Konjska griva
Družina: nebinovke (Asteraceae)
Čas cvetenja: julij–september
Velikost: 50–170 cm
Rastišče: gozdni robovi, poseke, svetli in vlažni gozdovi, nabrežja
Visoko steblo konjske grive (Eupatorium cannabinum) je navadno pri vrhu razvejano. Olistano je z nasprotno razvrščenimi trojnatimi do peternatimi dlanasto deljenimi listi z grobo nazobčanim robom. Listi na stranskih poganjkih so pogosto enostavni. Nekaj rožnatih cevastih cvetov oblikuje košek. Številni koški pa tvorijo sestavljena socvetja na vrhu poganjkov. Uspeva na bazičnih tleh bogatih s hranili in je pogosta po vsej Sloveniji. Medičina rožnatih cvetov konjske grive privablja črtastega medvedka (Callimorpha quadripunctaria). To je nočni metulj iz skupine medvedkov, ki je aktiven tudi podnevi in sodi med kvalifikacijske vrste za določitev območij Natura 2000. Z varovanjem teh območij želijo članice Evropske unije ohraniti vrstno pestrost za prihodnje rodove.
Navadna zlata rozga
Družina: nebinovke (Asteraceae)
Čas cvetenja: julij–oktober
Velikost: 30–100 cm
Rastišče: svetli gozdovi, grmovje in poseke
Pokončno steblo navadne zlate rozge (Solidago virgaureae) je le v zgornjem delu razvejano. Kratkodlakavo do skoraj golo steblo je olistano s premenjalno nameščenimi listi, ki so tri do štiri krat tako dolgi kot so široki. Spodnji, jajčasti, listi so pecljati, zgornji so ozkosuličasti in sedeči. Njene živo rumene koške, ki tvorijo enostavno ali sestavljeno grozdasto socvetje v zgornjem delu stebla, sestavljajo cevasti in jezičasti cvetovi. Koški so dolgi od 7 do 18 mm in široki od 10 do 15 mm.
Znana je uporaba navadne zlate rozge za blaženje zdravstvenih težav, kot so na primer vnetja sečnih in dihalnih poti ter za lajšanje prebavnih motenj.
Navadna zlata rozga je samonikla (avtohtona) vrsta, ki raste na z dušikom zmerno bogatih, zmerno kislih, svežih tleh bogatih s humusom; najraje v polsenci. V Sloveniji je splošno razširjena, pogosta vrsta.
Navadna marjetica
Družina: nebinovke (Asteraceae)
Čas cvetenja: marec–november
Velikost: 5–15 cm
Rastišče: travniki, zelenice, ob poteh
Nazobčani lopatičasti pritlični listi navadne marjetice (Bellis perennis) so široki do 15 mm. Oblikujejo zimzeleno listno rozeto, iz katere požene pokončno, gostodlakavo steblo. Neolistano stebelce nosi samo en košek. Ta je širok od 10 do 30 mm in ga tvorijo rumeni cevasti cvetovi obkroženi z belimi jezičastimi cvetovi. Spodaj košek obdaja še ena vrsta, okoli 5 mm dolgih, topih zelenih ovojkovih listov.
Navadna marjetica raste na zmerno bogatih, zmerno kislih, svežih tleh s srednjo količino humusa na prisojnih, zmerno toplih legah. V Sloveniji je splošno razširjena in pogosta vrsta.
Navadna marjetica je znana zdravilna rastlina, ki jo ljudje že dolgo uporabljajo za blaženje bolečin in krčev ter za lajšanje težav z neredno in bolečo menstruacijo, s pljuči, z ledvicami, jetri in prebavili.
