Dišeči luk (Allium suaveolens) je naravni dragulj, ki kraljuje na mokrih travnatih tleh Cerkniškega jezera, postavljajoč se kot edinstvena in redka vrsta v slovenski flori. To območje skriva najbolj številčno populacijo dišečega luka v državi, kar mu daje izjemno pomembno vlogo pri ohranjanju te čudovite rastline ter njenega naravnega habitata. Vendar pa o tej vrsti vemo relativno malo, kar nas je v Notranjskem parku spodbudilo k temeljiti raziskavi, saj želimo zagotoviti trajno ohranjanje dišečega luka.
Dišeči luk na mokrotnih travnikih Cerkniškega jezera. Foto: Jošt Stergaršek
Eden izmed ključnih izzivov pri upravljanju s to redko vrsto je razumevanje njenega razvojnega cikla, ki je tesno povezan z okoljskimi dejavniki. Dišeči luk zacveti, obogaten z značilnim vonjem, najprej avgusta ali še kasneje, kar ga uvršča med poznocvetne rastline. To pa pomeni, da tradicionalni način košnje, ki ga na Cerkniškem jezeru izvajamo za ptice kosce, lahko tej vrsti povzroči nepopravljivo škodo. Zato se zavzemamo za poseben režim gospodarjenja, ki bo usklajen z naravnim ritmom dišečega luka. To lahko vključuje košnjo bodisi zgodaj v sezoni ali zelo pozno, vendar pa je slednje zaradi vodnega režima jezera pogosto težko izvedljivo. Zato bodo morda potrebne alternativne metode, ki bodo omogočile dišečemu luku, da si po košnji hitro opomore.
O dišečem luku vemo relativno malo, kar nas je v Notranjskem parku spodbudilo k temeljiti raziskavi. Foto: Tina Klemenčič
Dolgoročno gledano, je dišeči luk najbolj uspešen na zemljiščih, ki že dlje niso bila košena in se že začenjajo zaraščati z lesnim zarastjem. Ko se zaraščenost z grmovjem in drevesi še stopnjuje, pa dišeči luk postopoma izgine, saj ne more uspevati v gosti senci gozda ali grmovja.
Naša raziskava bo temeljila na spremljanju fenologije vrste. Foto: Jošt Stergaršek
V Sloveniji je dišeči luk izjemno redek in Cerkniško jezero je trenutno najpomembnejše nahajališče te vrste. Zato je ključnega pomena, da zagotovimo ustrezen habitat zanj in druge organizme, ki so vezani nanj in na njegovo okolje. Naša raziskava bo temeljila na spremljanju fenologije vrste, časa košnje na njenih nahajališčih ter na popisu habitatnih tipov, kjer uspeva. Prav tako bomo opravili intervjuje z lastniki zemljišč, na katerih dišeči luk raste, da bomo bolje razumeli njegovo razširjenost.
Na podlagi rezultatov te raziskave bomo razvili načrt upravljanja z območji, kjer dišeči luk uspeva. To bo pomagalo ohranjati to redko vrsto ter obenem ustvariti ugodno okolje za druge ogrožene vrste, kot so močvirski svišč, orhideje in sibirska perunika. Poleg tega bo naš načrt prispeval k ohranjanju metuljev, kot sta sviščev in strašničin mravljiščar, ter drugih organizmov, ki so odvisni od tega edinstvenega okolja.
Dišeči luk je dragocen del slovenske flore, ki nas opominja na krhkost narave in potrebo po trajnostnem upravljanju. Foto: Jošt Stergaršek
Dišeči luk je torej dragocen del slovenske flore, ki nas opominja na krhkost narave in potrebo po trajnostnem upravljanju naših naravnih habitatov. Z našimi raziskavami in pristopi bomo pomagali zagotoviti, da bodo dišeči luki ter drugi organizmi, ki živijo na Cerkniškem jezeru, lahko še dolgo navduševali ljubitelje narave in prispevali k ohranjanju biotske pestrosti na tem edinstvenem območju.
Dišeči luk zacveti avgusta ali še kasneje, kar ga uvršča med poznocvetne rastline. To pa pomeni, da tradicionalni način košnje, ki ga na Cerkniškem jezeru izvajamo za kosce, lahko tej vrsti povzroči nepopravljivo škodo. Foto: Rudi Kraševec
Foto: Jošt Stergaršek