Celinske vode
Med celinske vode sodijo tekoče in stoječe sladke vode, tako naravnega kot antropogenega nastanka, torej kot delo človeških rok.
Med stoječe sladke vode štejemo naravna in umetna jezera, ribnike, mrtvice, akumulacijska jezera in tudi mlake, kanale in drenažne jarke. V in ob teh vodnih telesih je lahko razvita vodna oziroma obrežna vegetacija, lahko pa vodna telesa in njihovi bregovi ostanejo neporasli.
Zima polno Cerkniško jezero spremeni v ledeno pravljico.
Med tekoče vode pa štejemo vse stalne in občasne vodotoke, torej reke, potoke, prav tako tudi hudournike, slapove in brzice. Same vodotoke delimo glede na padec, širino struge, temperaturo vode in glede na oddaljenost od izvira. Ta delitev razdeli vodotoke na pasove glede na značilno ribjo vrsto, ki ta del vodotoka poseljuje. Od izvira proti izlivu vodotoka si tako sledijo postrvji pas, lipanski pas, mrenski pas in ploščičev pas. Druga delitev pa temelji na tipu rastja na bregovih ali v sami strugi vodotoka.
Prav poseben tip celinskih voda, ki so praviloma prisotna na kraških poljih, so presihajoča jezera. Ta so navadno del leta poplavljena, del leta pa suha. V vodni fazi je tu prisotna vodna vegetacija, v suhi fazi pa se na jezerskem dnu razvije povsem kopensko rastje, torej kopenski življenjski prostori.
Po obilnem deževju voda iz podzemlja privre na dan in začne polniti jezero.
Kraška presihajoča jezera in polja
Med presihajoča jezera štejemo območja, ki se ob dolgotrajnem deževju ali po taljenju snežne odeje napolnijo z vodo, v suhem delu leta pa voda iz jezer odteče. Dno presihajočih jezer je lahko v suhi fazi poraslo s travišči, lahko pa ostane stalno vlažno ali delno zalito z vodo skozi vse leto in se tu razvije vodno, amfibijsko, barjansko ali močvirsko rastje.
Cemun, en od izvirov Cerkniškega jezera, v objemu jeseni.
Cerkniško jezero je največje presihajoče jezero pri nas in eno največjih v Evropi. Polni se iz podzemlja, navadno jeseni, po dolgotrajnejšem deževju in ob spomladanskem deževju, ko del vode dobi tudi s taljenjem snega na Javornikih in Slivnici. Voda ga napolni iz izvirov na robu jezera in estavel na jezerskem dnu, ki pa ob pomanjkanju vode to, tako kot požiralniki, tudi požirajo. Podobno je tudi s Planinskim poljem.
Ribe in ličinke vodnih žuželk, ki so ostale na suhem, predstavljajo gostijo za divje prebivalce jezera.
V toplem delu leta se na dnu Cerkniškega jezera bohotijo obsežna trstišča in združbe visokih šašev, na bolj dvignjenih delih in ob njegovem robu pa ozelenijo obsežni močvirni travniki in nizka barja. V strugah vodotokov, ki se vijejo po Cerkniškem jezeru se voda zadržuje najdalj časa, zato je tu razvita vodna vegetacija, na bregovih meandrov in ob požiralnikih, kjer tla najdalj časa ostanejo vlažna, pa se razrašča močvirska in amfibijska vegetacija.
Ko spomladi voda odteče, dno Cerkniškega jezera ozeleni.
Številne rastlinske vrste, ki jih najdemo na Cerkniškem jezeru, so vezane na močvirne življenjske prostore, ki so zelo občutljivi zlasti na človekove posege, zato številne veljajo za ogrožene in jim z nadaljevanjem dejavnikov ogrožanja grozi izumrtje!
Višje vodne rastline ali makrofiti, kot rečeno, uspevajo v strugah vodotokov Cerkniškega jezera. Mednje štejemo na primer rumeni blatnik (Nuphar luteum), beli lokvanj (Nymphaea alba), različne vrste dristavcev (rod Potamogeton), lasastolistno (Ranunculus trichophyllus) in razkrečenolistno vodno zlatico (R. circinatus) ter navadno mešinko (Utricularia vulgaris).
