Plovci

Labod grbec

Labod grbec (Cygnus olor) je ogromen ptič. Samo njegov trup je dolg okoli 80 cm, skupaj z vratom pa labod grbec meri od 140 do 160 cm, razpon njegovih peruti pa od 200 do 240 cm. Njegovo perje je v celoti belo. Ima oranžno rdeč kljun s črno bazo, črne so tudi noge. Ime mu je dala opazna črna grba na čelu. Ima majhno glavo na zelo dolgem vratu, ki ga med plavanjem drži navpično ali pa v obliki črke S. V vodi je ta veličasten ptič zelo eleganten, na kopnem pa neroden in nebogljen. Zaradi svoje velikosti se mora pri vzletu močno potruditi. Precej časa teče in močno zamahuje s krili, preden se končno dvigne v zrak. Leti z iztegnjenim vratom, ob vsakem njegovem zamahu s krili pa je moč slišati značilen utripajoč, celo nekoliko pojoč zvok mogočnih peruti. Labod grbec je rastlinojed, ki se hrani pretežno s potopljenimi deli vodnih rastlin in algami, na kopnem pa se rad ’pase’ na travnikih. Občasno se na njegovem jedilnem listu znajde tudi kakšna dvoživka in nevretenčar, predvsem žuželka ali polž.

Labod grbec ni prav nič plašen, prej nasprotno. Pogosto s sikanjem in šopirjenjem pokaže svojo nejevoljo, če se mu preveč približamo. Je vodna ptica, saj je njegovo življenje vezano na vodne življenjske prostore. Ugajajo mu močvirja, plitva jezera in počasi tekoče čiste reke. Ponekod gnezdi na morski obali, rad pa se zadržuje tudi na umetnih vodnih telesih, kot so gramoznice ali ribniki. Gnezdo, velik kup vodnega rastlinja, zgradi na obali tik ob vodi. Starša gnezdo skrbno in neustrašno varujeta pred vsiljivci. Labod je zvest partner, saj samica in samec ostaneta skupaj celo življenje. Če je bila gnezditev uspešna, se labodji par na isto gnezdo vrača leto za letom. Pri nas gnezdi v aprilu in maju, opazujemo pa ga lahko celo leto. Resnično divje populacije labodov grbcev se z gnezditvenih območij vsako zimo selijo na območja prezimovanja, medtem ko evropske in podivjane populacije te vrste zimo preživijo na območju, kjer so gnezdile ali pa se premaknejo na območja, ki niso zamrznila.

Laboda grbca ogrožajo predvsem zastrupitve s svinčenimi utežmi, ki se jih uporablja pri ribolovu, in šibrami, ki ostanejo na dnu vodnega telesa. Svinčene kroglice, ki jih labod požre med hranjenjem, povzročijo smrt, ker je svinec izredno strupen. Tudi zaletavanje v daljnovode, napeljane preko ali ob vodnih telesih, je vzrok za veliko smrtnih primerov.

Labod grbec

Beločela gos

Beločela gos (Anser albifrons) je zajeten, sivkasto rjav ptič z belim podrepnim delom. Ime je dobila po beli lisi, ki se od korena kljuna izteza proti čelu. Njena glava, vrat, hrbet, krila in rep so opazno temnejši od bledo obarvanih prsi in trebuha. Trebuh krasijo izrazite, skoraj črne prečne proge, ki se vlečejo visoko na boke. Ima krepek rožnat kljun in oranžne noge. Beločela gos je nekoliko manjša od sive gosi – iztegnjena je dolga med 65 in 78 cm, razpon njenih peruti pa meri od 130 do 165 cm.

Je podnevi aktiven rastlinojed. Hrani se s koreninami, poganjki, listi, stebli in plodovi kopenskih rastlin, zlasti trav in šašev. Rada obišče žitna polja, predvsem pozimi pa tudi krompirjeve njive, zato je razumljivo, da je poljedelci ne marajo.

Beločela gos je izrazita selivka, ki pri nas redno prezimuje. Pozimi se v jatah pase na odprtih traviščih in kmetijskih površinah, zvečer pa se jate zberejo na jezerski gladini, kjer prenočijo. Gnezdi visoko na severu v prostrani tundri Sibirije in Grenlandije, vedno v bližini močvirja, jezera ali reke. Preprosto gnezdo iz rastlinja nastelje na tleh, še rajši pa na šopu šašev ali trav, saj na ta način zmanjša možnost, da ji gnezdo uniči narasla voda. Poleg tega ima z dvignjenega gnezda boljši pregled in prej opazi morebitno nevarnost.

