Presihajoče Cerkniško jezero je presahnilo. In kaj je tu posebnega?

Kaj pa naj drugega kot presahne, če je presihajoče jezero. Bolj čudno in čudaško od njega samega bi bilo, če ne bi presahnilo. Če ne bi odteklo v kraško podzemlje med Rakovim Škocjanom, Planinsko jamo, Malni na robu Planinskega polja ter Velikim in Malim Močilnikom, Retovjem in izvirom Ljubije med Vrhniko in Verdom ter izviri pri gradu Bistra na južnem robu Ljubljanskega barja.

Res pa je, da zadnjih nekaj desetletij jezero presahne prej, da presahne tudi večkrat na leto in za daljše obdobje, kot je nekoč, pa ne govorimo o tistem času Valvazorja, ki ga za vsako figo, ko ne vemo kaj povedati ali napisati o jezeru in njegovi okolici, privlečemo na dan in o njem delamo znanstvene razprave na povprečno zelo nizkem nivoju. Še pred štiridesetimi leti je bilo normalno, da je jezero presahnilo šele v drugi polovici julija, kakšno leto tudi pozimi.

Pred več kot 100 leti je največji nemški prevajalec Danteja, Richard Zoozmann o Cerkniškem jezeru v svoji pesnitvi z naslovom "Dante se vrača v Raveno", zapisal:

»Kdo ve od kod ta voda priteka in kam ponika

ali mogoče kdo ve, od kod prihaja in kam gre?

Človek sliši le njeno mrmranje, globoko v tleh.«

Okoli leta 1970 je v Sloveniji in tudi Cerknici zavladala nepopisna panika, saj je radijska in verjetno tudi televizijska novica o tem, da se bo temperatura dvignila nad 30 stopinj Celzija, povzročila precejšnjo zaskrbljenost med ljudmi. Ampak tistega dne ni bilo 30 stopinj, bilo jih je 29, in tega dne smo se - kot pred tem in tudi po tem - kopali in se hladili pod Logarjevo brvjo, kakšnih 100 metrov pod nekdanjo zapornico in Jagnškim jezom. Vode je bilo tam vedno dovolj, saj so se viški vode v slapu pretakali prek hrastovih zapornic, ki so zadrževale vodo vse do mostu. K že tako nizkemu vodostaju Cerkniščice pa znatno pripomorejo še manjši požiralniki v novi strugi med Mineralko in Krajcovo žago, v katerih se zgublja voda skozi večje ali manjše špranje v dnu potoka že vse od dne, ko je bila narajena. Pred tem pa so luknje v strugi mašili domači mlinarji in žagarji, saj so vodo krvavo potrebovali pri svojem delu.

K manjšemu vodostaju jezera in daljši presušitvi prispevajo tudi vsa gradbena dela in drugi posegi, ki so potekala v Jamskem zalivu, pa ne samo med leti 1969 in 2002, ampak tudi mnogo let pred tem. Večji in najbolj usodni posegi za hitrejše odtekanje jezera pa so bili izvedeni okoli leta 1969, ko so začeli graditi Novo Karlovico, tik poleg danes zasute požiralne jame Rakovski mostek, ki pa imena ni dobila po Rakeku, ampak po izredno velikih količinah rakov jelševcev, ki so bili v tej jami.

A vrnimo se k radijskim in televizijskim informacijam zadnjih tednov o tem, da presihajoče Cerkniško jezero presiha in da bo presahnilo tudi za umetnim zadrževalnikom v Rešetu. Tudi za tem jezom je voda že presahnila oziroma odtekla v podzemlje v slabem popoldnevu, ko sta se za jezom v Rešetu vdrla dva požiralnika in voda je res izredno hitro odtekla, ostala pa je v strugi za jezkom za Križem v smeri Skadulce in Mrzlega kolena, kamor so ribiči prenesli ribe, ki so takrat ostale v majhnih lužah sredi strug.

