cm, meri od 23 do 28 cm. Razpon njenih peruti je med 39 in 45 cm. Kozica se rajši skriva med šopi šašev ali trav, kot pa izpostavlja, ko pa se nam med iskanjem hrane na blatnem bregu ali med spomladanskim petjem na kolu ali podobnem pevskem mestu vseeno pokaže, jo bomo zlahka prepoznali. Izdajo jo nesorazmerno dolg raven kljun, sključena drža čokatega telesa, razmeroma kratke noge in značilno črtasto telo in glava. Vzdolž rjavo grahastega hrbta tečejo proge okraste barve, vzdolž glave pa ima pasove svetle in temno rjave barve. Rjavo grahasti so tudi njeni boki, prsa in grlo, trebuh pa je bel. Seveda ji prav njena varovalna obarvanost olajša skrivanje med šopi rastlinja. Nanjo se tako zanaša, da se ji moramo približati na 10 do 15 m preden zbeži v cik-cakastem letu, neredko pa nam vzleti dobesedno izpod nog. Ob tem nas lahko z glasnim krikom, "ka-ač!", ki zveni kot bi nekdo kihnil, pošteno prestraši. Kozica je aktivna v mraku, ob zori in po sončnem zahodu. Znana je po svojem svatbenem spreletavanju na območju gnezdenja. V pomladnih večerih in nočeh leta v velikih krogih, vmes pa s pahljačasto razprtim repom strmoglavi proti tlom. Ob tem zunanja repna peresa oddajajo vibrirajoč zvok, ki spominja na meketanje koze.

Kozica je selivka, ki od aprila do avgusta gnezdi na močvirjih, barjih in vlažnih travnikih. Gnezdo postavi na dvignjeno mesto, da ga ne doseže voda, in ga dobro skrije med šopi šašev ali trav. Jeseni odleti na jug, kjer prezimi. Tudi pozimi je vezana na podobne življenjske prostore. Pogosto jo lahko opazimo ob jezerih, rekah in vodnih jarkih kako si z zabadanjem dolgega kljuna v blatni breg išče hrano. Kozica se navadno hrani v manjših skupinah, v večje jate se druži le med selitvijo in pozimi. V glavnem se hrani z žuželkami, pa tudi z deževniki, majhnimi raki in polži ter pajki, občasno tudi s hrano rastlinskega izvora. Tu in tam pogoltne droben kamenček, ki ji pomaga drobiti hrano v želodcu.

Kozico, ki jo v Sloveniji obravnavamo kot kritično ogroženo gnezdilko, najbolj prizadene spreminjanje njenega življenjskega prostora. Njen habitat se krči zaradi izsuševanja močvirij in poplavnih ravnic, regulacij vodotokov, spreminjanja travnikov s prekomernim gnojenjem in pa z zaraščanjem travnikov z lesnimi vrstami, kar je posledica opuščanja košnje.

Kozica

Kozica

Veliki škurh

Veliki škurh (Numenius arquata) je največji med pticami, ki jih družimo v veliko skupino pobrežnikov. Vključno z 9 do 15 cm dolgim navzdol ukrivljenim kljunom meri 48 do 57 cm. Samice so v primerjavi s samci nekoliko večje in imajo daljši kljun. Razpon njegovih kril meri med 89 in 106 cm. Je nevpadljivo obarvan ptič na dolgih modrikasto sivih nogah, ki se z enakomernim vzorcem temnih prog in črt na sivo rjavi podlagi odlično zlije z okolico. V letu nam pokaže belo trtico, ki sega na hrbet ter bel trebuh in temne, skoraj črne konce peruti. Oblika kljuna je prilagojena zabadanju v mehko podlago, kjer išče svojo najljubšo hrano – deževnike. Velik del prehrane velikega škurha predstavljajo tudi žuželke, predvsem hrošči in kobilice, ne brani pa se niti rakov, mehkužcev, pajkov in občasno ujete ribe ali kakega drugega majhnega vretenčarja. Občasno si privošči tudi jagodičevje ali semena.