Ogroža jo intenziven lov, uporaba pesticidov in herbicidov na kmetijskih površinah, pa tudi izginjanje gnezditvenega habitata zaradi izsuševanja, kopanja šote in spreminjanja kmetijskih praks.

Beločela gos

Siva gos

Siva gos (Anser anser) je velika in zajetna ptica iz družine plovcev. Od konice kljuna do konca repa meri od 74 do 84 cm, razpon peruti pa od 149 do 168 cm. Od gosi, ki živijo v Evropi, je najpogostejša. Je prednica domače gosi, ki s človekom živi že dolga stoletja ... med drugim so gosi opozorile Rimljane na napad galskih osvajalcev, ki so oblegali Rim, in tako mesto rešile pred popolno katastrofo. Siva gos je ptica umirjenih barv, oblečena v sivo opravo. Spoznamo jo po dolgem, a krepkem vratu in veliki svetli glavi. Močan kljun je v celoti svetel, bledo oranžen. Po svetlo sivem vratu in telesu je ozko temno progasta, hrbet in krila so temnejša, spodnji del telesa za nogami pa je bel. Za sivo gos so značilne zamolklo rožnato obarvane noge. Kot ostale gosi leti v jatah klinaste oblike, saj se na ta način zmanjšuje zračni upor proti koncu klina, kar ptice izkoriščajo za varčevanje z energijo. V letu jo spoznamo po kontrastno obarvani zgornji in spodnji strani peruti – sprednji del kril je zelo svetlo siv, zadnji del pa temen. Ob vzletu jo izdaja razmeroma kontrastno obarvan hrbet – sprednji del je temen (sivo rjav), trtica pa je svetla (siva).

Je dnevno aktivna ptica, ki se hrani predvsem v jutranjem in večernem mraku. Ponoči in sredi dneva se zbira v jate in počiva na odprtih vodnih površinah, kjer se počuti varno pred plenilci. Siva gos je rastlinojeda žival. Hrani se v glavnem s travnimi bilkami in z rastlinskimi brsti, z listi, s poganjki, plodovi in semeni močvirskega in vodnega rastlinja; rada obišče tudi poljedelske površine, kjer na poljih išče zrnje žit ali brska za krompirjem na njivah.

Gnezdi v različnih življenjskih prostorih, najraje pa na različnih mokriščih. Najbolj ji ustrezajo plitva jezera z obsežnimi in dovolj gostimi trstišči in pa otočki na velikih jezerih ali ob obali. Plitvo gnezdo iz rastlinskega materiala zgradi in skrije na tleh. V manjših skupinah gnezdi od aprila do maja. Po gnezditvi se pokaže družabna narava te vrste, saj se sive gosi ob prihajajoči zimi začnejo zbirati v ogromne, tudi par desettisočglave jate. Siva gos je selivka, ki se seli glede na vremenske razmere. Nekatere populacije se sploh ne selijo, večina pa se jih pred ostrim mrazom redno seli na jug. V Sloveniji je zelo redka gnezdilka, a jo je moč pri nas opazovati vse leto – tudi na preletu in na prezimovanju.

Sivo gos močno ogroža izginjanje njenega življenjskega prostora zaradi izsuševanja in spreminjanja v kmetijske površine ter izkopavanja šote. Na gnezditvenih območjih jo ogroža zlasti požiganje in prekomerna košnja trsta. Ogroža jo lov, poleg tega je občutljiva na zastrupitve s svinčenimi šibrami, ki jih požre skupaj s hrano. Zaradi svoje navade, da se gosti na poljedelskih površinah, pa jo preganjajo tudi kmetje.

Siva gos

Duplinska kozarka

Duplinska kozarka (Tadorna tadorna) sodi med race, po obliki pa je bolj podobna gosem. Ima čokato telo ter dolge noge, vrat in glavo. Razpon njenih kril meri od 100 do 120 cm, popolnoma iztegnjena pa je dolga od 55 do 65 cm in tako nekoliko večja od naše najpogostejše race – mlakarice. Duplinska kozarka je zelo značilno in vpadljivo obarvana. Prevladuje bela barva – spodnji del njenega vratu, trebuh, boki, rep in sprednji del peruti so beli. Njena glava je temno zelena, prsi ji krasi širok rjav pas. Ima živo rdeč kljun, noge pa so bolj medlo rdeče. Samce bomo prepoznali po rdeči grbi nad kljunom, ki je samice nimajo, slednje pa so tudi nekoliko manjše.