Presihajoče Cerkniško jezero po spomladanski nevihti.
Amfibijske rastline so prilagojene tako na rast v vodi kot na kopnem, saj se prehodu iz vodnega okolja na kopno, ko se voda umakne, prilagodijo s spremembo anatomije in delovanja svojega telesa. Na ta način so konkurenčne tako vodnim kot kopenskim rastlinam. Nekatere značilne rastline z amfibijskim značajem, ki uspevajo na Cerkniškem jezeru, so vodna preslica (Equisetum fluviatile), trpotčasti (Alisma plantago-aquatica) in travnolistni porečnik (Alisma gramineum), kobulasta vodoljuba (Butomus umbellatus), navadna smrečica (Hippuris vulgaris), vodna dresen (Polygonum amphibium), prava potočarka (Rorippa amphibia), širokolistna koščica (Sium latifolium) in le še redke druge.
Srednja rosika je v Sloveniji zelo redka, njen obstoj pa močno ogrožen...
Značilne barjanske vrste cerkniškega jezera so na primer srhki (Carex davalliana) in rumeni šaš (C. flava), širokolistni (Eriophorum latifolium) in ozkolistni munec (E. angustifolium), srednja rosika (Drosera intermedia), bela kljunka (Rhynchospora alba), navadni mrzličnik (Menyanthes trifoliata) ter črnikasti (Schoenus nigricans) in rjasti sitovec (S. ferrugineus).
Travišča so z rastlinskimi vrstami najbogatejši habitati Cerkniškega jezera. Na bolj vlažnih tleh med drugimi najdemo navadno kalužnico (Caltha palustris), veliki poletni zvonček (Leucojum aestivum), vodno peruniko (Iris pseudacorus), mesnordečo prstasto kukavico (Dactylorhiza incarnata), močvirsko kukavico (Orchis palustris), zdravilno strašnico (Sanguisorba officinalis), močvirski grint (Senecio paludosus), navadni objed (Suxccisella inflexa), bleščečeplodno (Juncus articulatus) in alpsko ločje (J. alpino-articulatus), močvirski regrat (Taraxacum palustre) in žgočo zlatico (Ranunculus flammula).
Navadne ivanjščice zacvetijo na samem robu poplavnega območja.
Na traviščih na samem robu poplavnega območja najdemo proseni šaš (Carex panicea), navadni glavinec (Centaurea jacea), bleščeči mleček (Euphorbia lucida), severno lakoto (Galium boreale), močvirski svišč (Gentiana pneumonanthe), ilirski meček (Gladiolus illyricus), volnato medeno travo (Holcus lanatus), navadno ivanjščico (Leucanthemum ircutianum), barvilno mačino (Serratula tinctoria), dvodomno špajko (Valeriana dioica), travniško izjevko (Succisa pratensis), kukavičjo lučco (Lychnis flos-cuculi), modro stožko (Molinia caerulea), navadno nokoto (Lotus corniculatus) in mnoge druge.
Volnata medena trava je pogosta vrsta na vlažnih travnikih na robu poplav.
Travišča
Kot že ime pove, so travišča rastlinske združbe, oz. gledano bolj splošno habitatni tipi, v katerih prevladujejo vrste iz družine trav (f. Poaceae). Te oblikujejo rušo, skupaj z njimi pa glede na okoljske dejavnike, uspevajo značilne zelnate trajnice in enoletnice ter nekatere, zlasti grmovne, lesne vrste.
Poznamo različne tipe travišč, saj so posamezne rastlinske vrste prilagojene na rast na določenem rastišču. Rastline so torej prilagojene na tip kameninske podlage, vlažnost prsti, njeno kislost oz. bazičnost in vsebnost dušika v njej, na količino padavin in temperaturo okolja in podobne dejavnike. S temi okoljskimi dejavniki rastline sooblikujejo življenjske prostore za večino živalskih vrst, jim zagotavljajo hrano in so zato zanje nezamenljive.