Veliki škurh je selivka, glavnina se jih iz toplih krajev na gnezditvena območja vrne aprila. Od aprila do julija posamezni pari v glavnem gnezdijo na barjih, odprtih pašnikih ter ekstenzivno obdelovanih, predvsem vlažnih in močvirnih travnikih. V gnezdo, ki ga nastelje v plitvi kotanji na tleh v kritju trav in šašev, navadno znese štiri jajca. V tople kraje, kjer prezimi, odleti med julijem in novembrom. Pozimi se rad zadržuje v bližini vode, predvsem ob morju, pa tudi ob jezerih in rekah v notranjosti ga najdemo. Med zimo se druži v majhne jate, ki si tam iščejo hrano. Noči rad prespi v večjih jatah na skupinskih prenočiščih. Pri nas na redkih območjih še gnezdi, a velja za kritično ogroženo gnezdilko.

Opazili so, da svetovna populacija velikega škurha upada. Vzroke za to gre iskati predvsem v izgubi in fragmentaciji barij zaradi zaraščanja z lesnimi vrstami in v izginjanju vlažnih in močvirnih travnatih območij zaradi regulacij vodotokov in uvajanja intenzivne kmetijske prakse. Prezgodnja strojna košnja, ki je mogoča na intenzivno gojenih travnikih, ne prizanaša jajcem in mladičem. Poleg tega so preživeli mladiči na pokošenem travniku lahek plen plenilcev. Človeške dejavnosti, na primer gradnja na območjih skupinskih prenočišč, gradnja jezov proti plimovanju in s tem poplavljanje blatnih plitvin v pasu bibavice ter onesnaževanje, pa ogrožajo tudi populacije velikega škurha na območjih prezimovanja.

Veliki škurh

Rdečenogi martinec

Rdečenogi martinec (Tringa totanus) je srednje velik ptič iz skupine pobrežnikov. Od konice srednje dolgega kljuna do konca repa meri od 24 do 27 cm, razpon njegovih kril pa je med 47 in 53 cm. Za odrasle rdečenoge martince v poletnem perju so značilne dolge rdeče noge, rdeča baza ravnega, precej krepkega kljuna, in belkasta obroba okoli oči. Ima sivo rjav hrbet, ki je nekoliko črno marogast, njegove prsi in boki pa so črno progasti. Med letom ga prepoznamo po širokem belem pasu na zadnjem robu zgornje strani kril, po beli klinasti lisi, ki se od trtice vleče prek celega hrbta, in po prstih, ki nekoliko štrlijo izpod prečno črno progastega repa. Pozimi je bolj ali manj enotno sivo rjav, črte po bokih in prsih pa so komaj opazne. Rdečenogi martinec je glasen, a previden ptič. Aktiven je podnevi, ko si išče hrano, v glavnem žuželke, pajke in deževnike.

Tudi rdečenogi martinec je selivka, ki se na preletu rad ustavi na poplavljenih travnikih in ob rekah ali jezerih z muljastimi bregovi. Prezimuje najraje ob morskih obalah, slanih močvirjih, obalnih lagunah, solinah in podobnih obmorskih življenjskih prostorih. Na gnezditvena območja se vrne že zgodaj spomladi. Od aprila do julija posamični pari gnezdijo na mokrotnih travnikih z nizko vegetacijo in podobnih močvirnih območjih v notranjosti ali na obalnih slanih močvirjih, kjer pa pogosteje gnezdi v majhnih, razpršenih kolonijah. Gnezdo si uredi na ali ob šopu trav ali šašev, ki gnezdo s svojimi previsnimi listi dobro skrijejo. V Sloveniji prezimuje v Sečoveljskih solinah, gnezdi pa na Cerkniškem jezeru in je v Rdeči seznam ptičev gnezdilcev uvrščen kot kritično ogrožena vrsta.