To je vsejeda, dnevno aktivna vrsta. Hrani se z morskimi mehkužci, v celinskih (sladkih) vodah pa glavni del njene prehrane predstavljajo drugi nevretenčarji, na primer žuželke, raki, pa tudi vretenčarji – predvsem ribji drobiž. V plitvi vodi iščejo alge in ostalo vodno rastlinje, rade se pasejo na travnatih obalah velikih rek in jezer, pa tudi na poljih jih čaka obilo semen, ki se jim ne morejo upreti.

Večina populacij duplinskih kozark se sicer seli, v Evropi živeče ptice te vrste pa se na istem območju zadržujejo bolj ali manj vse leto. So torej stalnice, ki jih na jug prežene le najostrejši mraz. V Sloveniji so ti pisani ptiči neredni gostje, ki jih lahko opazujemo tu in tam skozi vse leto. Za območja gnezdenja najraje izbira slana mokrišča, na primer morsko obalo z blatnimi plitvinami ter blatne ali peščene rečne izlive, vendar pa gnezdi tudi na obalah stepskih jezer in rek. Duplinske kozarke so zanimive tudi zato, ker gnezdijo v drevesnih duplih ali v rovih, ki so jih izkopali sesalci. Na tleh gnezdo zgradijo le redko.

Vrsto ogroža zlasti izguba primernega življenjskega prostora zaradi spreminjanja režima plimovanja. Poleg tega so gnezdeče ptice pod velikim pritiskom zaradi plenjenja s strani tujerodne vrste kune – ameriškega nerca (Neovison vison), ki je pobegnil s farm, kjer ga gojijo zaradi dragocenega kožuha.

Duplinske kozarke

Duplinska kozarka

Žvižgavka

Žvižgavka (Anas penelope) sodi v rod rac, a zaradi okroglaste glave po obliki spominja na race potapljavke kot sta kostanjevka (Aythya nyroca) ali sivka (A. ferina). Iztegnjena je dolga od 45 do 51 cm, razpon njenih kril pa meri od 75 do 86 cm. Samec je čudovito obarvan in ga v svatovskem perju ne moremo zamenjati z nobeno drugo vrsto. Samica je rjave varovalne barve in jo, vsaj na daleč, lahko zamenjamo s samicami ostalih vrst rac.

Samec ima na daleč vidno rumenkasto obarvano čelo in teme, ostali del glave pa je kostanjevo rjav. Njegov hrbet in boki so sivi, ima umazano rožnato obarvane prsi in bel trebuh. Zanj značilen je tudi širok bel pas na krilih, tik nad kovinsko zelenim zrcalom, nekaj beline pa ima še pred svojim črnim repom. Kljun je modrikasto siv s črno konico.

Samica je manj vpadljivih barv. Njeni boki, prsi, vrat in glava so temno rjavi. Glavo krasijo drobne črne pege, ki se okoli oči zgostijo v temnejšo liso. Krila so siva, rjava in črna, ob repu pa se pokaže še nekaj umazano bele barve. Tudi samica ima modrikasto črn kljun s črno konico, po katerem jo lahko v dobri svetlobi ločimo od drugih vrst.

Žvižgavki so dali ime melodični žvižgi samcev, ki na jezercih obdanih z barji ali travišči na daljnem severu s kratkim uiiiu! kliče samico. Večina žvižgavk gnezdi v Rusiji in Skandinaviji, del populacije pa tudi v Veliki Britaniji in ZDA. Z gnezditvenih območij se pred zimo umakne v toplejše kraje v Aziji, Afriki in Sredozemlju. Prezimuje na nižinskih jezerih ali poplavnih ravnicah in na blatnih morskih obalah. Žvižgavka je družabna rastlinojeda ptica, ki se pogosto v velikih jatah, podobno kot gosi, pase na traviščih ob jezerih in rekah.

Gnezdi maja in junija predvsem daleč na severu, pri nas pa jo lahko opazujemo na selitvi ali pozimi, saj je pri nas reden zimski gost.

Žvižgavke

Mlakarica

Mlakarica (Anas platyrhynchos) je najpogostejša in najbolj znana raca pri nas. Je največja raca, ki gnezdi pri nas. Iztegnjena je dolga od 50 do dobrih 60 cm, razpon njenih kril pa meri od 80 cm do skoraj 1 m.

