LIFE TRŠCA: Karlovice skozi čas

Pogled na sotočje vode, ki prek Stržena (levo) in Cerkniščice (desno) odteka v Veliko Karlovico, ograjeno z lesenimi »grabljami«. (Foto: M. Blatnik)

V projektu LIFE Tršca je del raziskav posvečenih poplavni dinamiki Cerkniškega polja, s katero so tesno povezani močvirski habitati. Sama poplavna dinamika pa je rezultat vremenskega dogajanja (predvsem količine in razporeditve padavin) in posledičnim dotokom vode na polje in seveda odtočno kapaciteto, kjer pa imajo v primeru Cerkniškega polja najpomembnejšo vlogo Karlovice.

Karlovice so dokaj zapleten splet jamskih rovov z dvema večjima jamskima vhodoma, imenovanima Mala Karlovica in Velika Karlovica, in dodatnim umetnim vhodom Nova Karlovica. Skupna dolžina poznanih jamskih rovov je 8,1 km ob višinski razliki 20 m, pri čemer se od ponornega dela najdlje oddaljeni rovi skoraj povežejo z rovi 7,3 km dolgih Zelških jam. Med tema jamama se nahaja le udornica Šojica, pod katero podorni bloki ne omogočajo prehoda jamskim potapljačem.

Večji del rovov Karlovic (in tudi Zelških jam) je prostoren in vodoraven, a vseeno ne enostaven za raziskovanje. Velik del rovov je namreč prekrit z blatom in podornimi bloki, še več pa je rovov, ki so delno ali povsem zaliti z vodo, tako da je za raziskovanje potrebna potapljaška oprema. Večina jamskih rovov, ki so bili dostopni za raziskave s čolni, je bila tako izmerjenih v 60. letih 20. stoletja, medtem ko so potapljaške raziskave potekale kasneje in nekoliko počasneje.

Prebijanje skozi z vodo zalite rove Velike Karlovice. (Foto: M. Blatnik)

Karlovice predstavljajo najpomembnejše ponorno območje za odtekanje vode s poplavljenega Cerkniškega polja. Ker dinamika poplavljanja Cerkniškega polja pogosto ni bila po godu lokalnega prebivalstva, so bile Karlovice skozi čas podvržene različnim človekovim posegom.

Predvsem v 19. stoletju in tudi v začetku 20. stoletja so prevladovali posegi v želji po hitrejšem odtoku vode s polja in s tem povezanim intenzivnejšim osuševanjem kmetijskih zemljišč. Jamski vhodi so bili razširjeni in poglobljeni, tudi več sto metrov v notranjost jam pa so bili s tal odstranjeni kamniti bloki, da bi bilo odtekanje vode učinkovitejše. Številni posegi so bili opravljeni tudi na površju, predvsem v obliki regulacije strug vodotokov.

Pogled na naravni vhod v Veliko Karlovico okoli leta 1930 (neznani avtor fotografije) in sprva razširjen in kasneje delno zajezen vhod. (Foto: M. Blatnik)

V 60. letih 20. stoletja so se pojavile težnje po daljšem zadrževanju vode na polju, katero bi se nadalje koristilo za proizvodnje električne energije. Leta 1969 so zato delno zajezili vhod v Veliko in Malo Karlovico, na območju, kjer se jamski rovi Velike Karlovice najbolj približajo robu Cerkniškega polja (300 m severno od vhoda v Veliko Karlovico, nekoč poznano pod imenom Rakovski mostek), pa je bil napravljen okoli 26 m dolg in 3 m širok tunel. Pred tunelom je bila postavljena zapornica, katera se v odvisnosti od potreb lahko povsem odpre (za hitrejši odtok vode) ali zapre (za zadrževanje vode). Zajezeno je bilo tudi bližnje ponorno območje Narti. Pred in po zajezitvi ponornih območij so raziskovalci opravili več meritev pretoka v dolvodno ležečem Rakovem Škocjanu in ugotovili, da se je ponorna kapaciteta v maksimalnem obsegu zmanjšala za okoli 30 m³/s. Po nekaj let dolgem eksperimentu se je izkazalo, da posegi delno delujejo – poplave so se sicer podaljšale, jezero pa je na višku suše vseeno presahnilo in kot tako ne bi bilo dovolj primerno za zadostno proizvodnjo električne energije. Ti rezultati in velika nasprotovanja tovrstnim posegom s strani različnih interesnih skupin so botrovali, da se je eksperiment opustil, blokade na ponornem območju pa delno odstranile. Še vedno je v uporabi nekoliko dotrajana zapornica, ki pušča, in tudi ob zaprtju prevaja precejšnjo količino vode.

Notranjost umetno narejenega predora, ki povezuje rove Velike Karlovice in rob Cerkniškega polja. (Foto: M. Blatnik)

Območje Karlovic je še vedno predmet različnih raziskav. Glede speleoloških aktivnosti je predvsem aktivno jamarsko društvo Rakek, ki je odkrilo več precej dolgih in globokih jam, ki se zelo približajo gladini podzemne vode in obstoječim rovom Karlovic. Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU je opravil tudi več nizov zveznih meritev vodostaja v rovih Velike in Male Karlovice. Ti kažejo na to, da gre na tem območju za precej intenzivno mešanje vode, ki delno prihaja prek Cerkniščice z vzhodnega obrobja porečja Cerkniškega polja, delno pa iz Stržena, ki dovaja vodo z južnega dela porečja. V odvisnosti od tega, od kod priteče večja količina vode, se spreminja delež vode v podzemlju, obdobno pa tudi spreminja gradient oziroma smer pretakanja vode. Nadaljnje meritve bodo omogočale izdelavo hidravličnega modela za boljše razumevanje poplavne dinamike in podzemnega pretakanja vode.

Nihanje vodostaja na površju Cerkniškega polja (vodomerna postaja Dolenje Jezero) in v z vodo zalitih rovih Male in Velike Karlovice.

Viri:

-        Bidovec, M. 2007. Pretekli posegi na Cerkniškem jezeru. Novice Notranjskega regijskega parka, 1 (2), 2–7.

-        Breznik, M. 1961. Akumulacija na Cerkniškem in Planinskem polju. Geologija, 7, 119–149.

-        Habič, P. 1974. Tesnenje požiralnikov in presihanje Cerkniškega jezera. Acta Carsologica, 6, 37–55.

-        Kranjc, A. 1987. Cerkniško jezero, primer človekovega vpliva na kraško hidrografijo. Notranjska, Zbornik 14. zborovanja slovenskih geografov, 155–166.

-        Kataster jam 2023. Kataster jam inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU in Jamarske zveze Slovenije. Postojna, Ljubljana.

 Prispevek je pripravil Inštitut za raziskovanje krasa.