Ena večjih suš, ki je prinesla skoraj popolno presahnitev dotokov Cerkniškega jezera je bila tudi leta 2003, ko so presahnili skoraj vsi vodotoki, ki polnijo Cerkniško jezero: Cerkniščica, Marija Magdalena, Vidov studenec, Martinjščica, Trstenik, Grahovščica, Šteberščica do mostu, pod mostom je Izvir v Gabru dajal le nekaj litrov vode na minuto. Prav tako je bil suh izvir Obrha pri Hlepinovem malnu pod Goričicami. Popolnoma suhi so bili takrat tudi izviri med Gorenjim jezerom in Lazami, pred izvirom Laškega studenca pod vasjo Lazami je bila le pol metra velika lužica. Podzemsko zaledje te lužice je bil takrat glavni vodni vir za vasi Gorenje Jezero in Laze, presahnili pa so tudi vsi izviri med Gorenjim Jezerom in Lazami. Cemun je bil le 10 metrov globok krater. Izviri Otoškega Retja, Otoškega Obrha, Mrzleka pod Javorniki so bili popolnoma presušeni, v Vranji jami pa se je nivo ujete vode v jami znižal za skoraj dva metra.

Vodo so dajali le izviri v Ušivi loki z nekaj mililitri vode na minuto, dokaj močan je bil tudi dotok iz Veselove jame oziroma izvira Žerovniščice. Prav tako nista presahnila izvira Zlatavec na robu Dujic in Tresenec pri vasi Otok. Tudi v podzemlju Skadulce se je voda pretakala iz zgornje vodne jame v smeri Rešeta ter na koncu ponikala v dno jame.

Podobna slika se na jezeru pojavlja tudi danes. Izviri so že suhi. Voda se pretaka le še v jezerskem podzemlju. Razlika je le v tem, da je Žerovniščica pod mostom v Žerovnici za ta čas dokaj polna. Tudi pod mostičkom pod Grahovim, ki preči strugo, je kar nekaj vode. Bolj kritično je že dober mesec pod jezerskim mostom pri Gorici, dotok vode pod most je presahnil, lužo pod njim so popili jezerska tla in nebo; ni je več. Po poročanju vseh glavnih notranjskih medijih je presahnila tudi Sudanka pod Retjem (ena od večjih požiralnih jam na Cerkniškem jezeru). O presahnitvi Sudanke veliko govorijo tudi posamezni cerkniški ribiči.

In včasih izpadem resnična "naivčina" in verjamem, kar o jezeru govorijo napol znanstveni krogi v različnih medijih. Včasih prisluhnem tudi prijatelju Sandru, ki ima najbolj sveže in resnične podatke o vodi in vodostajih na jezeru, ter tudi o vsem, kar se na jezeru dogaja. Že več kot en mesec mi govori, da voda pod mostom hitro presiha. Ja prav imaš, suša je. Ribiči govorijo, da je Sudanka presahnila in ne dovaja več vode iz Žerovniščice oziroma Retja, kjer je umeten jez, ki ji preprečuje odtekanje vode v požiralnike Retja. Sredi julija pa se je zgodilo, če uporabim Sandrove besede, da je »voda čudežno pritekla« in za slab meter napolnila strugo Stržena od Sitarce in naprej do mostu in naprej do Mrzlega kolena in Križa ter dvignila vodo za umetno zgrajenim nasipom v Rešetu za slab meter. Pride drugi informacijski in medijski val in skoraj panično poročanje o presihanju presihajočega Cerkniškega jezera, kako jezero še vedno presiha, stanje je kritično. In na koncu še tista češnjica, zaradi katere vso to pišem. Ker sem bil včasih velik firbec, mi na petkovo popoldne ni dalo miru in sem šel pogledat Sudanko in njeno presahnitev tudi pod Retje, k tistemu mostičku, ki ga je nekdo skoraj vsako leto v času košnje malo potegnil s traktorsko vitlo, da ne bi preko njega lastniki parcel na drugi strani Sudanke vozili pokošene travinje, ki ji v teh krajih rečemo kravina.

In glej ga, pojasnilo za tisti Sandrov čudež, ki je čudežno napolnil strugo pod jezerskim mostom. Pod mostičkom na Sudanki se pretaka vsaj 20 litrov vode na sekundo, ki veselo odteka v smeri Goric oziroma jame Sitarce. In ni treba razmišljati in tuhtati eno uro ali dan. Edina logična razlaga je, da se je v dnu Sudanke odprl nov požiralnik. Ampak da tega očitno ni nihče opazil, videl ali slikal, objavil na FB, občinski spletni strani ali na spletni strani Lepote in presežki Cerknice ter Notranjskega parka.