Samci so enostavno prepoznavni in nezamenljivi. V svatovskem perju imajo rumen kljun, kovinsko temno zeleno glavo, bel obroč okrog vratu, vijolično rjav vrat in prsi ter svetlo siv trebuh in boke. Hrbet in krila so temnejše sive barve, sredinska peresa črnega repa pa ima zavita navzgor. Samica je rjave varovalne barve. Njen kljun je črno-oranžen. Za oba spola te vrste je značilno belo obrobljeno temno modro zrcalo, kot pravimo barvitemu delu na bazi zgornje strani kril. Po parjenju samci zamenjajo perje. Takrat so zelo podobni samicam, spoznamo pa jih po zelenkasto rumenem kljunu.

Mlakarice so družabne, dnevno aktivne ptice, ki se rade družijo v manjše ali večje jate. Hranijo se v plitvih vodnih telesih, pretežno z vodnim rastlinjem in vodnimi nevretenčarji. Ko iščejo hrano so prav smešne, saj se v vodi postavijo navpično; z glavo navzdol, noge pa jim štrlijo v zrak. Jeseni in pozimi jih lahko opazimo tudi daleč od vode, ko po poljih stikajo za semeni.

Mlakarice niso plahe in lahko gnezdijo na vseh tipih celinskih voda, tudi v mestnih parkih. Vseeno so jim najbolj všeč poplavna območja in počasi tekoče reke s plitvimi deli, hitro tekočih skalnatih rek pa se navadno izogibajo. Njeno gnezdo je preprosto. V kotanjo na tleh znese rastlinski material, za večjo udobnost pa doda kakšno pero. Gnezdi med marcem in julijem, pri nas pa se zadržuje vse leto.

Samec mlakarice

Samica mlakarice

Kreheljc

Kreheljc (Anas crecca) je najmanjši med racami, ki jih lahko vidimo v Sloveniji. Od konice kljuna do konca repa je dolg od 34 do 38 cm, razpon njegovih peruti pa meri od 53 do 59 cm. Samica kreheljca je varovalno obarvana – z rjavo grahastim vzorcem se odlično prikrije v gosti vodni ali obrežni vegetaciji. Po obarvanosti jo bomo težko ločili od samic drugih vrst rac. Najbolj izstopata njena velikost in bleščeče zeleno ’okence’ na zgornji strani kril tik ob telesu. Samec ima ’okence’ enake barve, a je za razliko od samice zelo vpadljivih barv. Njegovi marmorirani boki od daleč zgledajo sivi, bledo rumenkaste prsi in trebuh pa so posuti s temnimi pegami in pikami. V času razmnoževanja sta njegova glava in vrat izrazite rdeče rjave barve, preko oči in senc proti tilniku pa sega zelena proga s tanko rumeno obrobo. Hrbet in krila ima siva, vzdolž bokov pa se vleče bela proga, ki jo poudarja še črna proga pod njo. Samca lahko že od daleč spoznamo po črno obrobljeni rumeni zaplati perja pod repom.

Kreheljc je čez dan aktivna raca, ki se v času gnezdenja hrani čez dan, v hladnem delu leta, zlasti v sezoni lova, pa si hrano navadno išče ponoči. Spomladi in poleti se prehranjuje v glavnem s hrano živalskega izvora – teknejo mu žuželke, drobni raki in ostali vodni nevretenčarji. Jeseni in pozimi se kreheljc osredotoči na semena vodnih rastlin (makrofitov), trav in šašev ter na semena žitaric, ki so ostala na poljih.

Gnezdo nastelje v kotanjo na tleh. Navadno ga skrije v močvirsko rastje ali pod grm tik ob vodi. Gnezdi od aprila ali maja do julija. Najraje na plitvih, močno obraščenih vodnih telesih v bližini gozda. Ne gnezdi pa samo na ustreznih jezerih in rekah, ampak tudi na mokriščih z brakično vodo (mešana morska in sladka voda). Zunaj gnezditvene sezone se pojavlja v podobnih življenjskih prostorih kot v času gnezdenja.

Kreheljca v splošnem ogroža predvsem izguba in degradacija ustreznega življenjskega prostora. V nižinah njegov habitat izginja na račun regulacij vodotokov in izsuševanja mokrišč, na višjih legah pa primerna vodna telesa ogroža intenzivno pogozdovanje in druge spremembe tradicionalne rabe tal. Tudi športni lov v nekaterih evropskih državah, Severni Ameriki in na Bližnjem Vzhodu ima negativen vpliv na populacijo te vrste, precejšen smrtni davek pa med kreheljci poberejo tudi zastrupitve s svinčenimi šibrami, ki jih požre skupaj s hrano. V Sloveniji je kreheljc zelo redek gnezdilec in spoznan za močno ogroženo vrsto.