Gorska nebina
Družina: nebinovke (Asteraceae)
Čas cvetenja: julij–oktober
Velikost: 30–70 cm
Rastišče: suhi pašniki, grušč, skalovje in gozdni robovi
Pokončno, kratkodlakavo steblo gorske nebine (Aster amellus) je olistano s široko suličastimi listi. Steblo, ki nosi več koškov, je v zgornjem delu razvejano. Njene večinoma celorobe liste poraščajo toge štrleče dlake – listi so srhkodlakavi. Njena socvetja (koški) v premeru merijo od 2 do 4 cm. V koških rumene cevaste cvetove obdajajo bledo modrovijoličasti jezičasti cvetovi. Čašni listi njenih cvetov so spremenjeni v kodeljico v obliki laskov. Gorsko nebino lahko pozno poleti in jeseni vidimo cveteti na pustih, suhih bazičnih tleh na sončnih krajih. Razširjena je skoraj po vsej Sloveniji, manjka le v Pomurju in sklenjenih gozdovih Kočevske.
Marjetičasta nebina
Družina: nebinovke (Asteraceae)
Čas cvetenja: april–september
Velikost: 5–30 cm
Rastišče: kamnita travišča, vlažni kamniti in peščeni kraji, skalovje in plazišča
Na vrhu dlakavega, neolistanega stebla marjetičaste nebine (Aster bellidiastrum) se razvije eno socvetje, ki spominja na cvet in ga imenujemo košek. V premeru meri od 2 do 4 cm. Košek sestavljajo beli jezičasti in rumeni cevasti cvetovi. Čaša marjetičaste nebine je preoblikovana v različno dolge rumenkaste laske. Imenujemo jo kodeljica. Po tej lastnosti se loči od zelo podobne marjetice, ki pa kodeljice nima. Dolgopecljati pritlični listi tvorijo listno rozeto. V Sloveniji jo najpogosteje najdemo v alpskem in predalpskem svetu, saj najraje uspeva na višjih nadmorskih višinah. V dinarskem svetu pa jo najdemo tudi nižje, v vlažnih in hladnih soteskah.
Srhkodlakavi oman
Družina: nebinovke (Asteraceae)
Čas cvetenja: junij–oktober
Velikost: 15–45 cm
Rastišče: suhi kamniti travniki, pusti vlažni travniki
Rumeni jezičasti in cevasti cvetovi srhkodlakavega omana (Inula hirta) sestavljajo 3–5 cm širok košek, ki ga obdajajo številni ovojkovi listi. Ti so pokončni, črtalasti do suličasti, in vsi približno enako dolgi. Rastlina je čvrsta in na gosto pokrita s togimi, štrlečimi dlakami. Je značilna vrsta pustih in bolj suhih rastišč, ki je najpogostejša v submediteranskem delu Slovenije. Na Cerkniškem jezeru jo najdemo tudi na vlažnih travnikih.
Navadna majnica
Družina: nebinovke (Asteraceae)
Čas cvetenja: maj–julij
Velikost: 5–25 cm
Rastišče: borovi gozdovi, poseke, travniki
Navadna majnica (Antennaria dioica) je drobna, zimzelena rastlina z razvitimi pritlikami (nadzemne stranske poganjke), ki oblikujejo pritlične listne rozete. Listi v rozeti so lopatičasti, dolgi od 1 do 3 cm. Pokončno štrleči stebelni listi so ozko suličasti. Po spodnji strani so vsi listi volnato sivkasto dlakavi, zgoraj pa ogolijo. Na vrhu olistanega, volnatodlakavega stebelca se razvije 3 do 12 majhnih koškov. Navadna majnica je dvodomna rastlina, torej so na eni rastlini v vseh cvetovih razviti le pestiči (ženska rastlina), na drugi rastlini pa se v cvetovih razvijejo le prašniki (moška rastlina). Priveski ovojkovih listov ženskih rastlin so navadno rožnati, medtem ko so pri moških rastlinah ti priveski belkasti.
Navadna majnica raste na pustih, humoznih tleh na kisli podlagi na prisojnih legah. Z izjemo priobalnega dela in območij poraslih s sklenjenim gozdom je razširjena po vsej Sloveniji.
Britanski oman
Družina: nebinovke (Asteraceae)
Čas cvetenja: julij–september
Velikost: 20–60 cm
Rastišče: vlažni travniki, vlažno grmovje, nabrežja
Britanski oman (Inula britannica) je s svojimi 3–5 cm širokimi koški, iz cevastih in jezičastih rumenih cvetov zelo opazna rastlina. Suličasti listi in steblo so navadno gosto porasli z mehkimi prileglimi dlakami. Zmečkani listi dišijo po česnu. Uspeva v toplih legah na vlažnih bazičnih tleh. Razširjen je raztreseno po vsej Sloveniji, razen v njenem severozahodnem delu.
