LIFE TRŠCA: Navadno trstičje - en ključnih gradnikov ekosistema presihajočega Cerkniškega jezera

Navadni trst (Phragmites australis) je skoraj vsem poznana rastlina. Gre za visoke rastline, ki jih običajno srečamo na obrežjih rek, obalah jezer in v habitatih vlažnih tal.  Na njih pogosto posedajo ptice in kačji pastirji. Morda je manj znano da gre za zelnato trajnico, ki jo taksonomsko uvrščamo med trave. Kot je za trajnice značilno, nadzemni deli vsako leto odmrejo, energijo pa shranjujejo v koreninski sistem – v primeru navadnega trsta – rizomov. Razširja se s pomočjo semen, ki dozorijo v gostem šopastem socvetju, zelo pomembno pa je tudi vegetativno razširjanje iz delov korenin in stebel. Z leti se podzemni sistem rizomov krepi in iz istega rizoma izrašča veliko stebel, ki lahko tvorijo goste sestoje trstičja.

Navadni trst je splošno razširjen in pogost, nima velikih dejavnikov ogrožanja. Na področju Severne Amerike je celo opredeljen kot zelo invazivna vrsta. Pogosto nam je v napoto in bi ga s košnjo in požiganjem najraje izkoreninili. Zakaj je potem pravzaprav deležen naravovarstvene pozornosti na Cerkniškem jezeru?

Slika 1: Pogled na socvetja navadnega trsta (Phragmites australis).

Ekološka pomembnost trstič skozi letne čase

Ste že kdaj stopili v star sestoj trstičja? Ni ravno epicenter rastlinske pestrosti. Morda tu in tam uzrete kakšno zel, ki se na zasenčenih tleh trudi vzpeti do svetlobe. Tla so prekrita z večletnim opadom odmrlih steblik in listov, ki ustvarjajo neprehodni labirint, kjer srečamo le malo živali. Sestoji so tako gosti, da človek že po nekaj korakih izgubi občutek za smer neba. A vseeno je trstičje eno izmed najpomembnejših habitatnih tipov na Cerkniškem jezeru, saj deluje kot zatočišče, drstišče, mrestišče, gnezdišče ptic in prehranjevališče, na katerega so vezane številne vrste. Vloga trstičja je močno odvisna od obsega in strukture sestoja, sezone ter vodostaja.

V zimskem času, v času visokega vodostaja in hladne vode, pod vodno gladino globoko v trstičju navadna ščuka (Esox lucius) in linj (Tinca tinca) odlagajo svoje ikre. Čeprav je navadni trst v mirovanju, stare olesenele steblike zagotavljajo kritje pred drugimi plenilci, rastlinje pa jih tudi varuje pred vodnim tokom, ki je sicer blag, a vztrajen. V nekoliko globlji vodi v strugi Stržena pa se ščuka ustavi na robu trstičja in potrpežljivo čaka svoj plen. Kasneje, ob pričetku pomladi, se iz gozda podajo na pot rjave žabe. Za odlaganje mrestov sekulj (Rana temporaria) so najboljše plitke odprte vodne površine, ki so obdane z gostimi sestoji trstičja, ki bodo paglavcem omogočili hiter beg na varno. Takšne vode bi lahko poimenovali kar jezerska okna.

Slika 2: Mlakarice (Anas platyrynchos) so med prezimovanjem na varnem v zavetju med trstikami.

V spomladanskem času tudi ptice pričnejo z gnezditvijo. Za svoje gnezdišče kostanjevka (Aythia nyroca) in rjavovrati ponirek (Podiceps grisegena) najraje izbereta prav jezerska okna, kjer se plitka voda hitro segreje in je na voljo dovolj hrane. Podobno stori tudi liska (Fulica atra), čopasti ponirek (Podiceps cristatus) ali siva gos (Anser anser) in druge vrste, ki pa so pri tem nekoliko manj izbirčne. Trstičje tudi zagotavlja dovolj gnezditvenega materiala, ki ga spletejo v gnezdo med posušenimi steblikami, sočni mladi poganjki rastlin pa so že na voljo za prehrano. Poleg ptic prične v trstičju letati naokoli tudi zgodnji trstničar (Brachytron pratense), ter številne mladoletnice (Trichoptera sp.). V večernem času se zboru zelene rege (Hyla arborea) pridruži še bobnenje bobnarice (Botaurus stellaris), oglasi pa se tudi mala tukalica (Porzana parva) mokož (Rallus aquaticus) in zagotovo še kakšna vrsta. Tekom dneva zrak zapolni cvrčanje trstnega cvrčalca (Locustella luscinioides) in številne trstnice (Acrocephalus sp.).

