Modrini (Lycaenidae) so zelo velika družina majhnih metuljev, ki je v Evropi zastopana z več kot 100 vrstami, v Sloveniji pa jih najdemo 52. Sem uvrščamo modrine, cekinčke in repkarje.
Za večino vrst je značilen izrazit spolni dimorfizem. Samci so praviloma veliko bolj pisani, kovinsko modrih ali oranžnih odtenkov. Samice niso tako živih barv. Številne samice, ki imajo modro obarvane samce, so bolj ali manj enotno temno rjave. Modrini so si na videz zelo podobni in čeprav so razlike v barvi in vzorcu spodnje strani kril bolj ali manj jasne, je vrste med seboj nemalokrat težko razlikovati.
Samci mnogih vrst modrinov se zelo radi zbirajo na vlažnih tleh, kjer iz vode črpajo mineralne snovi, ki jih v prehrani metuljev primanjkuje. Zato jih bomo zlahka našli na golih tleh ob bregu jezera, kala ali mlake, pa tudi ob luži na makadamski cesti se radi dobijo.
Modrini imajo majhne gosenice, ki so pogosto vezane na določeno vrsto rastline, so varovalnih barv in jih težko opazimo. Večina gosenic tvori sladek izloček, ki privablja nekatere mravlje, saj je zelo hranljiv. Mravlje lahko v zameno za sladko nagrado gosenicam nudijo zaščito pred parazitskimi vrstami kožekrilcev in dvokrilcev. Pri nekaterih vrstah modrinov, ki jim pravimo mravljiščarji, pa je odnos z mravljami obligatoren, kar pomeni, da te vrste brez povezave z mravljami ne morejo preživeti.
- Mali cekinček
- Močvirski cekinček
- Zlati cekinček
- Temni cekinček
- Škrlatni cekinček
- Zeleni robidar
- Trnov repkar
- Mali repkar
- Modri marogarček
- Mali kupido
- Rumenooki kupido
- Svetli krhlikar
- Šetrajev sleparček
- Homuličin krivček
- Strašničin mravljinčar
- Sviščev mravljiščar
- Širokorobi mnogook
- Modri grašičar
- Turkizni modrin
- Ljubki modrin
- Navadni modrin
- Sinji modrin
- Kraški modrin
Mali cekinček
Razpon kril: 21–28 mm
Obdobje pojavljanja metuljev: v dveh do štirih med seboj delno prekrivajočih se generacijah od marca do novembra
Hranilne rastline gosenice: navadna (Rumex acetosa) in mala kislica (Rumex acetosella) in verjetno tudi rastline iz družine dresnovk (Polygonaceae)
Mali cekinček (Lycaena phleas) je najmanjši med, že tako majhnimi, cekinčki pri nas. Za razliko od ostalih cekinčkov sta si samica in samec malega cekinčka na videz zelo podobna.
Osrednji del zgornje strani sprednjih kril je temno oranžne barve kovinskega leska z vzorcem črnih peg, ob robu kril pa ima širok temno rjav pas. Na zgornji strani zadnjih kril je barvni vzorec obrnjen, osrednji del je enotno temno rjav, ob spodnjem robu kril pa teče širok pas živo oranžne barve, ki ga prekinja nekaj črnih peg tik ob robu. Sprednja krila so spodaj v sredini prav tako oranžna, vendar je pas ob robu kril rjavkasto siv, črne pege na sredi pa belo obrobljene. Večji del spodnje strani zadnjih kril je rjavkasto siv in posut z drobnimi črnimi pikami, ob zunanjem robu pa teče, za to vrsto značilen, pas rdeče oranžnih lis podkvaste oblike. Na spodnjem zunanjem robu zadnjih kril ima mali cekinček zajedo, resice na robu njegovih kril pa so bele.
Mali cekinček je zelo prilagodljiva vrsta in se pojavlja v zelo raznolikih življenjskih okoljih. Najraje ima bogato cvetoče travnike, tako suhe kot bolj vlažne, z izrazito strukturiranim rastjem, najdemo pa ga tudi v opuščenih kamnolomih in na cestnih brežinah, torej habitatih, ki jih je ustvaril človek. Za malega cekinčka so pomembni tudi deli golih tal, kamor se metulji hodijo gret in jih samčki vključijo v svoj teritorij.
Je izrazito nižinska vrsta, zato bomo nanj nad 1000 m nad morjem le redko naleteli. Razširjen je po vsej Sloveniji, vendar v večjem delu Alp in Dinaridov manjka.
