Rezultati iskanja

Domov / Novice

Sočni plodovi

S prihodom jeseni in zime bo vse manj žuželk v stadijih, ki so lahko hrana ptičem in drugim žužkojedim živalim, zato se nekateri žužkojedi ptiči v iskanju hrane odselijo v toplejše kraje, kjer so žuželke aktivne vse leto. Take vrste – selivke, se v naše kraje ponovno vrnejo spomladi. Predvsem za živali, ki zimo prebijejo pri nas, tako postanejo suhi in sočni plodovi glavni vir hrane v hladnem delu leta, poleg tega barviti sočni plodovi, še prej pa cvetovi, divje rastočih grmov in nekaterih dreves razveselijo tudi oko človeka.

Kot hrana so seveda neobhodno pomembna tudi semena zelnatih rastlin, kot so npr. trave, vendar se bomo tokrat osredotočili na lesne vrste oz. na vrste z velikimi in barvitimi plodovi.

 

Navadna trdoleska (Euonymus europaea) se jeseni preobleče in s svojo barvitostjo prinese toplino v žive meje in privabi ptice, ki se hranijo z njenimi plodovi, znanimi tudi kot škofovske kapice. Pozor: troleska je za človeka strupena! Foto: Jošt Stergaršek

 

Za prostoživeče živali so energijsko bogati suhi in sočni plodovi, ki dozorijo jeseni, ključni za preživetje, saj si živali v tem času nakopičijo zaloge maščevja, ki jim pomagajo preživeti neizprosne zimske razmere. Od količine zrelih plodov in semen je tako v veliki meri odvisno število osebkov prezimujočih živali, ki bodo dočakale pomlad.

Korist pa ni enostranska, saj živali pomagajo rastlinam pri razširjanju. Barvit, sočen, okusen in hranljiv ovoj semena trnulj, drnulj, češenj, češmina in drugih rastlin privablja ptice in druge živali. Medtem ko se hranljiv ovoj prebavi, semena nepoškodovana in pripravljena na kalitev prepotujejo prebavilo in jih živali lahko odložijo precej daleč – tudi več kilometrov, od kraja, kjer so jih pojedle. Nekatera semena, kot so semena navadnega brina, celo morajo skozi prebavilo ptice, saj v nasprotnem primeru sploh ne skalijo.

 

Navadni brin (Juniperus communis) lahko s svojimi vednozelenimi igličastimi listi in brinovimi jagodami vse leto krasi vrt na prisojni legi in nudi domorodnim živalim zavetje in hrano. Foto: Jošt Stergaršek


Lesne vrste, ki v naravi rastejo na gozdnih robovih in v gozdovih v bližini našega doma, tvorijo tudi mejice v podeželskem mozaiku. Če jih zasadimo v živo mejo ob hiši, jo na ta način popestrimo s cvetovi in kasneje plodovi pa tudi z obiskom različnih ptic in sesalcev, kot so ježi, veverice in celo lisice ter kune belice. Čez nekaj let, ko se živa meja zgosti, lahko pernate obiskovalce tu pričakujemo tudi v času gnezdenja, saj v gost preplet vej domorodnih vrst grmov ptice rade skrijejo svoje gnezdo.

 

Taščica (Erithacus rubecula) je ena od vrst, ki v toplem delu leta s svojim tankim kljunčkom spretno lovi majhne žuželke, zimo pa preživi s pomočjo rastlinske hrane. Foto: Jošt Stergaršek


Taka živa meja bo praviloma odlično uspevala, saj so te rastline prilagojene na tukajšnje razmere, večina vrst pa tudi dobro prenaša obrezovanje, s katerim skrbimo, da se živa meja ne razraste preveč. Previdni moramo biti le pri izbiri vrst, saj so nekatere lesne rastline, kot sta npr. navadna bodika in tisa, v Sloveniji zavarovane in jih ne smemo odnašati iz narave. S klikom na povezavo si lahko preberete Uredbo o zavarovanih prosto živečih rastlinah, ki vključuje seznam zavarovanih vrst.

Seveda imajo tudi lesne rastline s suhimi plodovi, kot so leska, gaber, oreh, bukev, hrast in mnoge druge nepogrešljivo vlogo v prehrani živali, med njimi tudi največje kopenske živali pri nas – medveda, a se bomo tem posvetili ob drugi priložnosti. Tu bomo izpostavili le peščico rastlin s sočnimi plodovi, ki jih srečamo na sprehodu po Notranjskem parku in lahko z njimi obogatimo živo mejo ob hiši.