Kreheljc (levo samica, desno samec)

Reglja

Reglja (Anas querquedula) sodi med manjše race, ki jih lahko opazujemo pri nas. Od konice kljuna do konca repa meri iztegnjena od 37 do 41 cm; razpon njenih kril pa znaša od 59 do 67 cm. Odrasli samci so v svatbenem perju pravi gizdalini med racami. Od pomladi do poletja bomo samca reglje prepoznali po izraziti beli progi na njegovi temno rjavi glavi. Ta bela ’obrv’ se nad očesom vleče preko senc globoko na tilnik in se proti koncu zoži. Lica, vrat in prsa so temno rjave barve z vzorcem tankih belih črt. Trebuh in boki so bledo sivi s temnim marmoriranim vzorcem, zadnji del telesa in rep pa sta rjavkasto siva in posuta s temnejšimi pegami. K prefinjenosti njegove oprave dodajo še zašiljena, črno-bela zunanja letalna peresa in temno siv kljun. Po gnezditvi samec menja perje in je zelo podoben samici. Samica je po vzoru ostalih rac varovalno obarvana. Rjavo grahasto perje ji omogoča, da med valjenjem ostane neopažena. Za samico reglje je značilen v celoti siv, dolg in razmeroma močan kljun ter svetla lisa ob njem. Preko oči ima temno progo, nad njo pa teče še svetla.

Reglja si hrano išče tako čez dan kot ponoči. V obdobju gnezdenja je vsejeda, vseeno pa večji del njene prehrane v tem času predstavljajo živali. Lovi v glavnem vodne žuželke, zlasti njihove ličinke, všeč pa so ji tudi raki, pijavke ter žabji zarod. Prehrano dopolni še z različnimi deli vodnih in obrežnih rastlin. Po gnezditvi reglja presedla na hrano rastlinskega izvora. Najrajši ima semena.

Reglja je izrazita selivka, ki se z gnezditvenih območij pred mrazom umakne daleč na jug. Najraje prezimuje v velikih jatah na obsežnih celinskih jezerih s sladko ali brakično vodo, ki so bogato obrasla z vodnim in obrežnim rastjem, zadržuje pa se tudi na rekah in poplavnih ravnicah, na plitvih akumulacijah in v solinah. Na preletu si reglje novih moči za nadaljevanje poti rade naberejo v obalnih lagunah. Na gnezditvena območja se vrne med sredino marca in majem. Najraje gnezdi na poplavnih travnikih ob majhnih plitvih jezerih, ki jih obrašča gosto vodno in obrežno rastlinje. Gnezdo skrije v šop trave ali šašja ob jezerski obali.

Na gnezditvenih območjih jo v največji meri ogroža izguba primernega življenjskega prostora zaradi izsuševanja močvirnih predelov. Med mladiči velik smrtni davek pobere prezgodnja košnja močvirnih travnikov, pa tudi motnje v času gnezdenja ji ne lajšajo preživetja. To, pri nas redko gnezdilko slovenski Rdeči seznam obravnava kot močno ogroženo vrsto.

Reglja - samec v svatbenem perju

Raca žličarica

Raca žličarica (Anas clypeata) s svojimi 44 do 52 cm dolžine in razponom peruti med 73 in 82 cm sodi med srednje velike race. Ima kratek vrat in izrazito dolg in širok kljun, ki je botroval njenemu imenu in daje tej vrsti tako značilno podobo. Samec žličarice ima temno zeleno glavo, ki se v soncu kovinsko lesketa in na daleč zgleda črna. Ima črn rep in črno bel hrbet, njegove popolnoma bele prsi pa ostro prehajajo v rjav trebuh. Zaradi njegove značilne obarvanosti ga ne moremo zamenjati z nobeno drugo raco. Samica je s svojo varovalno barvo, ki jo predvsem v času gnezdenja skriva pred plenilci, čisto nasprotje pisanemu samcu. Od samic ostalih vrst rac jo zlahka ločimo po velikem kljunu. Žličarice so aktivne podnevi in se navadno zadržujejo v parih ali manjših skupinah, le med iskanjem hrane in postankih na selitveni poti se združujejo v večje jate. Prehranjuje se v glavnem z vodnimi nevretenčarji, na primer z ličinkami in odraslimi žuželkami, s planktonskimi rakci, kolobarniki in z mehkužci. Lovi tudi majhne vretenčarje, na primer paglavce, prehrano pa dopolnjuje z rastlinskimi poganjki in semeni.