Avtor članka: Tine Schein

Fotografije: Viktorija Zabukovec

Prekop Sudanke, poln bistre vode, ki se iz Žerovniščice prelije skozi Sudanko proti Sitarci in naprej proti Rešetu.

Novonastali požiralnik v levem robu Stržena.

Seveda, če je na zgornji Sudanki voda, mora biti tudi tam spodaj vsaj nekaj kapljic vode, saj v Sudanki do danes ni bilo požiralnika. Verjetno pa ponika v manjših požiralnikih nad Sitarco. Ampak da tega ni videl nihče, se mi zdi ena velika notranjska burleska.

Na poti iz Retja proti Gorici v mislih premlevam, kaj je narobe s Sudanko. Prvi pogled proti umetnemu jezu pred Sitarco, v strugi ni vode, ob robovih raste vodna smrečica in pokončni ježek, v strugi debele korenine rumenega blatnika, požiralniki, ki se odpirajo zadnjih 30 let v umetno izkopani strugici tik pred Sitarco suhi kot poper. Druga možnost, da voda ponika v desnem bregu med Sitarco in Sudanko, tudi tam se je pred leti odprlo nekaj grezov oziroma požiralnikov, tudi tam je struga suha in od sonca prežgano dno struge. Tretja možnost je, da voda ponika v levem bregu kjer se je pred leti začel odpirat manjši požiralnik, tudi tam je videti, da je struga Stržena suha vsaj 10 dni če ne tudi kakšen dan več.

Na sotočju Stržena in Sudanke me čaka ponovno razočaranje: vode ni niti za vzorec, dno struge je močno razpokano, kar da misliti, da tudi v tem delu struge že nekaj časa ni vode. Par korakov v iztok Sudanke, katere dno je pokrito z rjavim posušenim mahom. Da se mah posuši, potrebuje vsaj en teden, ampak kako je mogoče da v tej strugi danes ni vode, saj se ne spomnim, da bi bila kdaj presahnila.

Sonce je že zdavnaj zašlo, še vedno piha topel veter, ki miga bik, trstičje in pisanko, le slabih dvajset metrov gorvodno pa žuborenje vode, ki odteka v podzemlje skozi eno izmed okroglastih odprtin v strugi Sudanke. Na tem mestu je bila pred mano le vidra, ki je v obrežnem blatu pustila svoje sledi. In že vsaj en mesec ta voda, ki bi bila nujno potrebna za jezom v Rešetu, odteka v tla jezera. Vsi ostali pa v tem času filozofirate, da presihajoče Cerkniško jezero presiha, sanjate ekološko nesrečo in pogin rib, spominjate se Valvazorja ter njegovega opazovanja in popisa jezera in njegovega presihanja. Nihče pa ne vidi, da v Sudanki voda odteka skozi nekaj novonastalih požiralnikov že vsaj dober mesec. Takrat, ko pa je voda za nekaj dni čudežno pritekla pod most, pa se je verjetno en požiralnik v Sudanki zasul z grezom drugega požiralnika. In takrat je voda pritekla vse do umetnega vodnega zadrževalnika v Rešetu.

Res sem razočaran nad vsem, še najbolj pa nad sabo, da sem verjel pogovorom o ekstremnih sušah in o presahnitvi Sudanke in posledično nižanju vodne gladine za jezom v Rešetu.

In še kratka računica: če ponikne v novih požiralnikih v Sudanki 10 litrov vode na sekundo, jo v eni minuti v podzemlje steče najmanj 600 litrov, v eni uri ponikne 36 m3, v enem dnevu oziroma v 24 urah pa 864 m3. In tako vsak dan in že nekaj tednov. Morda pa bo ta voda po 10. avgustu le pritekla, čudežno seveda, do Rešeta in poginule ribe ne bodo zaudarjale vse tja do Ljubljane. Postopek intervencije je kristalno jasen.

Presušena in suha »delta« Sitarce.