Navadni češmin (Berberis vulgaris) je do tri metre visok grm, ki se proti objedanju s strani velikih rastlinojedov brani s šopi dolgih trojnatih trnov, krasijo pa ga bogati grozdi živo rumenih cvetov, iz katerih se razvijejo ovalni svetlo rdeči plodovi, ki jih ptice obožujejo. Češmin uspeva na bazičnih, svežih tleh, ki niso bogata s hranili. Odgovarjajo mu svetla mesta, a prenese tudi polsenco. Rastlina, vključno z nezrelimi (zelenimi) plodovi, je za ljudi strupena, uporaba zrelih (rdečih) plodov pa je znana v ljudskem zdravilstvu in prehrani.

 

Navadni češmin (Berberis vulgaris) je v polnem cvetu čudovit okras v naravi ali na vrtu. Ker je domorodna vrsta, lepo sobiva z ostalimi avtohtonimi organizmi. Žal ljudje v žive meje vse preveč radi sadimo tujerodno vrsto Thunbergov češmin (Berberis thunbergii), ki se vse bolj uveljavlja tudi v slovenski naravi. Foto: Jošt Stergaršek


Črni trn
(Prunus spinosa) je močno trnat grm, ki bujno zacveti zgodaj spomladi še preden požene liste. Njegovi skoraj črni plodovi z modrim poprhom, ki izrazito trpkost izgubijo, šele ko pomrznejo, pa dozorijo v jeseni. Najraje uspeva na s hranili zmerno bogatih, dobro odcednih tleh, predvsem na svetlih krajih. Semena črnega trna so za vretenčarje strupena, sočni del njegovega plodu pa vsestransko uporaben – za kuho žganih pijač in džemov do uporabe v ljudskem zdravilstvu, kjer se ga uporablja za lajšanje cele vrste težav z zdravjem. Plodovi črnega trna so na jedilniku različnih živali, med ščinkavci in drozgi pa so še posebej priljubljeni.

 

Črni trn (Prunus spinosa) spomladi prekrijejo snežno beli cvetovi in na sladko gostijo privabljajo žuželke z vseh koncev in krajev. Če njegov cvet pogledamo od blizu lahko opazimo, da je na mah podoben cvetu češnje ali slive … zato te vrste uvrščamo v isti rod – Prunus, ki pa nima slovenskega imena, saj ima vsaka vrsta svoje edinstveno ime. Foto: Jošt Stergaršek

 

Črni trn (Prunus spinosa) ima koščičaste plodove, ki so izjemno trpki, vse dokler zmrzali ne spremenijo snovi, ki so za trpkost odgovorne, v spojine prijaznejše človekovemu okusu. Foto: Jošt Stergaršek


Šipki (Rosa spp.) so divji predniki vrtnic in kot taki za prostoživeče živali veliko bolj uporabni od kultivarjev. Na območju Notranjskega parka uspeva več vrst šipkov, za vse pa je značilno, da iz njihovih vej izraščajo bodice, ki so lahko zelo različnih oblik. Šipki tu cvetijo pozno spomladi in poleti, njihovi plodovi pa dozorijo v jeseni. Zaradi visoke vsebnosti vitamina C in drugih vitaminov, mineralnih snovi, čreslovin ter barvil, kot so flavonoidi in karotenoidi so plodovi šipka čislani tako med ljudmi kot živalmi.

 

Kimastoplodni šipek (Rosa pendulina) je gozdna vrsta šipka, zato se dobro znajde v živih mejah v senčnih legah ali pod košatim drevesom. Njegovi ciklamno rdeči cvetovi so za divje čebele in druge opraševalce veliko bolj uporabni od gojenih vrtnic, pri katerih imajo zaradi pomnoženega števila cvetnih večnih listov opraševalci otežen dostop do medičine. Foto: Jošt Stergaršek 


Brogovita
(Viburnum opulus) je sorodnica bezga, zato ne preseneča, da se pozno pomladi razkošno okrasi z belimi socvetji. Ta so posebej zanimiva, saj so plodni cvetovi v sredi socvetja, iz katerih se kasneje razvijejo živo rdeči plodovi, neugledni – socvetju pa dajo privlačen videz po njegovem robu razporejeni jalovi cvetovi z zelo povečanimi cvetnimi listi. Ta grm najbolje uspeva na vlažnih in z dušikom bogatih tleh na svetlih krajih. Cvetovi so bogat vir medičine in jih zato rade obiskujejo medonosne čebele, zrele plodove pa cenijo ptiči in druge živali. Znana je tudi uporaba brogovite v ljudskem zdravilstvu in kot vir hrane. Nezreli pa tudi zreli (rdeči) plodovi pa so rahlo strupeni, zato naj jih otroci in nanje občutljivi odrasli ne uživajo!