Žličarica je selivka, ki se na gnezditvena območja vrne spomladi. Posamezni pari ali rahle maloštevilne skupine od aprila do junija gnezdijo na plitvih celinskih (sladkovodnih) jezerih in močvirjih, ki jih obdajajo gosta trstičevja ali podobne rastlinske združbe. Zelo ji ugajajo vode z bujnim vodnim rastlinjem, ki gosti bogate združbe nevretenčarjev. Gnezdo postavi na tleh, najraje v bližini vode, kjer je dobro skrito med šopi trav ali šašev. Pri nas je redka gnezdilka, ki je v slovenskem rdečem seznamu ptičev gnezdilcev opredeljena kot močno ogrožena vrsta. Jeseni odleti v Afriko, kjer prezimi. Pozimi se rada zadržuje ob izlivih rek v obmorskih predelih.

Žličarica ima zelo veliko območje razširjenosti (areal) in veliko populacijo, vendar jo na nekaterih območjih že ogroža spreminjanje in izguba njenega življenjskega prostora. Poleg tega je tudi priljubljena lovna vrsta, ki jo lovijo v Severni Ameriki, Italiji in na Danskem, predvsem pa v Iranu.

Raca žličarica - samec

Tatarska žvižgavka

Tatarska žvižgavka (Netta rufina) je raca velikosti mlakarice. Iztegnjena je dolga med 53 in 57 cm, razpon njenih kril pa meri od 84 do 88 cm. Samec je čudovitih barv, njegova okroglasta glava je oranžna, lica cimetno rjava, oko in kljun pa krvavo rdeče barve. Ima vranje črn vrat, prsi, trebuh in repni del, sivo rjava krila in umazano bele boke. Samica je pravo nasprotje kontrastno obarvanemu samcu. Njeno telo je temno rjavo z vzorcem svetlejših prečnih prog, lica in grlo so siva, glava pa črno rjava. Pred konico črnega kljuna ima rožnat kolobar.

Tatarska žvižgavka je bolj ali manj rastlinojeda ptica. Jedilnik, ki ga sestavljajo korenine, poganjki in semena vodnih rastlin, občasno popestri s kakšnim vodnim nevretenčarjem ali paglavcem. Aktivna je čez dan, najbolj živahna pa ob sončnem vzhodu in zahodu.

To je družabna ptica, ki večino leta preživi v majhnih skupinah, pozimi pa se pridruži večjim jatam, ki lahko štejejo nekaj sto ptic. Gnezdi maja in junija. Gnezdo zgradi iz vej, korenin in listja in ga skrije v gosto obrežno rastlinje ali postavi na plavajoče rastlinje v gostem trstičju. Gnezdi na velikih nižinskih rekah in jezerih obraslih s trstičji. Pozimi lahko ostane na območju gnezdenja, lahko pa se preseli v kraje z milejšim podnebjem. Na preletu in prezimovanju jo lahko srečamo tudi v mirnih zalivih na morski obali in na deltah rek.

Pri nas je reden zimski gost, gnezditve pa kljub občasnemu pojavljanju v poletnih mesecih še niso potrdili.

Tatarska žvižgavka - samec

Kostanjevka

Kostanjevka (Aythya nyroca) je raca kostanjevo rjave barve, ki je po hrbtu nekoliko temnejša, pod repom pa snežno bela. Tudi trebuh je bel, vendar tega navadno pokaže le med letom. Takrat jo lahko spoznamo tudi po široki beli progi, ki se po sredini peruti izteza vse do sprednjega roba kril. Spola jasno ločimo po barvi oči; samec ima izrazito belo šarenico, medtem ko je šarenica samice rjava. Sodi med manjše race, ki jih lahko vidimo pri nas. Od konice kljuna do konca repa meri od 38 do 42 cm, razpon njenih kril pa je med 63 in 67 cm.

Kostanjevka je vsejeda raca, vendar na njenem jedilniku prevladuje hrana rastlinskega izvora. Jé semena in podzemne ter mlade nadzemne poganjke. Občasno si prehrano popestri z ličinkami vodnih hroščev, kačjih pastirjev, vodnih stenic in mladoletnic ter odraslih stadijev teh žuželk, polži in paglavci, pa tudi z majhnimi raki – postranicami – in vodnimi oslički.