V poletnem času se voda počasi umika in vse bolj izpostavlja vodni živelj plenilcem iz zraka. Na velikem kupu naplavin odmrlega trstičja se ustavi orel belorepec (Haliaeetus albicilla) in v miru zaužije svež plen, mir v trstičju in obilje rib v bližini pa izkoristi še  vidra (Lutra lutra). Tudi košuta (Cervus elaphus) na varnem vzgaja telice. Ko pa se voda dokončno umakne in se prične poletna pripeka, vlažna tla v senci trstičja izkoristijo številne zelene žabe (Pelophylax sp.), katerih koža bi se sicer izsušila. V posušenih jezerskih oknih medved (Ursus arctos) pobira ostanke mrtvih rib. V avgustu se prične tudi kratko obdobje košnje in lastniki zemljišč hitijo s spravilom biomase z jezera. Prve obilne padavine bodo namreč namočile tla in dostop s traktorji ne bo več mogoč.

Slika 4: Telica jelena (Cervus elaphus) potrpežljivo čaka svojo mamo.

V zgodnji jeseni ob nočeh nad širnimi planjavami Cerkniškega jezera zadoni predirljivo kruljenje jelenjega ruka. Od nočnega ruka si utrujena jelenjad za svoja dnevna počivališča izbere kar je po košnji še ostalo velikih sestojev trstičij. Obilico plena v trstičju izkoristi tudi volk (Canis lupus), v goščave suhih steblik pa se zgrnejo jate škorcev (Sturnus vulgaris)  in kmečkih lastovk (Hirundo rustica) na selitvi. A ko voda spet zalije kraško polje, se kopenske živali umaknejo, in po kratkem obdobju, ko je vidnih le malo živali, se s pričetkom zime zopet vrnejo številne race, ki počivajo v zavetju trstik, se hranijo s semeni ali počivajo na kupih naplavin.

Kako zagotoviti dobro upravljanje?

Naštevanje vrst, ki so tako ali drugače povezane s trstičjem, je le ilustracija za predstavo, kakšno vlogo ima trstičje za dobro stanje Cerkniškega jezera. Seveda obstaja še mnogo drugih vrst, ki so povezane s trstičjem in tokrat niso niti omenjene. Eno izmed ključnih vprašanj je zato, kako torej zagotoviti takšen način upravljanja, da bomo v največji meri vnovčili biodiverzitetni potencial območja? Kaj so ključne ekosistemske funkcije trstičja – je to mir in zavetje, ali pa je to vir hrane?

Zato je pomembno dobro poznavanje razširjenosti vrst in njihove ekologije v odnosu z načini upravljanja. Pomembno je tudi dobro poznavanje odzivanja trstičja na košnjo, ki je zaradi zahtevnih rastiščnih razmer na Cerkniškem jezeru specifično. Iz pridobljenega? znanja pa je pomembno, da se izpelje celosten upravljavski načrt, v katerem se ponekod predvidi območja brez košnje, kjer se trajno ohranja stare trstične sestoje. Drugod se predvidi območja z občasno košnjo (na 3-5 let npr.), ter območja s srednjo intenzivnostjo košnje (na 2 leti), ter območja z redno košnjo. Poleg tega je pomembno izvajati malo-površinske ukrepe npr. za vzdrževanje jezerskih oken in zagotavljati povezljivost – z obrežno vegetacijo, nepokošenimi otoki in pasovi.

Ker je skoraj nemogoče v prvem poizkusu pripraviti popoln načrt upravljanja, je pomembno sprotno spremljanje stanja populacij in realizacijo upravljanja, ter se ustrezno odzivati ter ga dopolnjevati z novimi znanji. Poleg košnje je pomemben dejavnik tudi letni cikel nihanja vodostaja in upravljanje z njim predvsem v luči preteklih posegov in podnebnih sprememb.

Slika 5: Razgled na Levišča, kjer je največji sklenjeni sestoj trstičij na Cerkniškem jezeru. V desnem spodnjem kotu je vidno tudi jezersko okno.

Izkušnje iz tujine

S podobnimi izzivi se soočajo tudi na drugih območjih, marsikje se s takšno problematiko ukvarjajo že več desetletij in so akumulirali veliko izkušenj, ter razvili podporne sisteme za dobro načrtovanje in spremljanje upravljanja. Zato smo v okviru projekta LIFE Tršca, ki je osredotočen na trstišča Cerkniškega jezera, obiskali naravni rezervat Ham Wall v Angliji ter Nacionalni park Prespa v Grčiji. Pridobljene izkušnje, dopolnjene z znanjem iz literature bomo prenesli in vključili v pripravo načrta upravljanja na Cerkniškem jezeru. Gre za zahteven proces, ki ga bomo skupaj s širokim naborom deležnikov izpeljali tekom več let trajajočega projekta.

Avtor: Rudi Kraševec, varstveni biolog na projektu LIFE TRŠCA