 

Kot mnoge vrste grmov, katerih plodove radi jejo ptiči, so tudi zreli plodovi brogovite (Viburnum opulus) živo rdeče barve, ki jo ptiči dobro vidijo. Prav tako kot ni vse zlato, kar se sveti, tudi ni vse užitno, kar je rdeče – zato se nabiranja in uživanja divje hrane lotite resno in previdno! Foto: Jošt Stergaršek


Rumeni dren
(Cornus mas) je grm ali nizko drevo, ki sicer uspeva na toplih in svetlih legah, na s hranili zmerno bogatih, bazičnih tleh, a dobro prenese tudi spomladanske pozebe. Tudi kroglasta socvetja njegovih rumenih cvetov se razvijejo zgodaj spomladi, še preden se grm olista, in predstavljajo pomembno zgodnjo pašo tako za medonosno čebelo kot za divje vrste čebel in čmrljev. Njegovi podolgasto jajčasti plodovi pordečijo šele jeseni, od tod zgodba o pogosto ukrivljeni postavi rumenega drena. Lisica je bojda neko pomlad v začetku dni naplahtala medveda, naj ta počaka na plodove pod rumenim drenom, ker je ta grm prvi zacvetel … pa je sestradani kosmatinec sredi poletja izgubil potrpljenje in pomendral grm, pod katerim je čakal. Rumeni dreni pa ni priljubljen le med žuželkami, njegovi plodovi grejo v slast tudi ptičem in sesalcem – med njimi tudi ljudem, ki cenijo hranilno vrednost njegovih plodov in uporabnost njegovega žilavega lesa, iz katerega so nekdaj izdelovali napere koles vozov, zobe za grablje in druge dele orodja.

 

Rumeni dren (Cornus mas) je en od grmov, ki spomladi zacvetijo še preden se olistajo, zato njihovi živo rumeni cvetovi še toliko bolj izstopajo in vsakemu je takoj jasno, od kod vrsti slovensko ime. Foto: Jošt Stergaršek

 

Plodovi rumenega drena (Cornus mas) so ob zrelosti temno rdeče barve in jih imenujemo drnulje. Vsebujejo dvakrat več vitamina C od limon, poleg tega pa še več drugih koristnih mineralov in vitaminov, zato ni nič čudnega, da so plodovi tako priljubljeni med živalmi in ljudmi. Zanimivo je, da so zreli plodovi našega drugega domorodnega drena po imenu rdeči dren (Cornus sanguinea) črno modri. Foto: Jošt Stergaršek


Enovrati glog
(Crataegus monogyna) je še en bujno cvetoč grm ali nizko drevo iz družine rožnic, kamor uvrščamo tudi najbolj znano sadno drevje, kot so jablane, hruške in slive ter jagodičevje, kot so maline, robide in jagode. Enovrati glog  se s cvetovi pobeli pozno spomladi, v rdečino plodov pa se odene jeseni. Najraje uspeva na svetlih krajih na dobro odcednih, bazičnih tleh, srednje bogatih s hranili. Na njegovih cvetovih se rade pasejo čebele, različni deli enovratega gloga pa se uporabljajo za lajšanje tisoč in ene tegobe, poleg tega iz plodov kuhajo džeme in alkoholne pijače.


Enovrati glog (Crataegus monogyna) je še en predstavnik družine rožnic, ki bogatijo okolico s svojimi čudovitimi cvetovi. Poleg paše za oči so glogovi cvetovi polni medičine in zato pomembni za pašo domačih in divjih čebel. Foto: Jošt Stergaršek

 



Zdravilni učinki rdečih plodov enovratega gloga (Crataegus monogyna) so znani že od nekdaj,  potrdile pa so jih tudi sodobne klinične raziskave. Glavne učinkovine v njih so nestrupeni flavoni, ki se v telesu ne kopičijo in tako nimajo škodljivih učinkov ob trajni rabi, a je zaradi narave zdravljenja z glogom pred začetkom uporabe nujen posvet z zdravnikom! Glogovi plodovi se uporabljajo za krepitev srca, uravnavanje srčnega utripa in izboljšuje prekrvavitev srca. Foto: Jošt Stergaršek


Na kratko smo predstavili le nekaj domorodnih grmov, ki se dobro znajdejo v živi meji, ta pa z njimi lahko postane tudi dom, gostilna in otroško igrišče prostoživečim živalim in ni le pusta zelena meja med sosednjimi parcelami.

 Zapis pripravil Jošt Stergaršek, biolog na projektu LIFE FOR SEEDS.