Navadni oman
Družina: nebinovke (Asteraceae)
Čas cvetenja: julij–september
Velikost: 30–120 cm
Rastišče: travniki, pašniki, kamniti in grmovnati kraji ter svetli gozdovi in gozdni robovi
Navadni oman (Inula conyza) je opazna rastlina, ki navadno požene šop pokončnih stebel. Ta so v zgornjem delu razvejena in olistana s premenjalno razvrščenimi jajčasto suličastimi listi, ki so spodaj volnato dlakavi. V zgornjem, razvejanem delu stebla številni, od 5 do 10 mm široki koški tvorijo sestavljeno socvetje. Za koške navadnega omana je značilno, da jezičasti cvetovi manjkajo, zunanji ovojkovi listi pa so zavihani navzven.
Navadni oman raste na pustih tleh od nižin do sredogorja. Z izjemo visokogorja je razširjen praktično po vsej Sloveniji, a se nikjer ne pojavlja množično.
Srčastolistna bolhača
Družina: nebinovke (Asteraceae)
Čas cvetenja: julij–september
Velikost: 20–80 cm
Rastišče: vlažni travniki, močvirja in vlažni kraji
Srčastolistna bolhača (Pulicaria dysenterica) je trajnica z izrazito razvejanim pokončnim steblom. Tako steblo kot spodnja stran listov sta volnatodlakava. Jajčasti do suličasti stebelni listi so sedeči in s srčastim dnom objemajo steblo. Listni rob premenjalno razvrščenih listov je navadno valovit. Na vrhu poganjkov se razvije več koškov – socvetij značilnih za družino nebinovk (in radičevk), ki spominjajo na en sam cvet. Košek v premeru meri od 15 do 25 mm. Živo rumeni jezičasti cvetovi na obodu koška so mnogo daljši od temno rumenih cevastih cvetov v sredi socvetja. Srčastolistna bolhača je razširjena raztreseno po vsej Sloveniji. Raste na vlažnih, s hranilnimi snovmi zmerno bogatih tleh na sončnih krajih.
Vrbovolistni primožek
Družina: nebinovke (Asteraceae)
Čas cvetenja: junij–september
Velikost: 30–70 cm
Rastišče: suhi travniki, grmovnata pobočja, gozdni robovi, svetli gozdovi in poseke
Pokončno steblo vrbovolistnega primožka (Buphthalmum salicifolium) je enostavno ali malo razraslo. Olistano je s premenjalno razvrščenimi suličastimi listi. Spodnji listi so zoženi v pecelj, zgornji so sedeči. Listni rob je cel ali z redkimi zobci. Na vrhu poganjkov se navadno razvije en sam košek na dolgem peclju. Košek rumenjakovo rumenih cvetov v premeru meri od 3 do 5 cm.
Vrbovolistni primožek raste na pustih svežih tleh s srednjo količino humusa na bazični podlagi. Najraje uspeva na prisojnih legah, kjer dobi dovolj svetlobe za rast. Je ena najpogostejših in splošno razširjenih rastlinskih vrst pri nas, redek je le na severovzhodu Slovenije.
Navadni vratič
Družina: nebinovke (Asteraceae)
Čas cvetenja: junij–september
Velikost: 40–120 cm
Rastišče: poseke, gozdni in cestni robovi, rečni prod, nabrežja in skalnati kraji
Navadni vratič (Tanacetum vulgare) je postavna, aromatično dišeča zelnata trajnica. Njegovo pokončno steblo je v zgornjem delu razvejano. Olistano je s pernato deljenimi listi, ki so v obrisu jajčasto suličasti. Listne krpe imajo nažagan rob. Na vrhu poganjkov se razvijejo številni, okoli 1 cm široki, živo rumeni koški – socvetja, značilna za družini nebinovke in radičevke. Posebnost koškov navadnega vratiča je, da pri njih jezičasti cvetovi manjkajo. Socvetje pri tej vrsti torej tvorijo le cevasti cvetovi. Raste na s hranili zmerno bogatih tleh na svetlih legah. Razširjen je po vsej Sloveniji, a je v notranjosti in proti vzhodu države pogostejši. Navadni vratič je rahlo strupen!
