Tradicionalne obrti in dejavnosti

Prometne poti na Notranjskem so bile že od nekdaj gospodarsko in komunikacijsko pomembne, saj je bilo tu križišče v smeri od Trsta proti Ljubljani, Dolenjski in Zagrebu, Kočevskem in proti Kvarnerju. Tako je bilo že v srednjem veku razvito tovorništvo, ki se je postopoma razvilo v furmanstvo (prevozništvo).

Kovaštvo je bilo pomembna obrt, vsaka večja vas je imela vsaj enega kovača. V primerih, ko jih je bilo več, so bili ti razdeljeni na orodjarje in podkovske kovače.

Lanarstvo je bilo na Notranjskem nekdaj zelo razširjeno, skoraj vsaka hiša je imela svojo opremo za obdelavo lanu.

O uporabi drevaka poroča že Valvasor, uporabljali pa so ga v Loški dolini, na Cerkniškem jezeru, Planinskem polju in na Ljubljanskem barju.

Žganje se je kuhalo iz sadja, ki je zraslo v visokodebelnih sadovnjakih kmečkih vrtov. Za kuho se je mlelo grintavo sadje, ostalo so pojedli. Zmleto sadje so dali v veliko kad, ga zadihtali (zatesnili) in pustili vreti približno šest tednov. Ko je namočeno sadje dovolj fermentiralo, se je pričelo s kuho.

Ribištvo je ena izmed tradicionalnih dejavnosti, ki je neposredno vezana na Cerkniško jezero.

Pridobivanje apna je bilo zaradi velike količine apnenca in prisotnosti lesa za kurivo ena izmed dejavnosti, s katerimi si je prebivalstvo služilo denar.

S postavitvijo meje med Italijo in kraljevino Jugoslavijo po prvi svetovni vojni so naši kraji naenkrat prišli v obmejno področje in začelo se je delati tisto, kar se je vedno delalo in se še dela ob meji: tihotapiti. Meja je takrat tekla tik ob teh krajih in glavne kontrabantarske poti v Italijo so tekle čez Javornike.

Polhanje ima v slovenskih krajih, predvsem na Notranjskem, že stoletno tradicijo. Prvo pričevanje o lovu in uživanju polhov sega v 13. stoletje, podrobno pa ga je kasneje opisal tudi polihistor Valvasor.