Ščinkavci (Fringillidae) so velika in pestra skupina razmeroma majhnih ptičev pevcev. Najbolj očitna značilnost vseh ščinkavcev je njihov močen, koničast kljun. Večina predstavnikov te družine ima precej dolg, ozek rep s koncem zarezanim v obliki črke V.
Ščinkavci so v glavnem dobri pevci, ki se s svojim petjem ponašajo pred samicami, hkrati pa ostalim samcem – tekmecem sporočajo, da je tisto območje že zasedeno. V času, ko ne gnezdijo se radi družijo. V jatah si iščejo hrano in skupaj odletijo tudi na selitveno pot.
Njihova glavna hrana so semena, ki jih z močnim kljunom zlahka prepolovijo ali spretno luščijo; poleti pa ulovijo tudi marsikatero žuželko. Ščinkavci gradijo odprta gnezda košaraste oblike, ki jih skrivajo med veje gostih grmov ali dreves.
Ščinkavec
Ščinkavec (Fringilla coelebs) je ena od najpogostejših vrst pri nas in smo ga prav gotovo že vsi videli. To je ptič velikosti vrabca, le nekoliko vitkejši je, njegov rep pa daljši kot pri domačem vrabcu. Iztegnjen v dolžino meri med 14 in 16 cm.
Prepoznali ga bomo po značilni dvojni beli progi na perutih, ki pozimi nekoliko porumeni, belih robovih repa in zeleno sivem križu; značilnostih, ki jih še najbolje vidimo med letom. Samec ima v toplem delu leta rjasto rdeče prsi in lica ter sivo modro teme in vrh glave. Sivino na glavi in temenu s prihodom jeseni zamenja rjava barva, do zime pa zbledi tudi živahna rdečina svatovskega perja, rjava hrbtna stran pa nekako zamre v umazanih odtenkih. Samica in mladi so manj barviti, a podobnega vzorca.
Ščinkavec je prebivalec gozdov, živih mej, tudi mestnih parkov in vrtov. Samec spomladi z glasnim petjem oznanja svoj teritorij z veje na drevesu in ponosno razkazuje svoje svatovsko perje, dva tekmeca pa lahko vidimo kako se spopadeta že v zraku in borbo nadaljujeta na tleh vse dokler eden od njiju ne odneha. Samica pa splete lično gnezdo med vejami in ga prikrije z lišaji in mahom. Gnezdijo aprila in maja.
To je dnevno aktiven ptič, ki se hrani predvsem s semeni, ki jih išče po tleh. Poleti pa si prehrano popestri še s kakšno žuželko ali drugim nevretenčarjem. V naših krajih ostane skozi vse leto, zato je v zimah s snežno odejo reden gost na vrtovih s krmilnico.
Ščinkavec (samec v jeseni)
Dlesk
Dlesk (Coccothraustes coccothraustes) je en naših večjih ščinkavcev. Od domačega vrabca, ki sicer sodi v družino vrabcev, je nekoliko večji in precej močnejši, bolj čokat. Ima kratek rep, močne prsi in veliko glavo z izjemno močnim kljunom. Dlesk popolnoma iztegnjen meri od 16 do 18 cm.
Dlesk, zlasti samec v svatovskem perju, je pisan ptič z oranžno rjavo glavo, pepelasto sivim ovratnikom, črnim podbradkom in progo med očmi in kljunom. Koničen kljun, ki je poleti modrikasto črn, pozimi postane svetlo rjav. Hrbet ima temno rjav, prav takšen je ’ramenski’ del kril, ki preko bele in rjave proge preide v črn in vijolično moder končni del peruti. Trtica in zgornja stran repa sta svetlo rjava, konico repa (ki je ob straneh črn) pa krasi širok bel rob. Njegove prsi in trebušna stran so rjavkasto rožnata. V letu je opazen kontrast med rjavo barvo telesa in črnimi krili z belimi progami ter črnim in belim repom.
Samice imajo enak vzorec, a so nekoliko bolj zamolklih barv.
Dlesk je kljub svoji moči izredno previden in plah ptič, ki večino časa preživi v krošnjah dreves in ga lahko na blizu le redko opazujemo. Aktiven je podnevi, ko išče semena in koščice, ki jih zlahka zdrobi, posebej v slast mu gre sredica semen češnje. Ob priliki pa ujame tudi kakšno žuželko.