Navadni lapuh
Družina: nebinovke (Asteraceae)
Čas cvetenja: februar–maj
Velikost: 5–15 cm (med cvetenjem), do 40 cm (po cvetenju)
Rastišče: cestni robovi, obdelana tla, nabrežja in nasipališča
Steblo navadnega lapuha (Tussilago farfara) je olistano z rjavkasto zelenimi luskastimi listi. Na vrhu stebla se razvije eno samo socvetje, ki mu pravimo košek. Ta spominja na en cvet, a ga v resnici tvorijo številni jezičasti cvetovi, ki obdajajo cevaste cvetove nameščene v sredini. Navadni lapuh požene podzemne poganjke – živice. Njegovi okroglasti pritlični listi s srčastim dnom, ki v premeru merijo 10 do 20 cm, pa se razvijejo šele po cvetenju. Navadni lapuh vsebuje zdravilne učinkovine, a poleg teh proizvaja tudi strupene snovi! Zato za uporabo v medicini gojijo posebne sorte, ki alkaloidov ne vsebujejo. Razširjen in pogost je po vsej Sloveniji.
Beli repuh
Družina: nebinovke (Asteraceae)
Čas cvetenja: marec–maj
Velikost: 10–30 cm med cvetenjem, kasneje do 60 cm
Rastišče: ob potokih, vlažni gozdovi
Beli repuh (Petasites albus) je trajnica, ki spomladi iz korenike požene čokato steblo olistano z bledimi luskolisti. Beli cvetovi oblikujejo koške, ki so zgoščeni na vrhu stebla. Po cvetenju se razvijejo do 40 cm široki okroglasti dolgopecljati srčasti listi, steblo pa se podaljša. Uspeva na senčnih rastiščih na vlažnih s humusom in hranili bogatih tleh. Razširjen je po vsej Sloveniji.
Navadni repuh
Družina: nebinovke (Asteraceae)
Čas cvetenja: marec–maj
Velikost: 10–40 cm (med cvetenjem), do 100 cm (po cvetenju)
Rastišče: nabrežja potokov in rek, močvirni travniki in vlažen grušč
Krepko steblo navadnega repuha (Petasites hybridus) je v času cvetenja olistano z rdečkastimi luskastimi listi. Okroglasti pritlični listi s srčastim dnom v premeru merijo preko 50 cm in se popolnoma razvijejo šele po cvetenju. Listna ploskev pritličnih listov je spodaj sprva sivo volnata, a kasneje ogoli in postane zelena. Na vrhu stebla se razvije sestavljeno socvetje iz rdečkastih koškov, iz katerih pri moških rastlinah štrlijo beli prašniki. Koški ženskih rastlin pa so nekoliko manjši in brez prašnikov. Navadni repuh poleg zdravilnih učinkovin vsebuje tudi strupene snovi! Zato kot zdravilne rastline gojijo sorte, ki alkaloidov ne proizvajajo. Razširjen je po vsej Sloveniji.
Fuchsov grint
Družina: nebinovke (Asteraceae)
Čas cvetenja: julij–oktober
Velikost: 60–150 cm
Rastišče: vlažni gozdovi, robovi gozdnih cest in vlažne soteske
Fuchsov grint (Senecio ovatus) je postavna rastlina s pokončnim, zelenim do rdečkastim steblom, ki je golo do raztreseno dlakavo. Steblo je enakomerno olistano s premenjalno razvrščenimi suličastimi listi z drobno nazobčanim listnim robom. Zgornji stebelni listi so pecljati ali sedeči, vendar takrat vedno z razločno zoženim listnim dnom. Na vrhu se steblo razveji in okrasi s številnimi živo rumenimi koški s 4 do 8 (navadno 5) jezičastimi cvetovi. Koški v premeru merijo od 2,5 do 3 cm. Čeprav so lahko koški in njihovi peclji goli ali dlakavi, pa Fuchsov grint v cvetni regiji nikoli nima razvitih žlezastih dlak!
