Rezultati iskanja

Domov / Novice in dogodki

Cerkničan in metuljar, ki ne bo zlepa pozabljen. Ob 100. obletnici rojstva.

Entomolog Jan Carnelutti bi danes praznoval 100. rojstni dan. Dočakal je 92 let in dodobra zaznamoval svet, v katerem je živel. Ne le zaradi svoje raziskovalne dejavnosti in vrhunskega poznavanja metuljev, ampak tudi zaradi svoje srčnosti, neusahljivega nasmeha in nesebične pripravljenosti svoje znanje deliti z mladimi nadobudneži. Njegovo ime želi Notranjski park počastiti z zapisom, ki ga je na našo prošnjo o njem sestavil Slavko Polak, biolog iz Notranjskega muzeja Postojna. 

"Zaradi njega in metuljev smo si kljuko kar podajali"

Že kot osnovnošolca me je zelo zanimal svet žuželk. V reviji »Moj mali svet« sem zasledil, da obstaja Slovensko entomološko društvo, ki združuje ljubitelje in proučevalce žuželk. Napisal sem pismo na sedež društva z željo, da bi se včlanil. Že čez kak teden sem dobil pismo, v katerem me je, spodaj podpisani gospod Carnelutti Jan, prijazno povabil naj se kar oglasim pri njem in naj se brž včlanim v Slovensko entomološko društvo Štefana Michielija, saj da so prav veseli tudi mladih nadobudnih ljubiteljev žuželk.

1.	Jan Carnelutti 31.1.1920 – 8.11.2012. Spominjamo se ga po njegovi pozitivni energiji in nalezljivem nasmehu. Foto: Slavko Polak

Takrat sedmošolca me je oče pripeljal v prostore Biološkega inštituta Jovana Hadžija, ki deluje v okviru Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Sprejel me je prisrčen, visok in suhljat gospod in me o vsem povprašal. Brez oklevanja mi je razložil in pokazal, kako se lovi in preparira metulje. Dal mi je tudi prvo preparirno mizico za pravilno prepariranje metuljev in zavojček tankih entomoloških igel. Kasneje sem kot gimnazijec precej redno potoval v Ljubljano in zahajal na klepet k Janu. Kar požiral sem njegove nasvete izkušenega entomologa in dolge zgodbe ter pripetljaje z entomoloških raziskovanj. Njegova ljubezen do proučevanja žuželk je bila nalezljiva. Ko sem se udeleževal srednješolskih naravoslovnih taborov, se je Jan rad odzval vabilu in nas obiskal. Še celo med mojim služenjem vojaškega roka v Vzhodni Srbiji mi je priskrbel naslov svojega kolega Momčila Zečeviča, ta pa me je potem pogosto izvlekel iz kasarne, preoblekel v civilna oblačila in me vzel s seboj na metuljarske terene. Moja odločitev za študij biologije po končani gimnaziji je tako postala neomajna. Podobne zgodbe bi lahko napisali še številni drugi mladi naravoslovci. Spominjam se, da smo mladeniči Janu Carneluttiju »kradli« čas tako, da smo si kar podajali kljuko njegovega kabineta. Za vsakega si je vzel čas in nas spodbujal na naši naravoslovni poti. Z njim je bilo vedno lepo kramljati.

2.	Ob svečanem izidu Atlasa dnevnih metuljev Slovenije 3.4.2012, je Jan Carnelutti, vidno ganjen in ponosen na svoje učence, prejel avtorski izvod. Foto: Slavko Polak

V času študija biologije sem svoje zanimanje iz entomologije in ornitologije seveda razširil tudi na druga področja znanosti. Ljubezen do metuljev pa se mi je obrestovala po končanem študiju, ko me je takratni direktor Valentin Schein povabil v Notranjski muzej Postojna. Moja zbirka metuljev in hroščev je postala ustanovna zbirka novoustanovljenega biološkega oddelka muzeja. Z Janom Carneluttijem smo se redno srečevali ob entomoloških srečanjih, tudi mednarodnih, in mladi entomologi smo radi priskočili na pomoč pri organizaciji dogodkov. Tako smo se lahko Janu vsaj malo oddolžili za njegove spodbude v naših karierno najbolj kritičnih letih odraščanja.

3.	Spoštovanega mentorja smo učenci obiskovali tudi v njegovi visoki starosti. Dom starejših občanov Lucija, 23.0.2009. Foto: Slavko Polak

Dr. Jan Carnelutti, rojen 31. januarja 1920 v Ljubljani, je bil naš najvidnejši poznavalec metuljev. Mladost je preživljal v Cerknici, kjer je imel njegov oče lekarno. V Cerknici je končal osnovno šolo in se že takrat zanimal za naravo, zlasti žuželke. Lepota in pestrost narave cerkniške okolice ga je močno zaznamovala. Od leta 1948 do 1951 je vodil lekarno v Cerknici. Leta 1952 je ponovno vpisal študij biologije v Ljubljani in leta 1954 postal laborant na Biološkem inštitutu Jovana Hadžija Slovenske akademije znanosti in umestnosti. Diplomiral je leta 1960 in se kot asistent zaposlil na istem Biološkem inštitutu, kjer je napredoval kot samostojni raziskovalec in znanstveni svetnik ter tu delal do upokojitve leta 1992.

3.	Spoštovanega mentorja smo učenci obiskovali tudi v njegovi visoki starosti. Dom starejših občanov Lucija, 23.0.2009. Foto: Slavko Polak

Jana sem redno obiskoval tudi še potem, ko se je že upokojil. Še pred izidom moje knjižice Metulji Notranjske in Primorske sem ga obiskal v Domu starejših občanov v Luciji, kjer sta z ženo Branko preživljala zrela leta. Ko sem ob kavi predenj potisnil škatlo makedonskih metuljev, so njegove oči zažarele. Sledili so njegovi bogati vtisi iz proučevanj metuljev Balkanskih planin. Prav tako vidno ganjen je bil naš Jan ob izidu Atlasa dnevnih metuljev Slovenije, katerega izid smo njegovi številni učenci pripravili le nekaj mesecev pred njegovo smrtjo. Umrl je 8. novembra 2012 v Ljubljani. Vedno se ga bom spominjal po njegovem nalezljivem nasmehu, neumornem pripovedovanju zanimivih zgodb, nesebičnem mentorstvu in večnem optimizmu.

4.	Jan je bil naš najvidnejši poznavalec metuljev. Na sliki močvirski cekinček (Lyacena dispar). Foto: Slavko Polak

Avtor besedila in fotografij: mag. Slavko Polak