Življenje na traviščih popestrijo tudi metulji, ki so z rastlinami neločljivo povezani v vseh fazah razvojnega kroga.
Travišča danes pokrivajo obsežna območja na delih Zemlje, ki so bodisi presuha bodisi prehladna za uspevanje gozda. Ker pa so trave s tipom rasti prilagojene na pašo in seveda tudi košnjo, jih je človek s krčenjem gozda in pašo živine, razširil tudi na območja, kjer kot naravno rastje prevladuje gozd, tudi v Slovenijo. Tu pa jih mora človek z redno košnjo ali s pomočjo pašne živine vzdrževati, da se ne zarastejo z lesnimi vrstami...
Seveda opuščanje paše in košnje v teh delih Sveta pomeni postopno, a neustavljivo, spreminjanje travišč v gozd. Sukcesija, kot to postopno spreminjanje rastlinskih združb na določenem območju imenujemo, je seveda popolnoma naraven proces. Vendar z izginjanjem rastlinskih vrst, ki oblikujejo travišča, izginjajo tudi na te življenjske prostore prilagojene in vezane živalske vrste … na ta način pa izgubljamo biotsko pestrost, torej pestrost oblik, barv, načinov življenja in vsega ostalega, kar je Narava skozi sto tisoče let prilagajala in izpopolnjevala!
Oligotrofni mokrotni travniki z modro stožko in sorodne združbe
Ta habitatni tip predstavljajo vlažna travišča na slabše hranljivih tleh na območjih z nihanjem višine talne vode. Ta območja so spomladi lahko poplavljena, nato pa se preko poletja popolnoma presušijo. Pomemben pogoj, da se na takih tleh razvije tak tip travišča je, da se teh območij ne gnoji! Ob tem ne smemo pozabiti na redno pozno poletno košnjo, ki jo izvajamo enkrat na leto.
Na območju Cerkniškega jezera se oligotrofni mokrotni travniki z modro stožko pojavljajo prav na robu poplavnega območja. Površinske vode na teh delih večinoma ni, saj jih poplavijo le zelo visoke vode, vlažnost podlage pa je tu vseeno dovolj visoka, da omogoča tak tip rastja.
Usnjati silj se je razbohotil na oligotrofnem mokrotnem travniku pri Dolenji vasi.
Značilne rastlinske vrste, ki jih bomo srečali na sprehodu po takem travniku na Cerkniškem jezeru so: modra stožka (Molinia caerulea), rušnata masnica (Deschampsia cespitosa), ilirski meček (Gladiolus illyricus), robati luk (Allium angulosum), dišeči luk (Allium suaveolens), navadni čistec (Betonica officinalis), severna lakota (Galium boreale), travniška izjevka (Succisa pratensis), močvirski svišč (Gentiana pneumonanthe), visoki trpotec (Plantago altissima), srčna moč (Potentilla erecta), barvilna mačina (Serratula tinctoria), proseni šaš (Carex panicea), navadna krvenka (Lythrum salicaria), navadna pijavčnica (Lysimachia vulgaris), navadni glavinec (Centaurea jacea), na nekaterih delih pa tudi usnjati silj (Peucedanum coriaceum) in še kakšna bi se našla.
Ti travniki torej ne sodijo med z vrstami najbogatejše, so pa nekatere rastline, ki tu živijo zaradi vezanosti na vlažna, negnojena tla, toliko redkejše in zaradi svoje občutljivosti ogrožene! Očarljivost teh travnikov še povečajo kukavičevke oz. orhideje. Od njih tu živijo: močvirska kukavica (Orchis palustris), navadna močvirnica (Epipactis palustris), mesnordeča prstasta kukavica (Dactylorhiza incarnata), majska prstasta kukavica (Dactylorhiza majalis) in navadni kukovičnik (Gymnadenia conopsea).
Mesnordeča prstasta kukavica je ogrožena in zavarovana prebivalka poplavnih travnikov Cerkniškega jezera.