Fuchsov grint je strupena rastlina, ki raste na svežih, z dušikom bogatih tleh, najraje v polsenci. V Sloveniji je splošno razširjena in pogosta vrsta, na katero redkeje naletimo le v Pomurju.
Močvirski grint
Družina: nebinovke (Asteraceae)
Čas cvetenja: junij–avgust
Velikost: 60–180 cm
Rastišče: vlažni travniki, močvirja
Močvirski grint (Senecio paludosus) je visoka in opazna rastlina. Prepoznamo ga po številnih rumenih koških in črtalasto suličastih listih. Ti so ostro nazobčani in po spodnji strani volnatodlakavi. Pojavlja se v amfibijskih združbah. Te razvoj začnejo v vodi, nadaljujejo pa ga na kopnem. Najdemo ga le na nekaj nahajališčih v notranjosti Slovenije, predvsem v dinarskem območju. V slovenskem rdečem seznamu rastlin je opredeljen kot ranljiva vrsta, ki ga ogroža predvsem izginjanje primernih rastišč zaradi izsuševanja močvirnih območij.
Šentjakobov grint
Družina: nebinovke (Asteraceae)
Čas cvetenja: julij–september
Velikost: 30–100 cm
Rastišče: pašniki, gozdni robovi, grmovnata pobočja in cestni robovi
Šentjakobov grint ali šmarni križ (Senecio jacobaea) je pokončna dvoletnica ali trajnica brez razvitih pritlik. Pernato razrezani srednji stebelni listi imajo na bazi ušesca, ki objemajo steblo. Spodnji stebelni listi so navadno lirasti (končni segment je veliko večji od ostalih), včasih tudi celi. Listni segmenti so nepravilno topo nazobčani. Na vrhu poganjkov se razvijejo številni živo rumeni koški. Od 12 do 15 zlato rumenih jezičastih cvetov obdaja številne cevaste cvetove v sredini koška, kateremu se od spodaj prilega 13 zelenih ovojkovih listov. Rožke (plodovi) cevastih plodov so gostodlakave, rožke jezičastih plodov pa gole.
Šentjakobov grint uspeva na z dušikom zmerno bogatih tleh s srednjo količino humusa na zmerno toplih, prisojnih legah. Šentjakobov grint je razširjen po vsej Sloveniji, najpogostejši je v jugozahodnem delu in na severozahodu države, vmes pa se pojavlja bolj raztreseno.
Šentjakobov grint je za sesalce in ptiče strupena rastlina!
Vodni grint
Družina: nebinovke (Asteraceae)
Čas cvetenja: julij–september
Velikost: 15–60 cm
Rastišče: močvirni travniki, jarki, vlažno grmovje
Steblo vodnega grinta (Senecio aquaticus agg.), ki je le pri vrhu štrleče razraslo, nosi mnoge zlatorumene koške. Pritlični listi so ob cvetenju še zeleni. Uspeva le na vlažnih tleh. Z izjemo Alp je raztreseno razširjen po vsej Sloveniji. Ker poznamo več med seboj zelo sorodnih vrst, ki jih težko razlikujemo, jih združujemo v skupino ali agregat, kar označuje okrajšava agg. ob znanstvenem imenu.
Bodeča neža
Družina: nebinovke (Asteraceae)
Čas cvetenja: julij–september
Velikost: 1–15 cm
Rastišče: travniki, pašniki, grmovnati kraji, svetli gozdovi in gozdni robovi
Bodeča neža ali brezstebelna kompava (Carlina acaulis) ima navadno zelo kratko steblo in liste zgoščene v pritlični rozeti. Redkeje pa je steblo tudi do 15 cm visoko in olistano vse do socvetja. Pernato nacepljeni listi so, kot imenu bodeče neže pritiče, trnati in zato izrazito bodeči; dolgi so od 8 do 25 cm. Rastlina navadno razvije en košek, ki je skupaj s srebrno belimi notranjimi ovojkovimi listi praviloma širok od 4 do 5 cm. Redkeje sta koška dva ali kakšen več.
