Potočni rak ali jelševec
Potočni rak ali jelševec (Astacus astacus ali Potamobius astacus), ki mu pravimo tudi plemeniti rak, je prebivalec sladkih celinskih voda. Najraje živi v počasi tekočih rekah, ki so bogato poraščene z vodnim rastlinjem in kjer imajo mladi jelševci pod kamni ali med koreninami dreves na voljo dovolj skrivališč. Odrasli raki pa si v breg izkopljejo luknjo, ki jo imenujemo račína. Ta, do 1 m dolg, rov njegov gospodar zapusti le v zavetju noči, ko gre iskat hrano.
Razširjen je po južnem, osrednjem in vzhodnem delu Slovenije; na zahodu države pa ga ni. Je edina vrsta domorodnih predstavnikov košarjev, ki jih najdemo v Prekmurju.
Telo odraslih samcev je dolgo okoli 15 cm, največji pa dosežejo tudi 25 cm. Samice so občutno manjše. Barva njegovega telesa je spremenljiva in ustreza barvi okolja, v katerem živi. Najdemo vse barvne prehode med svetlo, peščeno rjavo, in skoraj črno barvo. Njegove škarje so enotno obarvane, njihova površina pa je groba, posuta z velikimi zrni. Jelševec je naš največji rak, ki lahko dočaka tudi 20 let, če ima srečo, seveda.
Kar se hrane tiče jelševec, kot se za raka pravzaprav spodobi, ni izbirčen. Požre vse, kar najde; jasno pa je, da mora biti hrana organskega izvora.
Jelševec je bil včasih v slovenskih rekah zelo razširjen in pogost, lovili so ga za vsakdanjo hrano in celo za izvoz. To pa se je obrnilo, ko so v naše kraje skupaj z ameriško vrsto potočnega raka zanesli glivico … račja kuga, kot ji pravimo, je ob koncu 19. stoletja povzročila izginjanje jelševcev po vsej Evropi. Po nekaj zaporednih epidemijah so se jelševci ohranili le v nekaterih izoliranih vodnih telesih … Do danes si je jelševec, vsaj ponekod, opomogel, vendar pogostnosti in razširjenosti, ki jo je imel pred epidemijami račje kuge, nikoli več ni dosegel.
Danes je pri nas, tako kot ostale domorodne vrste rakov košarjev, zavarovan in se ga ne sme loviti! Novo grožnjo njegovemu obstoju pa predstavlja onesnaževanje voda z odplakami. Za dobro počutje jelševec namreč zahteva neregulirane bregove z zelo čisto, bistro in dobro prezračeno vodo, ki pa, na žalost zaradi človekovih posegov v okolje, postaja vse redkejša …
Navadni koščak
Navadni koščak (Austropotamobius torrentium) ali krajše koščak je dandanes pogostejši od večjega jelševca. Je značilen prebivalec hitrih in mrzlih potokov in rek, kjer se navadno skriva pod kamni. Ne najdemo pa ga v hudourniških potokih, velikih prodonosnih rekah in stoječih vodah. Navadno živi v višjih legah kot jelševec, če pa vrsti že živita v istem vodotoku, koščak izbere dele s kamnitim dnom, jelševec pa dele, kjer je dno peščeno.
V Sloveniji je koščak razširjen predvsem v potokih, ki se stekajo v Savo ali Dravo, torej v porečju Save in Drave.
Koščak le redko zraste več kot 10 cm v dolžino. Njegovo telo je običajno rjavo, škarje pa so po spodnji strani svetlejše. Tudi koščak ima površino škarij posuto z velikimi zrnatimi izrastki in zato na otip zelo grobo. Prav tako koščak ni tako dolgoživ kot njegov večji sorodnik, saj ugotavljajo, da ne živi dalj kot 8 let.
Koščak ni bil nikoli gospodarsko zanimiv, vendar je odličen pokazatelj dobre kakovosti vode in s tem ohranjenosti naravnega okolja, zato je tudi ena od prednostnih vrst na seznamu vrst za vzpostavitev območij Natura 2000. Kot ostala domorodna potočna raka košarja, je tudi koščak pri nas zavarovan in ga je prepovedano loviti!