Ogroža ga izguba življenjskih prostorov, ki so primerni za gnezdenje in prezimovanje. Primeren habitat izginja predvsem na račun spreminjanja kmetijske prakse (bodisi intenzifikacije bodisi opuščanja), izsuševanja močvirij, kontrole poplav in gradnje infrastrukture ob obali. Zaradi njegove plahosti lahko velik negativen vpliv predstavlja tudi povečano število ljudi na območju gnezdenja.

Rdečenogi martinec

Črni martinec

Črni martinec (Tringa erythropus) sodi med srednje velike pobrežnike. Od rahlo, a značilno navzdol usmerjene konice kljuna do konca repa meri od 29 do 33 cm, razpon njegovih kril pa med 48 in 52 cm. To je eleganten ptič z dolgim in tankim črnim kljunom, ki je rdeč le na bazi spodnje čeljusti. Njegove dolge noge so pozimi rdeče, poleti pa se obarvajo črno. Tudi poletno perje odraslih je sajasto črno, le po repu in krilih so takrat okrašeni z belim vzorcem. V letu ga prepoznamo po beli lisi v obliki cigare na hrbtu, po belini na bazi spodnje strani peruti in po prstih, ki celi štrlijo izza repa. Pozimi je njegova oprava precej drugačna: glava, vrat, hrbet, krila in rep so sivi, krila in rep nekoliko črno belo progasta, po trebuhu pa je belkast. Izstopajo njegove rdeče noge in bel pas med zgornjim delom kljuna in očmi.

Ta mesojeda vrsta je aktivna tako podnevi kot ponoči. V glavnem lovi vodne žuželke (vodne hrošče, stenice…) in njihove ličinke. Poleg tega njegov jedilnik tvorijo tudi majhni raki (postranice, vodni oslički), odrasle kopenske žuželke, mnogoščetinci (v obmorskih predelih), redkeje pa tudi majhne dvoživke in ribe. Od podobnega rdečenogega martinca se loči tudi po tem, da med lovom rad brodi po globlji vodi in često tudi plava.

Črni martinec je izrazita selivka, ki med svojimi postanki na selitveni poti preleti velike razdalje. Gnezdi v tundri, na močvirjih ter v močvirnih borovih in brezovih gozdovih na skrajnem severu Skandinavije in v Sibiriji. Gnezdo nastelje v vdolbino na šotnem mahu ali šopu trav, na bolj suhih območjih pa gnezdo rad skrije v pritlikavo grmičje. Pogosto gnezdi v bližini odmrlega drevesa ali podobnega razglednega mesta, s katerega po polnoči razglaša svojo gnezditev. Na prezimovanje v Sredozemlje ali Afriko lahko samice odletijo že konec junija, samci jim sledijo nekoliko kasneje, nazadnje pa v tople kraje priletijo še mladostni osebki. Na selitvi in na prezimovanju se navadno zadržuje na poplavnih travnikih, celinskih in brakičnih močvirjih ter v obmorskih lagunah.

Črnega martinca ogroža izguba življenjskega prostora na območjih prezimovanja in na njegovih selitvenih poteh.

Črni martinec v zimskem perju

Zelenonogi martinec

Zelenonogi martinec (Tringa nebularia) v dolžino meri 30 do 34 cm, razpon njegovih kril pa od 55 do 62 cm. Spoznamo ga po dolgih zelenih nogah in dolgem, razmeroma krepkem in rahlo navzgor ukrivljenem kljunu. Noge mladostnih osebkov in ptic v zimskem perju so bolj zamolkle, sivo zelene barve. Tudi baza kljuna je sivo zelena, konica pa je črna. Zgornji del - hrbet in krila - je siv. Mladi so zgoraj temnejši, s svetlo obrobljenimi peresi, ki tvorijo progast vzorec; po prsih so enakomerno črtasti, njihov trebuh pa je bel. Odrasli v zimskem perju so zgoraj bolj svetlo sivi, po prsih pa sivkasti, brez izrazitega vzorca, medtem ko so poleti bolj kontrastno obarvani. Zelenonogi martinec je pretežno mesojeda ptica, ki se hrani tako podnevi kot ponoči. Glavnino njegove prehrane predstavljajo žuželke, predvsem hrošči in njihove ličinke, pa tudi kolobarniki (deževniki in pijavke) in raki. Je zelo urna ptica, ki jo večkrat lahko opazujemo kako se v plitvi vodi podi za ribjimi mladicami.

