Družino štorkelj (Ciconiidae) v Evropi zastopa rod štorkelj (Ciconia). Obe vrsti tega rodu, ki ju najdemo v Evropi – tako skrivnostna črna štorklja (Ciconia nigra) kot prav nič plaha bela štorklja (Ciconia ciconia) – pa živita in gnezdita tudi v okolici Cerkniškega jezera.
Pogosteje lahko obe vrsti opazujemo v času spomladanskih in jesenskih selitev, ko si ti karizmatični ptiči na območju presihajočega jezera nabirajo energijo za nadaljevanje svoje poti.
Značilnost vseh predstavnikov te družine je let s stegnjenim vratom. Po tej lastnosti lahko štorklje v zraku zanesljivo ločimo od sorodnih čapelj, ki letijo s skrčenim vratom. Previdni moramo biti le ob opazovanju žerjava, ki je prav tako kot štorklje ogromen ptič in leti s stegnjenim vratom.
Kot vsi močvirniki, kamor poleg čapelj in štorkelj štejemo še ibise, tudi štorklje med prsti nimajo plavalne kožice. Štorklje so plenilke, ki s svojim dolgim koničastim kljunom lovijo manjše talne živali, predvsem dvoživke, plazilce, male sesalce in velike žuželke, na primer kobilice.
Bela štorklja
Bela štorklja (Ciconia ciconia) je velika in vsem dobro znana ptica, saj je upodobljena tudi na slovenskem kovancu za en cent. Od konice dolgega kljuna do konca repa meri od 95 do 110 cm, razpon njenih peruti pa meri od 180 do 220 cm. Tudi po obarvanosti jo bomo le težko zamenjali s kakšno drugo vrsto. Glava, dolg vrat, prsi, rep, trebuh, zgornji del hrbta in sprednji del kril so beli, letalna peresa in trtica pa črni. Barvit kontrast belo črni barvi perja ji dajeta rdeč kljun in rdeče noge. V letu štorklje spoznamo po iztegnjenem vratu in dolgih nogah, ki segajo daleč za rep; čaplje, po drugi strani, imajo vrat med letom skrčen.
Bela štorklja je selivka, ki se na prezimovanje v tropsko Afriko odpravi v velikih skupinah. Jate se lahko na jug začnejo seliti že avgusta. Pri selitvi izkorišča termiko, zato ne more leteti preko morja in so njene selitvene poti pri prehodu iz Evrope v Afriko omejene. Na prezimovališčih, kjer ji bolj prijajo suhi življenjski prostori, je izrazito nomadska ptica, ki se seli na območja bogata s hrano. Z območij prezimovanja se vrne zgodaj spomladi. Pri nas navadno gnezdi od marca do junija (posamič ali v majhnih kolonijah), par pa se na isto gnezdo vrača leto za letom. Bela štorklja ni plaha ptica in si gnezdo iz vej zgradi v bližini človeka. Primerno mesto za veliko gnezdo najde na slemenih streh, na dimnikih in na telegrafskih drogovih, gnezdi pa tudi v drevesnih krošnjah in na stebrih, postavljenih prav v ta namen. V času gnezdenja živi v odprti kulturni krajini v bližini poplavnih ali vlažnih travnikov in vodnih teles, jezer ali rek. Zaraščenim površinam, na primer sklenjenim gozdovom ali trstiščem, se izogiba. Bela štorklja je tiha ptica, ki se redko oglaša, zato pa toliko raje 'ropota' s kljunom. Aktivna je podnevi, prehranjuje pa se s hrano živalskega izvora. V glavnem lovi velike žuželke in male sesalce, kot so različni voluharji, miši in rovke; na njenem jedilniku pa se znajdejo tudi dvoživke, plazilci, ribe in mladi ptiči, ki gnezdijo na tleh.
Belo štorkljo v glavnem ogroža spreminjanje življenjskega prostora, predvsem izsuševanje vlažnih travnikov in omejevanje poplav z regulacijami rek. Poleg tega travniki, kjer si iščejo hrano, izginjajo zaradi opuščanja tradicionalnih načinov kmetovanja, na primer opuščanja košnje ali paše. V Afriki, kjer te ptice prezimujejo, pa največji delež smrti belih štorkelj pripisujejo pomanjkanju njihove hrane, saj kobilice, s katerimi se bele štorklje tam hranijo, v zadnjem času pospešeno zatirajo z insekticidi. V Sloveniji je bela štorklja kot ranljiva vrsta vključena na Rdeči seznam ogroženih ptičev gnezdilcev Slovenije.
Beli štorklji na gnezdu v Martinjaku