Mali cekinček
Mali cekinček
Močvirski cekinček
Razpon kril: 31–40 mm
Obdobje pojavljanja metuljev: v dveh generacijah; prva leta od maja do junija, druga pa od julija do septembra
Hranilne rastline gosenice: vrste iz rodu kislica (Rumex)
Močvirski cekinček (Lycaena dispar) živi na močvirnih travnikih in ob zaraščenih vodnih jarkih in je na Notranjskem zelo redka vrsta. Z regulacijami vodotokov in izsuševanjem močvirnih predelov se njegov življenjski prostor krči tudi drugje, zato je močvirski cekinček uvrščen na slovenski Rdeči seznam ogroženih metuljev. Pri nas je tudi zavarovan. Prav tako je ena od kvalifikacijskih vrst za določitev mreže območij Natura 2000, ki vključuje območja z izjemno ohranjeno naravo. Namen razglasitve teh evropsko pomembnih varstvenih območij je ohranjanje biotske pestrosti za prihodnje generacije.
Močvirski cekinček sodi med večje metulje iz družine modrinov. Zgornja stran samčevih kril je oranžna in se zlato lesketa, le ob zunanjem robu kril je ozek črn pas. Samica je večja in ima na zgornji strani sprednjih kril črne lise, črn pas ob zunanjem robu kril je širši kot pri samcu, večji del njenih zadnjih kril pa je večinoma temno rjav. Sprednja krila so spodaj oranžna in posejana z belo obrobljenimi črnimi pegami. Spodaj sivo modra zadnja krila so posuta z manjšimi črnimi pegami z belim robom, vzdolž zadnjega roba kril pa teče pas oranžne barve.
Močvirski cekinček - samec
Zlati cekinček
Razpon kril: 28–38 mm
Obdobje pojavljanja metuljev: v eni generaciji od junija do septembra
Hranilne rastline gosenice: vrste iz rodu kislica (Rumex)
Zlati cekinček (Lycaena virgaureae) je edini cekinček pri nas, ki ima celotno spodnjo stran kril zlatorjave barve posuto z majhnimi črnimi in snežno belimi pegami. Zgornja stran samčevih kril je živo oranžno rdeča, ob njihovem zunanjem robu teče ozek črn pas. Samica pa ima zgornjo stran kril oranžno rjave barve posuto s številnimi črnimi lisami.
Zlati cekinček pri nas ni pogost metulj, čeprav je splošno razširjen. Opazujemo ga lahko na robovih gozdov in gozdnih jasah ter ob gozdnih cestah, ob katerih rastline bogato cvetijo. Prija mu nekoliko bolj vlažno okolje v sredogorju, navadno nad 1000 m nad morjem.
Zlati cekinček - samec
Zlati cekinček - samec
Temni cekinček
Razpon kril: 26–30 mm
Obdobje pojavljanja metuljev: v dveh generacijah od aprila do junija in od julija do septembra
Hranilne rastline gosenice: vrste iz rodu kislica (Rumex), zlasti navadna kislica (Rumex acetosa)
Samica temnega cekinčka (Lycaena tityrus) je, kot je pri metuljih pravilo, večja od samčka, saj nosi oplojena jajčeca, ki jih odlaga na hranilne rastline gosenic. Poleg tega pa je tudi živahnejših barv. S črnimi pegami posuta zgornja stran njenih sprednjih kril je skoraj vsa oranžna, le v kotu ob telesu in ob zgornjem robu kril je temno rjava. Njena zadnja krila so zgoraj temno rjava in prav tako okrašena s črnimi pegami; ob spodnji polovici zunanjega roba pa ima pet oranžnih lis, vsako od njih ima v sredi temno rjavo pego. Njena sprednja krila so spodaj oranžna z značilnim vzorcem belo obrobljenih črnih peg, ob zunanjem robu pa ima niz ovalnih oranžnih peg, ki se jih ob straneh držita črni polmesečasti lisi. Niz teh oranžnih lis je veliko bolj izrazit na spodnji strani zadnjih kril, ki je siva in posuta s črnimi pikami z belim robom. Samec je zgoraj skoraj povsem temno rjave barve, ki se v soncu mavrično lesketa; zgornja stran njegovih kril je tudi posuta s črnimi pikami, ob zunanjem robu pa so bolj ali manj zabrisane oranžne pege. Sprednja in zadnja samčeva krila so spodaj siva. Krasijo jih belo obrobljene pege, njihov rob pa tako kot pri samici, oranžne lise, ki se jih držita po dve črni.
Temni cekinček je v Sloveniji splošno razširjen, le ob morju in v Dinaridih poraslih s sklenjenim gozdom je nekoliko redkejši. Pri nas je najpogostejši v nižinah, a se pojavlja vse do drevesne meje.
Živi v različnih življenjskih prostorih, našli ga bomo na vlažnih ali suhih traviščih ter ob gozdnih robovih in na grmovnatih krajih. Samci so teritorialni in svoje ozemlje nadzorujejo z visoke travne bilke ali grma.