Oligotrofni mokrotni travniki z modro stožko so življenjski prostor ogroženih vrst rastlin in živali, saj gre za občutljive življenjske prostore, ki jih z opuščanjem sonaravne rabe na eni in z uvajanjem intenzivne rabe tal z gnojenjem in intenzivnejšo košnjo na drugi strani, najbolj ogrožamo ljudje.
Za vzdrževanje in obstoj teh travišč je potrebno veliko truda in volje, a s tem omogočimo preživetje tudi drugim živim bitjem. Med njimi je tudi kosec, značilna ptica teh travnikov. Prav zato za primerno obdelovanje teh travišč, ki ležijo na Natura 2000 območjih v Sloveniji, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ponuja vključitev v program Kmetijsko okoljskih plačil, po novem Kmetijsko-okoljskih podnebnih plačil.
S krčenjem primernega življenjskega prostora smo ljudje ogrozili obstoj močvirske kukavice...
Grmišča
Grmišče na prehodu iz travnika v gozd.
Grmišča so habitat na prehodu med travnikom in gozdom, tako imenovana razvojna faza. Nastajajo z zaraščanjem travišč. Nekatera grmišča zaradi naravnih motenj (npr.: požari, plazovi) nikoli ne dosežejo razvojne faze gozda. Z opuščanjem kmetijskih površin se površina grmišč v Sloveniji povečuje. Veliko število živalskih in rastlinskih vrst je vezanih ravno na ta prehod med travnikom in gozdom.
Gozdovi
Gozdovi so rastlinski sestoji, v katerih prevladujejo drevesa. Glede na okoljske dejavnike, na določenem območju v gozdu navadno prevladuje ena drevesna vrsta, tej pa se pridružijo še druge in tako govorimo o različnih tipih bukovih, hrastovih in smrekovih gozdov. Okoljski dejavniki, ki določajo vrstno sestavo gozdov pa so npr. kameninska podlaga, dostopnost vode oz. namočenost ali suhost tal, globina tal in njihova zračnost, temperatura okolice, ki je v naših krajih odvisna zlasti od nadmorske višine, orientiranosti (prisojna, osojna lega) in nagnjenosti terena...
Goste krošnje dreves spustijo do gozdnih tal, kjer uspeva podrast, le malo svetlobe. Zato so vrste podrasti v glavnem prilagojene na rast pri nizkih intenzitetah svetlobe, nekatere pa svoj razvoj začnejo že zelo zgodaj spomladi in zacvetijo še preden se drevesa nad njimi olistajo.
Črni teloh zacveti čim skopni sneg in skozi neolistane krošnje do gozdnih tal pride še dovolj svetlobe.
Gozd kot naravno rastje praviloma prevladuje na območjih, kjer je dovolj padavin in dostopne vode ter dovolj visoka temperatura. Tako je tudi v Sloveniji, kjer večinoma vladajo primerne razmere za uspevanje gozda. Zato ni čudno, da gozdovi pokrivajo skoraj 60 % površine naše domovine, kar nas uvršča na tretje mesto najbolj gozdnatih dežel v Evropi.
Tudi človek je povezan z gozdom, saj so nam gozdovi že od vekomaj zagotavljali gradbeni material in kurivo, ki je našim prednikom lajšalo preživetje dolgih in surovih zim. Naši gozdovi pa nudijo dom in obilo hrane tudi številnim gozdnim živalim. V zavetju gozdov najdejo svoj prostor pod soncem vse oblike živih bitij, ki jih poznamo na Zemlji; od najmanjših bakterij, barvitih gliv, drobcenih mravelj in zvedavih sinic, do največjih zveri, kot so ris, volk in medved…
Sklenjeni bukovi gozdovi Javornikov nudijo dovolj hrane in miru tudi tej medvedji družini
Poleg tega imajo naravni in ekstenzivno upravljani gozdovi še celo vrsto pozitivnih vplivov na okolico in s tem na živa bitja, ki tam živijo. Taki gozdovi med drugim delujejo kot spužva, saj sprejmejo velike količine vode, ko je te na pretek in jo nato počasi oddajajo, ko je v sušnem delu leta primanjkuje - tako pozitivno vplivajo na količino in kakovost zalog pitne vode. Obsežni gozdovi blagodejno vplivajo na podnebje v svoji okolici, blažijo velika temperaturna nihanja in s tem nastanek ekstremnih vremenskih pojavov. Preprečujejo erozijo prsti z vodo in vetrom. Gozdovi v zaledju mokrišč omogočajo nemoteno delovanje teh občutljivih in nepogrešljivih ekosistemov in še dosti več...