Dlesk je pri nas pogosta celoletna vrsta, pozimi pa se našim pridružijo še dleski, ki so gnezdili na severovzhodu Evrope. Pri nas gnezdi aprila in maja, skodeličasto gnezdo zgradi iz vejic in ga navadno postavi visoko v krošnji listavca. Dleskov življenjski prostor so mešani in listnati gozdovi, najbolj všeč so mu zreli sestoji hrastovih, belogabrovih ali bukovih gozdov in območja porasla s topoli in jeseni. Srečamo pa ga tudi v parkih ali vrtovih s starimi, velikimi drevesi.
Dlesk
Dlesk
Čižek
Čižek (Carduelis spinus) je majhen ptič s perjem zelene, rumene in črne barve. Iztegnjen je dolg okoli 12 cm, torej manjši od vrabca. Samčevo perje je bolj živahnih barv kot perje samice. Ima črno kapo in podbradek. Kontrasten rumen in črn vzorec na krilih in repu, ki je pravo nasprotje olivno zelenemu hrbtu z vzorcem zabrisanih črnih črt. Olivno zelena so tudi njegova lica, ki jih obkroža rumena proga. Ta se na prsih sklene in nadaljuje proti črno progastem trebuhu, kjer se rumena barva prelije v umazano belo. Perje samice je bolj zamolklih barv, a vedno v zelenih in rumenih odtenkih, po čemer se razlikuje od podobnih progastih ščinkavcev, ki gnezdijo pri nas.
Čižek je živahen ptič, ki se v času gnezdenja hrani v glavnem s semeni iglavcev, smreke in bora, le tu in tam jedilnik popestri s kakšno žuželko. Pri nas je redek gnezdilec, ki med aprilom in junijem gnezdi predvsem v iglastih gozdovih goratih predelov Slovenije, kjer gnezdo običajno skrije visoko na smreko. Samec svojo živahno pesem ponavlja z vrha smreke ali med poplesavajočim letom nad krošnjami dreves. Ker je uspešnost gnezdenja v veliki meri odvisna od rodnosti smreke, njegova številčnost med leti precej niha.
Čižek je stalnica, ki se pozimi pogosteje pojavlja v nižinah. Zbira se v jate in se v iskanju hrane klati okoli ter rad obišče vasi in parke, kjer mu ljudje ponujamo semena v krmilnicah. K nižinskim potokom in močvirnim predelom pa ga pozimi privabijo zlasti črne jelše. Takrat bomo najlažje opazovali, kako se obešajo po vejah in zobljejo semenje, nato pa cela jata čižkov, tesno en ob drugem, odleti na naslednje drevo.
Čižek (samec)
Zelenec
Zelenec (Carduelis chloris) je postaven ptič velikosti vrabca z močnim kljunom. V svatovskem perju je samec po glavi, vratu, hrbtu in ramenih olivno zelen, njegove prsi, trebuh in trtica pa so rumeno zeleni. Njegova lica, boki in osrednji del kril so sive barve, konice kril in rep pa črni. Zanj je značilna živo rumena barva sprednjega roba kril in zunanjega roba repa. Živahnost zelene barve s prihodom jeseni zbledi, zato je samec čez zimo bolj podoben samici, ki je vsa zelenkasto siva. Njeno opravo malo poživi le rumena barva na krilih in repu, čeprav je dosti bolj bleda kot pri samcu. Mladi so podobni samicam, a opazno vzdolžno progasti.
Njegov močen, stožčasto oblikovan kljun izdaja izrazitega rastlinojeda. Večino njegove prehrane predstavljajo različna semena in jagodičje.
Zelenec je družaben, podnevi aktiven ptič, ki gnezdi v majhnih kolonijah. Skodeličasto gnezdo skrije v grmovju ali krošnji drevesa. Samci pred začetkom gnezdenja, ki traja od aprila do junija, s pesmijo z vrhov krošenj ter s spreletavanjem in razkazovanjem živo rumene barve svojega perja privabljajo samice. Zelenec živi v različnih habitatih. Najraje ima odprto kulturno krajino z obilico mejic, gnezdi pa tudi v mestnih parkih in večjih vrtovih.
V Sloveniji velja za zelo pogostega in splošno razširjenega gnezdilca. Je stalnica, ki se pozimi zbira v večje jate. Ker v naravi njegove priljubljene hrane pozimi primanjkuje, je reden obiskovalec ptičjih krmilnic. Tu še posebno rad zoba konopljino in sončnično seme.