Od konca aprila do julija posamični pari v glavnem gnezdijo v borovih gozdovih, ki uspevajo ob močvirjih, barjih, jezerih ali rekah na severu Evrope. Gnezdo navadno uredi na suhih tleh ob rogovili ali skali, ki mu služi kot kažipot. Eden od staršev, ponavadi samica, v začetku julija odleti proti prezimovališču, preostali del družine pa ji sledi čez kak mesec. Zimo preživijo na jugu Afrike ali v Avstraliji, kjer se zadržujejo  v bližini vode: na močvirjih in ob jezerih v notranjosti ali v lagunah, mangrovah ter ob rečnih deltah ob morju. Pri nas lahko zelenonoge martince največkrat opazujemo na preletu, ko si na poplavnih in močvirnih  travnikih ter ob plitvih stoječih vodah odpočijejo od dolge poti in počakajo na ugodne razmere za nadaljevanje selitve.

Kot druga živa bitja, ki so vezana na močvirna območja ob vodah, tudi zelenonogega martinca ogroža izguba primernih življenjskih prostorov. Ti izginjajo zlasti zaradi izsuševanja, regulacij in onesnaževanja vodnih teles. Pri tem ne smemo pozabiti, da močvirja niso le dom številnim živalim in rastlinam, ampak so tudi največji čistilni sistem za vodo na našem planetu. Kot taka so močvirja izjemno koristna in neprecenljiva tudi za človeški rod.

Zelenonogi martinec

Močvirski martinec

Močvirski martinec (Tringa glareola) je veliko manjši od zelenonogega martinca, v primerjavi s podobnim pikastim martincem pa je vitkejše postave in daljših nog. Iztegnjen meri okoli 20 cm, razpon kril pa ima med 36 in 40 cm. Odrasli so po trebuhu snežno beli, po hrbtu in krilih pa prevladuje vzorec velikih temno sivih lis s sivkasto do umazano belo obrobo. Na beli podlagi glave, vratu in prsi ima vzorec temnih vzdolžnih črtic, ki na bokih preidejo v prečne lise. Od kljuna prek oči se mu vleče temno siva proga, belkasta nadočesna proga je opazna, ni pa izrazita. Močvirski martinec ima raven kljun, ki je od konice do sredine črn, proti bazi pa umazano olivno zelene barve. Tudi njegove dolge noge so zelenkaste.

Močvirski martinec maja in junija gnezdi daleč na severu, na obsežnih barjih in travnatih močvirjih, v odprtih zamočvirjenih predelih borealnih gozdov in v grmičevju med tundro in tajgo. Gnezdo največkrat skrije v gostem rastlinju kar na tleh, včasih gnezdi tudi na drevju v opuščenih gnezdih drugih vrst ptic. Je izrazita selivka, ki se pozimi zadržuje na bolj odprtih predelih, na primer na poplavnih travnikih, močvirjih in bregovih celinskih jezer, pa tudi ob potokih in slanih močvirjih na morski obali.

Močvirski martinec je podnevi aktiven ptič. V času gnezdenja se hrani večinoma s hrano živalskega izvora, ko med brodenjem po plitvinah z dolgim kljunom spretno pobira vodne hrošče in stenice ter ličinke ostalih vodnih žuželk, zlasti komarjev in drugih dvokrilcev. V času po gnezditvi na svoj jedilnik vključi več rastlinske hrane, na primer semena, od živali pa lovi vodne žuželke, rakce, mehkužce, včasih pa tudi majhno ribico.