Nenazadnje nas gozdovi vabijo na oddih od vsakdanjega življenja, ki nas utruja z neusmiljenim tempom … vendar ne pozabimo, da smo v gozdu le gostje in s primernim obnašanjem dokažimo, da smo vredni vabila!
Gozd nam od nekdaj nudi hrano, gradbeni material in kurivo, njegovi pravljični prebivalci pa burijo našo domišljijo.
Bukovja
To so gozdovi, v katerih prevladuje navadna bukev (Fagus sylvatica), ki se ji, glede na okoljske dejavnike, pridružijo še druge drevesne vrste. Tako se na višje ležečih območjih bukvi radi pridružita bela jelka (Abies alba) ali navadna smreka (Picea abies), ponekod pa ostrolistni javor (Acer platanoides). V nižje ležečih bukovih gozdovih pa se z bukvijo rada družita maklen (Acer campestre) in češnja (Prunus avium).
Prav tako so glede na tip kameninske podlage, pH (kislost oz. bazičnost) tal, nadmorsko višino in temperaturo območja za različne tipe bukovih gozdov značilne določene vrste podrasti.
Ko se drevesa pripravljajo na zimo in iz listov posrkajo zeleno barvilo, bukovi gozdovi zažarijo v toplih barvah.
Na območju Notranjskega parka so najbolj razširjena t.i. ilirska bukovja, ki sodijo med vrstno najbogatejše gozdne ekosisteme v Evropi.
Za podrast ilirskih bukovih gozdov do 600 m nad morjem so značilne zelnate rastline npr. tevje (Hacquetia epipactis), navadna smrdljivka (Aposeris foetida), deveterolistna konopnica (Cardamine enneaphyllos), trobentica (Primula vulgaris) in širokolistna grašica (Vicia oroboides), od lesnih vrst pa razmere tu ustrezajo češnji in maklenu.
Barvno paleto gozdov popestri zavarovana širokolistna močvirnica, ki jo srečamo na presvetlitvah.
Za to območje še bolj značilna so ilirska montanska bukovja in jelova bukovja, ki uspevajo do nekako 900 m nad morjem. Značilne vrste podrasti so npr. gozdni šaš (Carex sylvatica), brstična (Cardamine bulbifera) in deveterolistna konopnica (Cardamine enneaphyllos) ter trilistna penuša (Cardamine trifolia), mnogocvetni salomonov pečat (Polygonatum multiflorum), navadni strček (Aremonia agrimonoides), spomladanska torilnica (Omphalodes verna) in velecvetni čober (Calamintha grandiflora).
Mnogocvetni salomonov pečat je značilna vrsta podrasti bukovih gozdov v višjih ali hladnejših legah.
V hladnejših ali še višjih predelih se vrstna sestava podrasti še nekoliko spremeni, bukvi pa se večkrat primeša beli javor (Acer pseudoplatanus). Tu bomo pogosteje srečali lovorolistni volčin (Daphne laureola) in Fuchsov grint (Senecio ovatus) ter grm kranjska kozja češnja (Rhamnus fallax).
Beli javor (levo) se bukvam (desno) navadno pridruži kot posamezno drevo, zlasti v višjih legah.
Smrekov gozd
V Sloveniji so samonikli smrekovi gozdovi omejeni na višje nadmorske višine in mrazišča ter območja udornic ali velikih vrtač v Dinarskem svetu, kjer se zbira hladen zrak. V nižinah pa je pri nas navadna smreka (Picea abies) prisotna in pogosta zaradi pogozdovanja.
Smrekovi gozdovi v nižinah so posledica pogozdovanja, nekateri imajo celo lastnosti intenzivnih nasadov.