Samec zelenca
Repnik
Repnik (Carduelis cannabina) je ptič velikosti vrabca. Samca v paritvenem perju zanesljivo spoznamo po karminasto rdeči barvi čela in prsi, v katere pa se s sredine trebuha globoko zajeda belkasta proga. Njegova lica, teme in tilnik so sivi, boki svetlo rjavi, spodnja stran repa in spodnji del trebuha bele barve, hrbet in večji del kril so enotno rjavi, zgornja stran repa, konice kril in kljun pa črni. V zimskem perju je samec na moč podoben samici, saj živo rdeča barva na njegovih prsih in glavi zbledi. Pozimi se njegova krila, hrbet, glava, prsi, boki in trebuh porišejo z vzorcem temnejših lis. Njegova zimska oprava je vseeno nekoliko bolj toplih rjavih odtenkov, medtem ko barva samičinega perja vleče k sivim tonom.
Repniki so družabni ptiči, ki se izven gnezditvenega obdobja družijo v velike jate, a tudi med gnezdenjem radi ostanejo v manjših skupinah, ki štejejo do par deset posameznikov. Gnezda skrijejo v prepletu vej v živi meji ali v gost, po možnosti trnat, grm. Pri nas gnezdijo od aprila do junija. Takrat so tudi najbolj pevsko razpoloženi in svoje območje ponosno oznanjajo s čudovito, živahno melodično pesmijo. Ker se ne selijo, jih v Sloveniji lahko srečujemo vse leto.
Repnik je rastlinojed. Hrani se z najrazličnejšimi semeni, ki jih tre s svojim krepkim kljunom. Je ptica odprte kulturne krajine, kjer travnate predele ločujejo mejice, k mozaičnosti pokrajine pa prispevajo njive in grmovnata območja. Zlasti v hladnem delu leta pa ga lahko najdemo tudi na drugih travnatih površinah izven sklenjenega gozda, na primer na poplavnih ravnicah ali poljih, zaide pa tudi v parke in na vrtove.
Samec repnika
Škrlatec
Škrlatec (Carpodacus erythrinus) je ptič velikosti vrabca, ki sodi v družino ščinkavcev. Iztegnjen meri od 13,5 do 15 cm. Ima značilno postavo s krepko glavo in močnim kljunom, polnimi prsmi ter suhljatim zadnjim delom telesa z razmeroma dolgim repom. Od kod izhaja ime te vrste nam bo postalo jasno ob pogledu na odraslega samca. Njegova glava, lica, grlo, prsi in tudi trtica so namreč škrlatno rdeče barve; le preko oči in senc ima rjav pas. Trebuh in ostali spodnji del telesa samca je, tako kot pri samicah in mladostnih osebkih, umazano bel. Krila in rep ima temno rjava. Samica in mladi osebki obeh spolov so izrazito nevpadljivo obarvani. Zgornja stran njihovega telesa je sivo rjava z neizrazitimi temnejšimi črtami, spodaj pa so svetlejši. Zanje je značilna odsotnost vsakršne rdečine. Za škrlatce je značilen kratek in krepek zaobljen kljun, pa tudi črno oko je na svetlejši glavi dobro vidno. Čeprav je vrsta sicer precej skrivnostna in jo hitro prezremo, se v času gnezditve samci opogumijo in radi pojejo z izpostavljenih pevskih mest.
Škrlatec je aktiven podnevi, ko išče hrano zase in za svoje mladiče. Prehranjuje se v glavnem z rastlinskimi deli – s semeni, poganjki in brsti. Ob ponujeni priložnosti pa se žuželke ali kakšnega podobnega nevretenčarja ne bo branil.
To je poletni gost, ki prezimuje v deželah indijskega podkontinenta, od tam pa se k nam vrne spet spomladi. Ker njegova selitvena pot poteka vzhodno od Slovenije, je v naših krajih začel gnezditi pravzaprav šele pred nekaj desetletji. Skodeličasto gnezdo škrlatec splete iz vejic in trav ter ga skrije v gostem grmu ali nizko v krošnji drevesa. Najraje gnezdi v grmovnati pokrajini – na z grmovjem bujno zaraščenih vlažnih tleh v bližini jezer ali rek, pa tudi v kulturni krajini ga lahko slišimo peti, da ima le na razpolago dovolj gostega grmovja, kjer najde zadosti hrane in se počuti varnega.