Velja za delno selivko, a so njene selitvene poti slabo poznane. Gnezdi v Srednji in Vzhodni Evropi ter severni Afriki, glavnina pa na jugozahodu Azije. V času gnezdenja, od aprila ali maja do julija, se par navadno drži zase; redkeje gnezdi v majhnih skupinah. Gnezdo, ki ga zgradi iz trsta in drugih dostopnih rastlin, običajno skrije v gosto obrežno rastlinje tik ob vodi. Jesenska selitev na prezimovanje vrhunec navadno doseže oktobra. Cerkniško jezero je s svojim bujnim obrežnim rastlinjem eno redkih območij v Sloveniji, kjer kostanjevka redno gnezdi, zato je pri nas obravnavana kot kritično ogrožena vrsta.

V zadnjih desetletjih je velikost njene populacije močno upadla, ogroža jo degradacija in uničenje plitvih jezer z gosto obrežno vegetacijo in drugih močvirnih habitatov. Njeni življenjski prostori izginjajo zaradi izsuševanja, regulacij in zajezitev vodotokov ter gradnje infrastrukture na poplavnih ravnicah. Na njeno življenjsko okolje ima močan negativen vpliv spreminjanje tradicionalnega načina kmetovanja, na primer opuščanje košnje poplavnih travnikov in košnja ali požiganje trstišč v času gnezditve ter prekomerna paša. Tudi opuščanje ekstenzivnih ribnikov ali intenzifikacija gojenja toplovodnih vrst rib ter vnos izrazito rastlinojedega belega amurja za potrebe ribolova ji ne prizanašajo.

Kostanjevke

Čopasta črnica

Čopasta črnica (Aythya fuligula) je srednje velika ptica iz družine plovcev. Dolga je od 40 do 47 cm, razpon njenih kril pa meri od 65 do 72 cm. Uvrščamo jo med potapljavke, saj se med iskanjem hrane v celoti potopi, medtem ko se race postavijo na glavo, tako da jim noge štrlijo nad gladino vode. Samec je v svojem svatbenem oz. poletnem perju nezamenljiv. Kovinsko lesketajoča črna glava, vrat, prsa, hrbet in rep so popolno nasprotje belim bokom in trebuhu. Glavo krasita dolg čop in rumeno oko, njegov pepelasto siv kljun pa ima črno konico. Samica in mladostni osebki so varovalno obarvani. Kar je pri samcu črne barve, je pri samici temno rjave, njeni boki pa so bledo rjavi. Čopasta črnica je vsejeda. Aktivna je podnevi, ko se potaplja za različnimi vodnimi nevretenčarji, na primer različnimi polži, raki in ličinkami žuželk. Dobršen del njene prehrane predstavljajo tudi poganjki in zeleni deli ter plodovi in semena rastlin.

Slovenska populacija čopastih črnic se ne seli, na prezimovališča pa se selijo čopaste črnice, ki gnezdijo na severu Evrope. Glede izbire kraja za gnezdenje ni izbirčna. Pri nas jo najdemo gnezditi na ribnikih in vodnih zadrževalnikih, na gnojničnih mlakah, na počasi tekočih rekah in celo na hitro tekočih nižinskih potokih. Všeč so ji plitve vodne površine z bogatim obrežnim rastlinjem, kjer lahko skrije svoje gnezdo. Iz rastlin zgrajeno gnezdo lahko postavi tudi na plavajočih 'otočkih' iz rastlin. Ne gnezdi kolonijsko, vendar lahko večje število parov gnezdi na razmeroma majhnem območju. Pogosto se priključi kolonijam drugih vrst, na primer čigram ali galebom. Za mladiče skrbi le samica, samci pa v tem času menjajo perje. Če se v toplem delu leta ne druži v velike skupine, se to pozimi spremeni. Takrat lahko ponekod na morskih obalah opazujemo tudi več tisoč glave jate.

Kljub temu, da čopasto črnico v splošnem ogrožajo izginjanje in degradacija njenega življenjskega prostora, ponekod pa tudi prekomeren lov, se njena populacija v Sloveniji veča.

Samec čopaste črnice

Zvonec

Zvonec (Bucephala clangula) je srednje velik ptič iz družine plovcev. Od konice kljuna do konca repa meri 40 do 48 cm, razpon njegovih kril pa meri od 62 do 77 cm. Je precej čokat ptič z veliko glavo na razmeroma kratkem vratu. Samca bomo spoznali po belih prsih, trebuhu in bokih ter črnem repu in hrbtu, s katerega nekaj črnih črt sega tudi na boke. Zanj najbolj značilna je temno zelena glava s kovinskim sijajem, ki jo krasi živo rumeno oko, pred visokim temno sivim kljunom pa ima še belo ovalno liso. Samice in mladostni osebki so varovalno obarvani. Njihov trup je sivo rjave barve z belo liso pred repom, glava pa je temno rjava. Samice imajo rumeno oko, medtem ko je oko mladičev rjavo.