Znane so zdravilne lastnosti bodeče neže, ki so jo ljudje uporabljali za lajšanje težav s sečili, prebavili in z dihali, za blaženje kožnih vnetij, preprečevanje infekcij in celjenje ran.
Bodeča neža uspeva na zakisanih tleh na izrazito sončnih legah. Razširjena je po vsej Sloveniji.
Volnatoglavi osat
Družina: nebinovke (Asteraceae)
Čas cvetenja: julij–september
Velikost: 50–150 cm
Rastišče: pašniki, poseke in gozdni robovi
Krepka, gosto štrlečedlakava stebla volnatoglavega osata (Cirsium eriophorum) so olistana s sedečimi pernato deljenimi listi. Temno zelena zgornja stran čvrstih listov je trnata, spodnja stran listov pa kuštravodlakava in zato siva. Listni roglji se končujejo z močno in ostro trnato konico rumenkaste barve. Na vrhu stebla volnatodlakavega osata se razvije nekaj zelo velikih koškov, ki v premeru merijo od 4 do 7 cm. Svetlo sivi okroglasti koški s trnatimi ovojkovimi listi so gosto pajčevinasto dlakavi, venčni listi pa škrlatni. Volnatoglavi osat najraje raste na sončnih legah na zmerno bogatih tleh na karbonatni podlagi. Razširjen je po severozahodni, zahodni in jugozahodni ter južni in jugovzhodni Sloveniji.
Navadni osat
Družina: nebinovke (Asteraceae)
Čas cvetenja: julij–oktober
Velikost: 50–150 cm
Rastišče: poseke, gozdni robovi, ob poteh, pašniki, skalnati in grmovnati kraji
Pokončno, razvejano steblo navadnega osata (Cirsium vulgare) ima trnate krilate robove. Njegovi pernato deljeni stebelni listi so togi. Listni roglji se končujejo z močnim rumenkastim trnom. Premenjalno razvrščeni listi so zgoraj trnati, spodaj pa nekoliko belo volnatodlakavi. Košek – značilno socvetje nebinovk pri osatih tvorijo le cevasti cvetovi. Jajčasti koški na vrhu poganjkov so dolgi od 3 do 5 cm. Cvetovi navadnega osata so škrlatni, zeleni ovojkovi listi pa se končujejo z rumenkastim trnom. Raste na svežih, z dušikom bogatih tleh na sončnih krajih po vsej Sloveniji.
Lepki osat
Družina: nebinovke (Asteraceae)
Čas cvetenja: julij–september
Velikost: 50–150 cm
Rastišče: svetli gozdovi, gozdni robovi, visoka steblikovja, poseke in travišča
Postavno steblo lepkega osata (Cirsium erisithales) je v zgornjem delu lepljivo. Pritlični listi so globoko pernato deljeni. Listne krpe se končujejo s trni. Na vrhu stebla se navadno razvijejo dva do tri socvetja. Redkeje je kimasto socvetje eno samo. Ovršni listi nikoli ne obdajajo socvetja, ki je značilno za nebinovke in ga imenujemo košek. Košek oblikujejo številni svetlo rumeni cvetovi in gredljati ovojkovi listi pod njimi. Rjavo zeleni, mehki ovojkovi listi so nazaj zavihani. Tudi ovojek je lepljiv. Lepki osat je razširjen po vsej Sloveniji, le v Primorju in Pomurju ga ne bomo našli.
Mehki osat
Družina: nebinovke (Asteraceae)
Čas cvetenja: julij–september
Velikost: 50–150 cm
Rastišče: vlažni travniki, močvirja, ob vodnih jarkih
Drobni svetlo rumeni cvetovi mehkega osata (Cirsium oleraceum) so združeni v pokončne koške. Obdajajo jih rumeno zeleni jajčasti ovršni listi. Ti so celi in le malo zbodejo, če jih primemo. Mehki stebelni listi so lihopernati ali enostavni in niso nikoli tako bodeči kot listi ostalih osatov. Je pogosta vrsta vlažnih rastišč. Razen ob morju in visoko v gorah ga najdemo po vsej Sloveniji.