V Sloveniji je škrlatec zelo redka gnezdilka, saj so njegovo gnezditev zaenkrat potrdili le na Ljubljanskem barju in Cerkniškem jezeru. Na splošno pa škrlatec ni ogrožen, ker ima izjemno veliko območje razširjenosti in tudi svetovna populacija te vrste je zelo številčna – ocenjujejo, da na svetu živi med 40 in 350 milijoni odraslih škrlatcev. Seveda pa so lahko zaradi izginjanja primernega življenjskega prostora ogrožene lokalne populacije te čudovite ptice.
Samec škrlatca
Lišček
Lišček (Carduelis carduelis) je manjši od vrabca, a toliko bolj pisan. Odraslega liščka bomo takoj spoznali po živo rdečem obrazu ter črni in beli glavi. Rdečico obraza prekinja le črna lisa, ki obkroža koničast, razmeroma dolg, siv kljun in se nadaljuje do očesa. Njegova črna krila prekinja živo rumena proga, s katero že na daleč in tudi med letom opozarja nase. Ramena in hrbet so rožnato rjave barve, trtica povsem bela, rep pa črn z vzdolžnimi belimi progami. Po prsih in bokih je svetlo rjav, trebuh pa ima umazano bel. Mladi liščki, ki še niso dopolnili enega leta imajo za liščka značilna črno in rumeno obarvana krila, vendar pa perje na njihovi glavi ni rdeče in črno in belo pisano.
Lišček je prebivalec odprte kulturne krajine z gostimi mejicami, in visokodebelnimi sadovnjaki, dobro pa se znajde tudi v mestih, vrtovih in parkih ter na gozdnih robovih. Njegova najljubša hrana so semena, zlasti semena visokih steblik kot so ščetica, repinec in osat, pa tudi semena glavincev, grintov in regratov se redno znajdejo na njegovem jedilniku. Mlade pa v času njihove hitre rasti in razvoja hrani več ali manj z žuželkami, ki so energijsko bogata in v toplem delu leta lahko dostopna hrana.
Lišček je stalnica in ga lahko pri nas opazujemo skozi vse leto. V Sloveniji je zelo pogost in splošno razširjen gnezdilec, ki gnezdi aprila in maja. Za liščke je značilen svatbeni ples. med katerim, sedeč na veji, utripajo s krili in se zibajo sem in tja. V jeseni in pozimi se zbira v jate, ki se podnevi v iskanju hrane klatijo naokoli. Privlačijo jih visoke steblike, ki pogosto rastejo na krajih s stalnim človekovim vplivom (ruderalna rastišča), zato po gnezditvi liščki še pogosteje obiščejo človeška naselja.
Lišček
Kalin
Kalin (Pyrrhula pyrrhula) je ptič velikosti ščinkavca, a krepkejše postave. Oba spola, tako odrasla samica kot samec, imata močen kratek stožčast črn kljun, do njega pa z glave poveznjeno črno kapo. Mladi osebki črne kape nimajo. Tilnik, ramena in hrbet so pri osebkih obeh spolov pepelnato sivi, trtica in trebušna stran za nogami pa snežno beli. Rep je ves črn, črnino kril pa prekinja le prečna bela proga. Samec ima trebuh, boke, prsi in lica rožnato rdeče barve, medtem ko je samica po trebušni strani telesa rožnato siva.
Čeprav je kalin aktiven čez dan in ni boječ, ga le redko vidimo, saj je tih in nevsiljiv ptič. Še največkrat ga izda njegov nežni in melanholični phü ali phü-u. Hrani se pretežno s hrano rastlinskega izvora, raznimi semeni in poganjki, zato so mu včasih rekli tudi popkar. Poleti pa sebi in svojemu zarodu rad privošči tudi žuželke in druge drobne nevretenčarje.
Živi v mešanih gozdovih z bujno podrastjo, kulturni krajini z gostimi mejicami in osamljenimi drevesi, pa tudi v parkih, na pokopališčih in večjih vrtovih. Gnezdi aprila in maja v gostem grmu ali na veji drevesa do dva metra nad tlemi. Je stalnica. Seli se le izjemoma in na kratke razdalje; v dolgih in ostrih zimah se na primer z višje ležečih krajev spusti v nižine.
Kalin (samec)