Prometne poti na Notranjskem so bile že od nekdaj gospodarsko in komunikacijsko pomembne, saj je bilo tu križišče v smeri od Trsta proti Ljubljani, Dolenjski in Zagrebu, Kočevskem in proti Kvarnerju. Tako je bilo že v srednjem veku razvito tovorništvo, ki se je postopoma razvilo v furmanstvo (prevozništvo).
Glede na dolžino poti so ločili furmane na kratke razdalje (ti so vozili les iz gozdov, trajalo je lahko tudi cel dan), srednje razdalje (ves dan, lahko tudi del noči) in večje razdalje (tovor so pripeljali do trgovcev ali železniških postaj, pot je trajala tudi po teden dni in več). Slednje je prineslo tudi največ denarja.
Nazaj grede so furmani pripeljali moko in druge potrebščine za kmete, trgovce in peke. S plačilom za pot (furo) so nahranili konje, poskrbeli za podkovanje in voz, nekaj prinesli domov, drugo pa pustili v vaških gostilnah ob poti. Furmanstvo je predstavljalo pomemben vir dohodkov za lokalno prebivalstvo, saj se je okrog njega spletla zanimiva vez različnih dejavnosti od kovaštva, sedlarstva in kolarstva pa do gostinskih dejavnosti.
Po letu 1950 je furmanstvo zamrlo, saj je prevoz lesa prevzela gozdna lesna uprava, vozove s konji pa so počasi prevzeli avtoprevozniki z motoriziranimi vozili.
| trajanje furmanstva na notranjskem: | od 15. do 20. stoletja |
| dolžina furmanskih prog: | do 100 km |
| teža posameznega voza: | do 6 ton |
| uvozno blago furmanov: | sol, olje, sladkor, ribe, vino |
| izvozno blago furmanov: | železarski izdelki, steklo, platno, sir, mast, živina, les |
