Šoja (Garrulus glandarius) je srednje velik ptič iz družine vranov. Iztegnjena je dolga od 32 do 35 cm, razpon njenih kril pa meri od 54 do 58 cm. Zaradi razpoznavnega vzorca in obarvanosti perja šoje ne moremo zamenjati z nobeno drugo vrsto. Po trebušni in hrbtni strani, ramenih, zatilju in licih je rožnato sivo rjave barve, ki za nogami in na grlu preide v umazano belo. Bel vrh glave krasijo črne črte, za krepkim črnim kljunom pa se bohotijo še vranje črni ’brki’. Ima dolg črn rep in snežno belo trtico. Notranji del peruti je črn in bel, zunanji del pa temno siv. Najlepši in tudi najbolj značilen del peruti pa je čudovito, svetlo in temno modro, progasto perje.
Šoja je kljub svoji velikosti in moči previden, nezaupljiv in plah ptič, ki se mu je težko približati. Največkrat jo bomo slišali zavreščati ali pa jo bomo opazili, plahutajoč s širokimi perutmi, odleteti na varno razdaljo. Je glasen ptič in, ko skupina šoj opazi sovo, kragulja ali kuno, lahko povzroči pravi direndaj. Ostalih prebivalcev gozda pa šoja ne pozabi opozoriti tudi na naš prihod.
Njen življenjski prostor so gozdovi, tako listnati kot iglasti, gnezdi pa tudi v velikih parkih z drevjem. Pri nas je pogosta in jo lahko opazimo v vseh letnih časih, gnezdi pa spomladi, aprila in maja. Gnezdo iz vej zgradi na rogovili ali drevesu in ga postelje s travo, koreninicami in dlako.
Šoja je podnevi aktivna ptica in tipičen vsejed. Zlasti v toplem delu leta se masti s hrano živalskega izvora, na primer večjimi nevretenčarji, išče pa tudi jajca in mladiče drugih ptičev. Pozimi večji del njene prehrane predstavljajo semena, na primer hrastov želod, bukov žir in gabrova semena. Najrajši ima hrastove gozdove, saj je pozimi njena najljubša hrana želod, ki ga na različnih krajih spravlja za ozimnico. Ker spomladi želodi v ’shrambah’, ki jih ne najde, vzklijejo, ima šoja pomembno vlogo pri razširjanju hrasta in hrastovih gozdov.
Šoja