Ob Cerkniškem jezeru smo nedavno doživeli obisk izjemno redke ptice - klavžarja (Geronticus eremita). Ta ibis, ki je ena najredkejših vrst ptic na svetu, je k nam (kot smo ugotovili po ornitološkem obročku na nogi) prispela iz avstrijskega vzrejališča in s svojo prisotnostjo prinaša upanje za ohranitev te izjemno ogrožene vrste, ki je v Evropi donedavnega veljava za izumrlo. Ptico - samca - so poimenovali Paride in je star 5 let.
Klavžar je ptica, ki je bila na robu izumrtja, a jo z vzrejo in ponovnim naseljevanjem v nekaterih delih sveta uspešno rešujejo. V Sloveniji je veljala za izumrlo več stoletij, vendar smo zdaj priča njenemu ponovnemu pojavljanju v naših krajih. Za to gre zasluga projektu LIFE+ "Razlog za upanje," ki ga izvaja ekipa Waldrappteam; klavžarja se ponovno naseljuje v Evropi, predvsem v Avstriji in Italiji. To je izjemno pomembno za ohranitev te ogrožene vrste in omogoča, da se ta, na pogled nekoliko čudaška ptica, ponovno pojavlja v našem okolju ter nas opominja na pomen ohranjanja biotske raznovrstnosti in naše svetovne skupne naravne dediščine, kar klavžar prav gotovo je.
Klavžar, znan tudi kot grivasti ibis, je ptica selivka, ki naseljuje suhe, polpuščavske ali kamnite habitate, pogosto blizu tekoče vode. Ta črn ptič, s sijočimi, prelivajočimi se barvami perja, se (v nasprotju z drugimi ibisi) ne prehranjuje z ribami, ima golo rdeče obarvano obraz in glavo ter dolg ukrivljen rdeč kljun. Gnezdi v kolonijah na obalnih ali visokogorskih pečinah. Tam samice odložijo dve do tri jajca v gnezdo iz vej. Klavžar se prehranjuje s kuščarji, insekti in manjšimi živalmi.
Klavžar je pred več stoletji naseljeval širše območje Bližnjega vzhoda, severne Afrike, južne in srednje Evrope ter ima fosilni zapis, ki sega vsaj 1,8 milijona let nazaj. V Evropi je izginil pred več kot 300 leti. V ujetništvu lahko ta vrsta živi od 20 do 25 let (najstarejši zabeleženi samec 37 let, najstarejša zabeležena samica 30 let), medtem ko je povprečna življenjska doba v divjini ocenjena na 10 do 15 let.
V Sloveniji o nekdanji prisotnosti klavžarja pričajo stare cerkvene freske, na primer v hrastoveljski cerkvi sv. Trojice in v podružnični cerkvi v Gradišču pri Divači. Slovensko ime za to ptico izhaja iz nemške besede "Klausner," - samotar, kar se odraža tudi v njenem latinskem imenu "eremita," ki označuje njena odmaknjena gnezdišča.
Zaradi svojega posebnega videza ima tudi bogato mitološko ozadje v različnih kulturah po svetu. V Bireciku, v Turčiji, lokalna legenda pravi, da je bil klavžar ena od prvih ptic, ki jih je Noe izpustil iz Arke, kot simbol plodnosti. V Bireciku so ohranili starodavno praznovanje "Kelaynak yortusu," ki poteka sredi februarja, da bi označili vrnitev ptic iz Afrike, tudi klavžarja. To praznovanje je bilo obnovljeno v 50-ih letih prejšnjega stoletja. V starem Egiptu je bil klavžar čaščen kot sveta ptica in simbol sijaja ter veličastja. Skupaj s svetim ibisom je bil obravnavan kot udejanjenje Thotha, bogovskega pisarja, ki je bil običajno upodobljen s telesom moškega in glavo ibisa. Staroegipčana beseda "akh," kar pomeni "blesteti, sijati," je bila v hieroglifih označena s klavžarjem.
Znameniti grški zgodovinar Herodot je pisal o pticah Stymphalian, ki so jedle ljudi in imele krila iz medenine ter ostrih kovinskih peres, ki so jih lahko izstrelile proti svojim žrtvam. Osvojiti te mitološke ptice v jezeru Stymphalia v Arkadiji je bila ena od dvanajstih nalog Herakla. Te mitološke ptice nekateri povezujejo s klavžarjem.
Številne države so izdale poštne znamke, na katerih je upodobljen klavžar. Med njimi so Alžirija, Maroko, Sudan, Sirija, Turčija, Jemen, Avstrija in Jersey.
Fotografije: Tine Schein