Prezimuje v tropskem delu Afrike, pri nas pa ga lahko največkrat opazujemo med selitvijo, torej spomladi in pozimi. Nekateri osebki sicer pri nas ostanejo tudi poleti, a najverjetneje tu ne gnezdijo.

Močvirski martinec

Mali martinec

Mali martinec (Actitis hypoleucos) je majhen ptič – dolg je od 18 do 19 cm, razpon njegovih kril pa meri med 32 in 35 cm. Tako je celo manjši od vsem dobro znanega kosa. Malega martinca lahko pogosto spoznamo že po njegovi sključeni drži, kratkih nogah in kratkem vratu ter po dolgem repu, s katerim med hojo značilno ’utripa’ – dviga in spušča ga s hitrimi, odsekanimi gibi. Tudi način leta je zelo značilen. Mali martinec leti nizko nad vodo ali tlemi. Hitro utripajoč let prekine z jadranjem na svojih togih, navzdol ukrivljenih perutih, na katerih izstopa bel pas. Frfotanje in jadranje se izmenjujeta, dokler ne pristane. Mali martinec je podnevi aktiven vsejed, torej se prehranjuje s hrano živalskega in rastlinskega izvora. Medtem ko lovi odrasle žuželke in njihove ličinke, pajke, polže, deževnike, občasno kakšnega paglavca ali mlado žabico, lahko opazujemo njegovo obarvanost. Po hrbtu, krilih, glavi in vratu je sivo rjav z vzorcem črnih črt. Njegov trebuh je snežno bel, belina s trebuha pa se pred krili izrazito dviga proti hrbtu.

Mali martinec je selivka. Na prezimovališča v afriškem in evropskem delu Sredozemlja odleti konec julija. Redki prezimujejo tudi na Atlantski obali zahodne Evrope. Na gnezditvena območja se vrne proti koncu marca. Najraje gnezdi na prodnatih, peščenih ali skalnatih bregovih hitro tekočih rek, prav tako mu ustrezajo jezera s čisto vodo, odmaknjene morske obale in izlivi rek. Gnezdo si uredi na tleh, včasih majhno kotanjo izkoplje tudi med grmovjem ali drevesi. Tudi v času prezimovanja se zadržuje ob različnih vodnih telesih, vendar se velikih priobalnih blatnih ravnic praviloma izogiba.

V Sloveniji je mali martinec močno ogrožen gnezdilec. Na Rdečem seznamu ogroženih ptičev gnezdilcev je uvrščen v kategorijo prizadeta vrsta. Ogrožajo ga predvsem motnje v času gnezdenja.

Mali martinec

Pikasti martinec

Pikasti martinec (Tringa ochropus) je majhen ptič, ki iztegnjen meri med 21 in 24 cm, razpon njegovih peruti pa je od 41 do 46 cm. Pikasti martinec je značilno kontrastno obarvan – hrbtna stran njegovega telesa in krila so izrazito temna, trebušna stran pa povsem bela. Če ga imamo srečo opazovati od blizu, bomo videli, da so njegova črnorjava krila in hrbet posuta z majhnimi belkastimi pikami. Sivo rjava glava, vrat in grlo so porisani z vzorcem umazano belih črtic. Od baze njegovega ravnega kljuna do očesa se vleče črna proga, nad njo pa še bela. Njegovo povsem črno oko je belo obrobljeno. Noge so zelenkaste. V letu ga poleg črne barve širokih kril in bele trebušne strani izdaja še snežno bela trtica. Belino kratkega repa zgoraj prekinjajo tri črnkaste polkrožne prečne proge, ena od njih je zabrisana, dve pa izraziti. Kaže, da je na svoj bel in črn repek posebej ponosen, saj z njim med hojo ’utripa’ podobno kot pastirica.

