Domačini so nas opozorili na večje število poginulih rakov jelševcev v vodotoku Cerkniškega jezera, Strženu. Na teren se je odpravil naš biolog, zadevo pa je preveril tudi Zavod za ribištvo, ki je ugotovil naslednje:
gre za vsakoletni poletni pojav na Cerkniškem jezeru. Odkar so se pred več kot desetimi leti raki jelševci spet pojavili v našem jezeru. Do pogina jelševcev je prišlo zaradi vsote treh dejavnikov: nizkega vodostaja, visoke temperature vode, kaljenja in posledično pomanjkanja kisika. Pojav, da se opazi poginule jelševce v poletnih mesecih ob vodotoku je znan tudi iz Bloščice. Raki se z razliko od rib lahko, v kolikor jim teren dopušča, uspešno premaknejo tudi izven vode. To je opazno predvsem v večernem času, ko je temperatura vode najvišja, ozračje pa se ohladi, prav tako je okoliška obrežna vegetacija rosna, kar jim omogoča normalno preživetje ali premike po kopnem. Del teh rakov se pred novim dnem ne uspe premakniti na ustrezna mesta in poginejo zaradi izsušitve oz. prekomernega sončnega obsevanja. Če so brežine zelo strme, posameznim osebkom ne uspe zapustiti vode in zato poginejo. Rakom je nevarna tudi anorganska kalnost, ki poveča smrtnost predvsem rakov, ki se levijo ali pa so se levili pred kratkim. Zaradi nizkega vodostaja, velike gostote rib in potencialnega vznemirjanja teh pa se kalnost lahko hitro poveča do te mere, da raki ne preživijo.
Da bi šlo za onesnaženje ali celo račjo kugo, ki je pred letom 1972 pomorila vse rake v Cerkniškem jezeru, se ne predvideva, niti teh znakov iz vode oziroma videza poginulih rakov ni razbrati.
Potočni rak ali jelševec (Astacus astacus ali Potamobius astacus), ki mu pravimo tudi plemeniti rak, je prebivalec sladkih celinskih voda. Najraje živi v počasi tekočih rekah, ki so bogato poraščene z vodnim rastlinjem in kjer imajo mladi jelševci pod kamni ali med koreninami dreves na voljo dovolj skrivališč. Odrasli raki pa si v breg izkopljejo luknjo, ki jo imenujemo račína. Ta, do 1 m dolg, rov njegov gospodar zapusti le v zavetju noči, ko gre iskat hrano.
Kar se hrane tiče jelševec, kot se za raka pravzaprav spodobi, ni izbirčen. Požre vse, kar najde; jasno pa je, da mora biti hrana organskega izvora.
Jelševec je bil včasih v slovenskih rekah zelo razširjen in pogost, lovili so ga za vsakdanjo hrano in celo za izvoz. To pa se je obrnilo, ko so v naše kraje skupaj z ameriško vrsto potočnega raka zanesli glivico … račja kuga, kot ji pravimo, je ob koncu 19. stoletja povzročila izginjanje jelševcev po vsej Evropi. Po nekaj zaporednih epidemijah so se jelševci ohranili le v nekaterih izoliranih vodnih telesih … Do danes si je jelševec, vsaj ponekod, opomogel, vendar pogostnosti in razširjenosti, ki jo je imel pred epidemijami račje kuge, nikoli več ni dosegel.
Danes je pri nas, tako kot ostale domorodne vrste rakov košarjev, zavarovan in se ga ne sme loviti! Novo grožnjo njegovemu obstoju pa predstavlja onesnaževanje voda z odplakami. Za dobro počutje jelševec namreč zahteva neregulirane bregove z zelo čisto, bistro in dobro prezračeno vodo, ki pa, na žalost zaradi človekovih posegov v okolje, postaja vse redkejša.
Foto: Blaž Gerbec, Facebook
Foto: Blaž Gerbec, Facebook
Foto: Blaž Gerbec, Facebook
Foto: Tine Schein