Brezstebelni osat
Družina: nebinovke (Asteraceae)
Čas cvetenja: julij–september
Velikost: do 10 cm
Rastišče: suhi travniki, pašniki in kraške gmajne
Steblo brezstebelnega osata (Cirsium acaule) je zelo kratko, izjemoma je visoko do 10 cm. Na njegovem vrhu se pravilom razvije en košek s številnimi škrlatnimi cevastimi cvetovi. Le redko je koškov več (do štiri). Togi trnati listi oblikujejo pritlično listno rozeto. Pritlični suličasti listi so pernato deljeni. Jajčasti, trokrpi listni roglji pa se med sabo nekoliko prekrivajo. Brezstebelni osat raste na suhih bazičnih tleh na osončenih, toplejših krajih. Pogost je na jugu Slovenije, proti notranjosti države je vse redkejši, v severnem delu Slovenije pa ga ne bomo našli.
Močvirski osat
Družina: nebinovke (Asteraceae)
Čas cvetenja: julij–september
Velikost: 50–150 cm
Rastišče: vlažni travniki, nabrežja, vlažne poseke, gozdna močvirja
Škrlatni cvetovi močvirskega osata (Cirsium palustre) so združeni v 1–1,5 cm široke koške, ki so zgoščeni na vrhu krilatega, zelo bodečega stebla. To je enostavno ali le v zgornjem delu razvejano. Togi listi so lihopernati. Deljeni so v nazobčane krpe, ki se končujejo s trni. Listi so zgoraj zeleni, spodaj pa gosto belo dlakavi. Uspeva na vlažnih rastiščih po vsej Sloveniji.
Barvilna mačina
Družina: nebinovke (Asteraceae)
Čas cvetenja: julij–september
Velikost: 30–100 cm
Rastišče: vlažni travniki in svetli zakisani gozdovi
Pokončno razvejano steblo barvilne mačine (Serratula tinctoria) je golo. Njeni listi niso trnati. Spodnji, jajčasti do suličasti, stebelni listi niso deljeni. Pri dnu so zoženi v pecelj, njihov rob pa je ostronazobčan. Zgornji listi so sedeči. Njihova listna ploskev je pernato deljena; končni rogelj je velik. Na vrhu poganjkov se razvijejo številni valjasti koški. Številni cevasti cvetovi so škrlatni, črno vijolični ovojkovi listi pa imajo ozek belkast rob. Barvilna mačina raste na svežih do vlažnih, zmerno bogatih tleh po vsej Sloveniji.
Fritschev glavinec
Družina: nebinovke (Asteraceae)
Čas cvetenja: junij–oktober
Velikost: 30–120 cm
Rastišče: suha travišča, suhi svetli gozdovi, prodišča, peščeni robovi cest
Fritschev glavinec (Centaurea scabiosa ssp. fritschii) je visoka zelnata trajnica s pokončnim, robatim steblom, ki je nad sredino bogato razvejano. Olistano je z velikimi premenjalno razvrščenimi lihopernatimi listi, ki so zgoraj goli in bleščeči. Listi so razrezani na ozke, črtalaste do suličaste roglje; le izjemoma so celi. Stranske veje so pokončno štrleče, na njihovih koncih se poleti razcvetijo veliki posamični koški z vijoličnimi cvetovi. Jajčasti koški so dolgi približno 20 mm, njihov premer pa meri med 35 in 50 mm. Temno zeleni ovojkovi listi imajo na vrhu črn češljast (kot glavnik narezan) privesek trikotne oblike.
Fritschev glavinec uspeva na pustih, torej z dušikom siromašnih, suhih tleh na svetlih krajih. Navadno ga srečamo na apnenčasti, bazični, podlagi na sončnih legah, redkeje tudi v polsenci. Pri nas je Fritschev glavinec splošno razširjena vrsta, le v severovzhodnem delu je nekoliko redkejši Slovenije.
