Zelena krastača (Bufo viridis ali Pseudepidalea viridis) je manjša od sorodne navadne krastače. Njeno čokato telo od začetka zaokroženega gobca do konca trupa meri od 5 do 10 cm. Samci so vitkejši od samic in zrastejo do 8 cm.
Njena bradavičasta koža je peščene barve in poslikana s številnimi velikimi lisami nepravilnih oblik. Te so olivno zelene barve in pogosto obrobljene s temnejšim robom. Šarenica njenih oči je zlato zelena, črna zenica pa vodoravna. Kot ostale krastače ima tudi zelena izraziti zaušesni žlezi na zatilju.
Zelena krastača je razširjena raztreseno po vsej Sloveniji, a je precej redka vrsta, ki je ne srečamo vsak dan, oziroma noč, saj je aktivna pretežno ponoči in v mraku. Podobno kot večja sorodnica, se tudi ona hrani s polži in ostalimi nevretenčarji.
Njen primarni življenjski prostor so poplavna območja nižinskih rek, kjer se med parjenjem zbira v manjših začasnih mlakah na sončnih krajih. S širjenjem človeških naselbin, regulacijami vodotokov in podobnimi gradbenimi posegi človeka v okolje, se njen habitat še vedno krči… Zelena krastača pa se je uspela prilagoditi in se uspešno razmnožuje tudi v drugotnih habitatih, v habitatih, ki so delo človeških rok. Tako danes za mrestišča izbira tudi gramoznice, peskokope in celo gradbišča v bližini naselij.
Zelene krastače večino leta prebijejo na kopnem. Tu zakopane v rahlih tleh ali skrite pod vejami ali kamni, v rovih malih sesalcev, hlevih ali kleteh tudi prezimijo. V vodi se zelena krastača zadržuje le v obdobju parjenja, od aprila do julija. Na mrestiščih samci z brnečim napevom r-r-r-r-r-r-r r-r-r-r-r-r-r, ki je na moč podoben oglašanju bramorja, od sončnega zahoda pa do srede noči kličejo samice.
V Sloveniji je zelena krastača zavarovana in kot ranljiva (V) vrsta uvrščena na Rdeči seznam!
Zelena krastača