V nižinskih smrekovih gozdovih seveda prevladuje navadna smreka. Tu se razmnožuje in širi, le tu in tam se ji pridruži še katera od ostalih drevesnih vrst, nekaj več samoniklih rastlinskih vrst pa je v podrasti. Ker odpadle iglice tvorijo gosto plast in zakisajo prst, zimzelene smreke pa do gozdnih tal prepuščajo malo svetlobe, je vrstna pestrost rastlin v podrasti skromna.
Orhideja rjava gnezdovnica je v evoluciji prešla na zajedavski način življenja in izgubila klorofil.
Podrast nižinskih smrekovih gozdov vseeno popestri nekaj rastlinskih vrst. Na primer orhideji rjava gnezdovnica (Neottia nidus-avis) in bleda naglavka (Cephalanthera damasonium), kisloljubna okroglolistna lakota (Galium rotundifolium), zajedavski samovratec (Monotropa sp.), dehteča navadna ciklama (Cyclamen purpurascens), praprot rebrenjača (Blechnum spicant), navadna zajčja deteljica (Oxalis acetosella), plezajoči navadni bršljan (Hedera helix) in še kakšna.
Navadna ciklama je čudovit okras vsakega gozda.
Barja in močvirja
Barja in močvirja sta besedi, ki dobita v človekovem ušesu neprijeten, skoraj zlovešč zven, vendar pa tem življenjskim prostorom s tem delamo veliko krivico, saj so barja in močvirja, skupaj z ostalimi mokrišči, resnična zibelka življenja na našem planetu.
Mokrišča, kamor družimo vse življenjske prostore, kjer se stikata in prepletata voda in kopno, so gotovo najpomembnejši življenjski prostori na Zemlji, vsaj kar se dobrobiti živih bitij tiče ... mokrišča, tudi barja in močvirja, namreč delujejo kot največja čistilna naprava na svetu!
Trstišče na Cerkniškem jezeru je pred spomladansko nevihto povsem zalito z vodo.
Vanje se steka in po njih pretaka voda, ki jo čistijo in od nje živijo nešteti organizmi, od mikroskopsko majhnih bakterij, praživali in alg, prek drobnih nevretenčarjev do pisanih rib, glasnih ptičev in dvoživk do plahih plazilcev, veličastnih sesalcev in rastlin vseh mogočih oblik.
Med barja in močvirja štejemo, glede na značilno rastje, ki tam uspeva, različne tipe močvirij in barij, vključno s povirnimi območji in obvodnimi močvirji z vodnimi rastlinami. Sem štejemo tudi rastlinske združbe stoječih celinskih voda, vlažna in mokrotna travišča ter visoka steblikovja, pa loge in močvirne gozdove.
Ob pogledu na združbo visokih šašev na Cerkniškem jezeru ni dvoma, da gre za močvirje.
Trstišča in podobne združbe
To so rastlinski sestoji, ki jih oblikujejo močvirske enokaličnice, na primer navadni trst (Phragmites australis), pisanka (Phalaris arundinacea), rogozi (rod Typha), ježki (rod Sparganium), bički (rod Schoenoplectus) ali preslice (rod Equisetum). Za te rastlinske združbe je značilno, da v njih navadno prevladuje ena sama rastlinska vrsta, na tem pa temelji tudi nadaljnja razvrstitev teh združb.
Tipično trstišče na Cerkniškem jezeru zažari v soncu jesenskega popoldneva.
Navadna trstišča
To so bolj ali manj gosti in obsežni sestoji navadnega trsta (Phragmites australis) na obrežjih stoječih celinskih vodnih teles in na morskih obrežjih, ob tekočih vodah in v močvirjih bogatih s hranilnimi snovmi.
Na robu trstišč se navadnemu trstu pridružijo tudi druge vrste rastlin, npr. brestovolistni oslad.
Kljub temu, da je pestrost rastlin v trstišču zelo majhna, pa so trstišča življenjski prostor različnih živali. Večina se jih očem skriva v vodi, med potopljenimi deli stebel, nekaj pa jih, kot trstni strnad (Emberiza schoeniclus) ali bobnarica (Botaurus stellaris), zavetje najde v nepregledni množici stebel nad vodno gladino.