Gaudinov glavinec
Družina: nebinovke (Asteraceae)
Čas cvetenja: julij–avgust
Velikost: 20–60 cm
Rastišče: suhi travniki in prisojna grmovnata pobočja
Pokončno in navadno bogato razvejano steblo Gaudinovega glavinca (Centaurea bracteata) je v spodnjem delu olistano s celimi, jajčastimi do suličastimi listi, ki so proti vrhu stebla vse ožji. Vsa rastlina je gosto prileglodlakava in zato srebrno belkasta. Na vrhu poganjkov se razvijejo posamični koški s cvetovi rožnate do ciklamne barve. Koški so široki od 9 do 20 mm. Srednji ovojkovi listi so široki od 5 do 8 mm in so napihnjeni. Njihov rob, ki mu pravimo privesek, je izrazito svetel, rjavkasto bel, in praviloma natrgan. Gaudinov glavinec raste na pustih suhih tleh na zmerno toplih legah. Omejen je na toplejši del Slovenije, razširjen predvsem v njenem jugozahodnem in zahodnem delu, najdemo ga tudi na jugovzhodu in v notranjosti države, kjer pa je redkejši.
Navadni glavinec
Družina: nebinovke (Asteraceae)
Čas cvetenja: junij–oktober
Velikost: 30–60 cm
Rastišče: travniki, pašniki, med grmovjem, gozdni robovi, svetli gozdovi in cestni robovi
Pokončno steblo navadnega glavinca (Centaurea jacea) je enostavno ali v zgornji polovici razraslo. Stranski poganjki so kratki. Steblo je olistano s premenjalno razvrščenimi suličastimi do jajčastimi listi. Na vrhu poganjkov se razvije socvetje, ki je značilno za nebinovke in mu pravimo košek. Steblo je pod koškom odebeljeno. Košek oblikujejo številni škrlatni cvetovi. Jajčasto oblikovan ovojek pod cvetovi tvorijo ovojkovi listi. Za ovojkove liste navadnega glavinca je značilen rjavkast suhokožnat rob, ki je cel ali natrgan, nikoli pa ni glavničasto razcepljen - češljast. Navadni glavinec je razširjen po vsej Sloveniji in je ena najpogostejših rastlin pri nas.
Kranjski glavinec
Družina: nebinovke (Asteraceae)
Čas cvetenja: julij–september
Velikost: 30–60 cm
Rastišče: gozdni in cestni robovi, prodišča, travniki in vlažna grmišča
Kranjski glavinec (Centaurea carniolica) je na prvi pogled podoben navadnemu glavincu. Če pa košek pogledamo od blizu, opazimo, da so ovojkovi listi, ki socvetje ciklamne barve obdajajo, izrazito zeleno-črne barve. Zeleni ovojkovi listi imajo namreč na vrhu razvit črn privesek trikotne oblike. Rob priveska je resast, oziroma glavničasto razcepljen. Kranjski glavinec ima premenjalno razvrščene stebelne liste, ki so pod koški zgoščeni. Njihov listni rob je lahko cel ali nazobčan z redkimi zobci. Vrsta je razširjena raztreseno po vsej Sloveniji. Ker so vrsto opisali po primerkih najdenih v predalpskem svetu Slovenije, pravimo, da ima tu klasično nahajališče.
Gorski glavinec
Družina: nebinovke (Asteraceae)
Čas cvetenja: maj–avgust
Velikost: 30–60 cm
Rastišče: pašniki, travniki, ruševje, gozdovi in poseke
Na vrhu široko krilatega stebla gorskega glavinca (Centaurea montana) se navadno razvije eno samo socvetje – košek. Zunanji cvetovi so modri, cvetovi v notranjosti koška pa škrlatni. Pod cvetovi so zgoščeni ogrinjalni listi, ki jim pri nebinovkah pravimo ovojkovi listi. Značilnost zelenih ovojkovih listov gorskega glavinca so temne, skoraj črne resice na njihovem robu. Precej mehki, jajčasti do suličasti stebelni listi se pri dnu iztezajo po steblu. Spodnja stran listov je sivo volnatodlakava, a lahko sčasoma ogoli. Gorskemu glavincu ustrezajo višje lege. Razširjen je v alpskem, predalpskem in dinarskem svetu Slovenije. Na jugovzhodu države je redek, na severovzhodu Slovenije pa sploh ne uspeva.
