Cerkniško jezero je eno največjih presihajočih jezer v Evropi in pravi naravni biser Slovenije. Jezero s svojo edinstveno dinamiko presihanja vsako leto pritegne številne naravoslovce, fotografe, ljubitelje narave in druge obiskovalce. Za ohranjanje tega naravnega bogastva pa je potrebno skrbno in premišljeno upravljanje.
Zakaj kosimo Cerkniško jezero?
Ko se voda umakne s površja Cerkniškega polja in ostane le v podzemnih jamskih sistemih in redkih izvirih, se razkrijejo obširne površine mokrotnih travnikov, kravine* in neprehodnih trstičij. Na obrobnih predelih najdemo tudi velike površine barij in drugih mokrišč, ki so v evropskem merilu med najbolj ogroženimi habitati in jih le redko srečamo.
Ta habitat, kot ga vidimo danes, je posledica dolgotrajne človeške dejavnosti, predvsem košnje in paše. Brez tega bi površje Cerkniškega polja v večji meri preraščal poplavni gozd. Košnja na Cerkniškem jezeru ima dolgo tradicijo, saj domačini že od nekdaj vestno gospodarijo s svojimi travniki in vzdržujejo odprt travniški ekosistem. Včasih so to počeli s kosami in vpregami, danes pa z motornimi kosami in traktorji.
Sčasoma in z opuščanjem kmetijstva se je košnja zmanjšala, kar je povzročilo zaraščanje nekaterih predelov jezera. Zaradi tega so začele nekatere vrste ptic, ki potrebujejo odprto krajino, izginjati.
Kaj pridobimo s tem, ko kosimo Cerkniško jezero?
S košnjo zaviramo zaraščanje travniških površin, ki bi sicer postale gozd. Ta proces imenujemo 'ekološka sukcesija'. S košnjo zagotavljamo življenjski prostor za vrste ptic, kot so kosec, veliki škurh, priba, ter za metulje, kot so travniški postavnež in strašničin mravljiščar, ter številne druge organizme.
Poleg tega vplivamo na strukturo habitata in ustvarjamo odprte površine ter skrivališča, kar vpliva na vedenje plenilcev in plena vrst, ki niso neposredno vezane na travnike. To zagotavlja izmenjavanje pokošenih in nepokošenih predelov.
Zakaj pa je nujno, da ostanejo nepokošeni predeli?
Mejice, remize, obrežni pas, gozdni otoki, posamezni grmi in druge strukture so bistveni elementi ohranjene kulturne krajine. Čeprav so morda v nekaterih pogledih nezaželeni, je pomembno, da ostanejo v ekosistemu. Nekatere vrste, kot je ptica škrlatec, so vezane na takšne sestoje, in Cerkniško jezero je v Sloveniji edino območje, kjer ta vrsta redno gnezdi. V nepokošene predele se umaknejo zajci, kobilice, metulji, ptice in številne druge živali. Ta območja nudijo zavetje med košnjo in v hladnem delu leta, ko pokošeni travniki ne nudijo dovolj kritja.
Nepokošena vegetacija na Cerkniškem jezeru je pomembna tudi za dobro drstitev rib in mrestenje dvoživk, saj le-te skrijejo svoje ikre in mreste vanjo. Obrežno trstičje nudi kritje pred plenilci in senči vodno površino, da se ne pregreva.
Pomen dobrega načrtovanja košnje – pomemben je mozaik košnje
Vsak travnik ni enak drugemu. Številne različne vrste, med njimi tudi ogrožene, zahtevajo različne upravljavske pristope. Pomembno je, da se košnja izvaja le enkrat, največ dvakrat na leto, in brez gnojenja. V nekaterih gostih sestojih trstičja pa je potrebno redno košnjo povsem opustiti.
Eden ključnih ukrepov je pozna košnja, po 1. avgustu, ki omogoča koscu in drugim vrstam, da uspešno izpeljejo svoje potomstvo. Vendar ta košnja slabo vpliva na sviščevega mravljiščarja, ki ravno takrat odloži jajca na cvetove močvirskega svišča. Zanj je boljša zgodnja košnja v juniju, ki pa ni ustrezna za kosca.
Veliko je takšnih nasprotujočih si situacij, zato je pomembno, da se z različnimi upravljavskimi pristopi in dobrim načrtom zagotavlja mozaik življenja, ki bo ohranjal bogato naravno dediščino Cerkniškega jezera v ponos vsem.
*Kravina je jezerski izraz za združbe visokih šašev, ki so prevladujoče rastline na jezeru in jih neuko oko kaj lahko zamenja za travnike.
Zapis pripravil Rudi Kraševec, biolog v Notranjskem parku.