Zvonec je plah, podnevi aktiven ptič, ki se v glavnem hrani z vodnimi nevretenčarji, na primer z ličinkami žuželk, z raki in mehkužci, ob priliki pa ulovi tudi kakšno ribico. Posebno v jeseni si prehrano rad popestri s semeni in tudi s poganjki ter podzemnimi deli rastlin.

Zvonec se z gnezditvenega območja v glavnem seli na območja prezimovanja. Gnezdi na čistih vodnih telesih v gozdnati pokrajini, saj je ena od vrst, ki vali v drevesnih duplih, ki jih navadno izdolbejo žolne. Najraje izbira jezera ali počasi tekoče vode z malo hranili, v katerih ni rib in zato toliko več nevretenčarjev. Pozimi se zvonci zbirajo v večje jate, ki rade prezimujejo ob morski obali ali na izlivih rek. Redno jih lahko opazujemo tudi na nezmrznjenih vodah v notranjosti. V Sloveniji zvonci prezimujejo ali pa se tu le ustavijo na spomladanskem ali jesenskem preletu.

Največjo grožnjo zvoncu predstavlja degradacija njegovega življenjskega prostora. Izsuševanje in regulacije vodotokov in predvsem kisli dež imajo uničujoč vpliv na njegov habitat. Območja kjer prezimuje pa v glavnem ogroža onesnaževanje.

Samec zvonca

Srednji žagar

Srednji žagar (Mergus serrator) je sloka vodna ptica z jasno izraženim spolnim dimorfizmom – samica in samec sta zelo različno obarvana. Iztegnjen meri med 51 in 62 cm, razpon njegovih peruti pa meri od 70 do 86 cm.

Samica je nevpadljivo, varovalno obarvana. Odeta je v bolj ali manj enakomerno, sivo in rjavo obarvano perje. Zanjo je značilno, da rjasto rjava barva glave in lic na vratu zvezno preide v siv trup. Njen trebuh in prsi so svetlo sive barve, boki, hrbet in krila pa so temno sivi. Proti koncu kril ima samica še snežno belo liso. Njen kljun je dolg in precej enakomerno ozek tudi pri bazi. Kljun je spodaj rdeč, zgoraj pa črn.

Samec je s kontrastno obarvanim bleščečim perjem pravo nasprotje samici. Podobno kot samica ima tudi samec na zadnjem delu glave štrleče čopasto perje, vendar so njegova glava in lica v svatovskem perju kovinsko bleščeče temno zelene barve. Imeniten okras njegovi zeleni glavi je krvavo rdeče oko, pa tudi spodaj rdeč in zgoraj črn kljun poskrbi za lep barvni okras. Na vratu ima samec bel ovratnik, prav tako so skoraj vsa bela njegova krila. Hrbet ima črn, boke sive, trebuh pa umazano bel. Zanj so značilne še rjasto rjave prsi z vzorcem črnih lis.

Srednji žagar je selivka, ki najraje prezimuje ob morskih obalah. Na gnezditvena območja v Skandinaviji in severnih predelih Velike Britanije, Severne Amerike, Rusije in Azije ter na jugu Grenlandije se vrne spomladi. Najpogosteje gnezdi na globokih jezerih ali srednje hitrih rekah, katerih bregove obrašča drevje; pa tudi v mirnih morskih zalivih. Aprila in maja se skupine samcev s svatbenimi plesi potegujejo za samice. Ko se zaljubljenca najdeta, samica poišče primeren kraj za gnezdenje. Gnezdo dobro skrije med korenine obrežnega grmovja ali drevesa, v vdolbino na tleh, pod veliko skalo ali v rov, ki ga je izkopala kakšna druga žival. Gnezdo, ki je praviloma skrito le par deset metrov od vode, za večje udobje nastelje s perjem in rastlinjem.

To je podnevi aktivna ptica, ki se hrani predvsem z manjšimi ribami, zato jo bomo lahko opazovali le na krajih, kjer je narava dovolj ohranjena, da lahko vzdržuje dovolj velike ribje populacije. Ribji jedilnik si popestri z vodnimi nevretenčarji, zlasti žuželkami in raki, ter z vodnim rastlinjem. Pri nas srednji žagar ne gnezdi, a na morski obali in v njeni bližini redno prezimuje. Opazimo ga lahko tudi na selitvi, ko si na jezeru ali reki pri nas nabira novih moči za nadaljevanje poti.

Srednji žagar - samica