Pikasti martinec ne mara večje družbe. Še v času selitve se le izjemoma zbere v jato več kot 30 osebkov. To je podnevi aktiven, zelo oprezen in plah ptič. Praviloma ga bomo opazili šele, ko se splaši in odleti na varno razdaljo. Zunaj obdobja gnezdenja se zadržuje na različnih tipih celinskih voda in v njihovi bližini. Opazujemo ga lahko kako na močvirnih območjih, jezerskih bregovih, poplavljenih travnikih, vodnih jarkih, na bregovih rek in ob potočkih. Stika zlasti za majhnimi nevretenčarji, ki jih spretno pobira z dolgim kljunom. Poleg nevretenčarjev si privošči tudi kakšno ribico, če mu jo le uspe uloviti, jedilnik pa dopolni s hrano rastlinskega izvora. Prezimuje v južni Evropi in tropskih predelih Afrike in Azije. Pri nas je reden zimski gost, zelo redko pa pri nas tudi gnezdi.

Gnezdenje pikastih martincev poteka od aprila do junija na severu Evrope in Azije v odmaknjenih vlažnih gozdovih v bližini rek, jezer, močvirij ali visokih barij. Ta vrsta martinca navadno gnezdi visoko na drevesu v opuščenem gnezdu drozga, goloba grivarja, vrane, šoje ali katere druge vrste ptiča, včasih pa tudi na naravni podlagi do 20 m nad tlemi.

Pikasti martinec

Črnorepi kljunač

Črnorepi kljunač (Limosa limosa) je vitek ptič, za katerega sta značilna dolg raven kljun in bel rep, ki se končuje s črnim pasom. Med letom ga izdaja bela proga na zgornji strani črnih peruti. Zelo dolge noge so temne, skoraj črne barve. Enako velja tudi za konico kljuna. Dolg kljun omogoča dnevno aktivnemu črnorepemu kljunaču lov različnih nevretenčarjev v plitvi vodi in namočeni zemlji. Hrani se z različnimi žuželkami in njihovimi ličinkami, z mehkužci in deževniki. Od konice kljuna do konca repa meri med 36 in 44 cm, razpon kril pa ima med 62 in 70 cm, zato sodi med največje pripadnike skupine pobrežnikov.

Črnorepi kljunač je selivka, ki prezimuje ob izlivih rek in na poplavnih ravnicah ter močvirjih na obalah Sredozemskega morja, v Južni Evropi in na Atlantski obali Afrike, Iberskega polotoka in celo v Veliki Britaniji. Od marca do aprila ga lahko v pepelnato sivem zimskem perju opazujemo tudi pri nas. Tu se na preletu za kratek čas odpočije, nato pa nadaljuje svojo pot na gnezditvena območja. Za gnezditev tudi menja perje, ki je takrat bolj barvito. Opečnato rdeča barva vratu in prsi se zlije v bel trebuh, ki je črno progast. Sivkasto zgornjo stran kril popestrijo črne packe, obrobljene z nekaj rdečine. Konica kril in njihov zadnji rob sta črna. Gnezdo si med aprilom in junijem navadno uredi v šopu šašev na vlažnih travnikih, močvirjih in barjih raztreseno po Srednji in Vzhodni Evropi. Gnezditev črnorepih kljunačev je živahen dogodek, ki ga ves čas glasno spremljajo. Leta 1990 naj bi en par na Cerkniškem jezeru tudi gnezdil, običajno pa se v poletnem perju pri nas spet ustavi na jesenski selitvi.

Število črnorepih kljunačev rahlo upada, kar lahko pripišemo izginjanju njegovih življenjskih prostorov zaradi izsuševanja.

Črnorepa kljunača v zimskem perju

Črnorepa kljunača pozimi

Črnorepi kljunač med menjavo perja v poletno