Trstni strnad se skriva, prehranjuje, svatuje in gnezdi v gostem trstičju.
Nizka barja, prehodna barja in izviri
Nizka barja bomo spoznali po združbah nizkih šašev in drugih rastlin iz družine ostričevk. Tu uspevajo rastline prilagojene na bolj ali manj stalno vlažna ali namočena pusta tla.
Najobsežnejše bazično nizko barje na Cerkniškem jezeru je razvito na Dujcah.
Bazična nizka barja
Za bazična nizka barja je značilno, da jih namaka voda bogata z raztopljenimi karbonati, a revna s hranili. Talna voda je lahko na teh območjih tik pod površino, ponekod pa tudi na njej. Tudi na nizkih barjih nastaja šota, ki se tvori pod vodo, vendar pa ne nastaja iz šotnih mahov, kot je to značilno za visoka barja.
Za te življenjske prostore so značilne vrste nizkih barij, ki praviloma uspevajo skupaj z vrstami oligotrofnih mokrotnih travnikov, ki popestrijo rastlinsko odejo.
Navadna močvirnica je ena od redkih rastlin, ki se na bazičnem nizkem barju pridružijo sitovcu.
Na delih Cerkniškega jezera so pogoji ugodni za razvoj bazičnih nizkih barij, zato tu najdemo obsežne površine teh življenjskih prostorov. Na enih območjih lahko prevladuje črnikasti sitovec (Schoenus nigricans), na drugih rjasti sitovec (Schoenus ferrugineus), zato govorimo o nizkih barjih s črnikastim ali nizkih barjih z rjastim sitovcem; večinoma pa obe vrsti sitovca na nizkem barju uspevata skupaj.
Pridružijo se jima lahko še proseni (Carex panicea) in srhki šaš (C. davalliana), širokolistni (Eriophorum latifolium) in ozkolistni munec (E. angustifolium), alpski mavček (Trichophorum alpinum), modra stožka (Molinia caerulea), mesnordeča prstasta kukavica (Dactylorhiza incarnata), navadna močvirnica (Epipactis palustris), močvirna samoperka (Parnassia palustris) in še kakšna.
Zaradi nerabe se tudi nizka barja postopno spreminjajo v gozd, kjer pa značilne barjanske rastline ne preživijo.
Skalne stene in skale
Skalne stene nudijo kaj malo oprijemljivih mest za rastline.
Skalne stene in skale so iz zemlje izpostavljena matična kamnina. V dinarskih gozdovih so skale pogost pojav. Skalne stene so večje skale, katerih izpostavljena stran je strma. Skale in skalne stene se razlikujejo med sabo po velikosti, ekspoziciji, okoliškem habitatu in naklonu.
Podzemlje
Vstop v območje teme.
Podzemlje je habitat, ki nima stika s sončno svetlobo. Vanj prištevamo tako podzemne jame in brezna kot majhne razpoke v matični kamnini ter prostorčke med različno velikimi gradniki prsti (intersticij). Za podzemne jame so značilni mnoge endemne vrste, ki so popolnoma prilagojene na življenje brez svetlobe. Za intersticij je značilno ravno obratno, pogoste so vrste, ki so razširjene po vsem svetu. Območje parka je bogato z velikimi podzemnimi prostori. V teh se premika voda, ki prihaja ali odhaja iz jezera.
Kmetijske površine
Sveže zorane njive so pravi magnet za pice.
Kmetijske površine so območja, ki so nastala in ki jih vzdržuje iz vse večje potrebe po hrani. Tem površinam z drugo besedo rečemo kulturna krajina in ta se v zadnjem času zelo spreminja. V preteklih tisočletjih se je veliko vrst živali prilagodilo na ta habitat in hitre spremembe zadnjih desetlitij jih močno ogrožajo. Sem spadajo tudi pašniki in nekateri travniki, ki so opisani pod poglavjem travišča.