Temni cekinček - samica
Škrlatni cekinček
Razpon kril: 28–36 mm
Obdobje pojavljanja metuljev: v dveh generacijah od maja do junija in od julija do avgusta
Hranilne rastline gosenice: vrste iz rodu kislica (Rumex) in dresen (Polygonum)
Zgornja stran samčevih kril škrlatnega cekinčka (Lycaena hippothoe) je oranžno rdeča z ozkim temno rjavim pasom ob robu kril in širokim rjavim delom zadnjih kril ob telesu. Razen po ene pike približno na sredi vsakega krila samec na zgornji strani nima vzorca iz pik in lis. Zunanji rob rjavo oranžne zgornje strani sprednjih kril samice pa krasijo temno rjave lise v dveh nizih ter ena lisa približno v sredini kril. Njena zadnja krila so zgoraj rjava z oranžnim zunanjim robom okrašenim z nizom temnih lis in posejana z nekaj razmetanimi črnimi pikami. Zadnja krila so pri obeh spolih pepelnato siva, krasijo jih belo obrobljene črne pege in oranžen robni pas, ki ga z obeh strani omejujejo črne pike. Sprednja krila so spodaj bolj ali manj izrazito oranžna in posejana s črnimi pegami.
Škrlatni cekinček živi na vlažnih in močvirnih travnikih, kjer uspevajo hranilne rastline njegovih ličink. Pojavlja se na nekoliko višjih legah, od okoli 400 do 1800 m nad morjem. Kot ranljiva vrsta je uvrščen je na slovenski Rdeči seznam.
Škrlatni cekinček - samica
Škrlatni cekinček - samec
Zeleni robidar
Razpon kril: 23–30 mm
Obdobje pojavljanja metuljev: v eni generaciji od marca do junija
Hranilne rastline gosenice: različne vrste iz družine metuljnic: navadna kozja detelja (Lembotropis nigricans), pravi ranjak (Anthyllis vulneraria) in prevezanka (Chamaespartium sagittale), vrste iz rodov košeničica (Genista) in relika (Chamaecytisus); tudi cvetni popki rastlin iz drugih družin, na primer: krhlika (Frangula), dren (Cornus) in kozja češnja (Rhamnus)
Zeleni robidar (Callophrys rubi) je majhen metulj z enotno kovinsko zeleno obarvano spodnjo stranjo kril. Je tudi edini metulj v Sloveniji, ki ima spodnjo stran v celoti zeleno. Zgornja stran njegovih kril je enotno rjava, tudi s kovinskim leskom.
Zeleni robidar je prilagojen na življenje v najrazličnejših življenjskih prostorih (habitatih). Najdemo ga na travnikih in gozdnih jasah, na grmovnatih območjih in na močvirnih predelih ter tudi na visokogorskih travnikih in na kamnitih pobočjih v zavetnih legah nad drevesno mejo. Njegove gosenice so lahko zelo različnih barv, vse od zelenih do rdečkasto rjavih odtenkov. Posebnost njegove bube je proizvajanje zvokov z drgnjenjem trebušnih členov (stridulacija). Seveda je, predvsem zaradi velikosti bube, njeno oglašanje zelo tiho.
Zeleni robidar
Trnov repkar
Razpon kril: 29–35 mm
Obdobje pojavljanja metuljev: v eni generaciji od maja do avgusta
Hranilne rastline gosenice: vrste iz rodu kozja češnja (Rhamnus)
Trnov repkar (Satyrium spini) je največji med metulji tega rodu. Vseeno je precej majhen in nevpadljivo obarvan metulj. Zgornja stran njegovih kril je temno rjava. Samec ima okrogle oranžne lise le na zadnjih krilih ob repkih. Samica ima bolj ali manj izrazito oranžno liso tudi na sprednjih krilih, medtem ko ima samec na sredi sprednjih krilih le majhno ovalno polje dišavnih dlačic. Sivkasto rjava spodnja stran kril je svetlejša od zgornje. Od sprednjega proti zadnjem robu kril teče izrazita, bolj ali manj ravna bela črta, ki je pri trnovem repkarju neprekinjena. V zunanjem spodnjem kotu zadnjih kril, ob razmeroma dolgih repkih, ima veliko svetlo modro liso. Nad njo je nekaj polmesečastih oranžnih lis, ki so proti sprednjem robu kril vse manjše.
Trnov repkar je najpogostejši od repkarjev, ki živijo pri nas. Pojavlja se na suhih in vročih traviščih in grmovnatih pobočjih od morja do visokogorja.
Trnov repkar
Mali repkar
Razpon kril: 26–30 mm
Obdobje pojavljanja metuljev: ena podaljšana generacija od konca maja do začetka avgusta
Hranilne rastline gosenice: črni trn (Prunus spinosa)
Mali repkar (Satyrium acaciae) je najmanjša vrsta tega rodu pri nas. Zgoraj je samec sprane temno rjave barve, le v spodnjem notranjem kotu zadnjih kril ima dve zabrisani oranžni pegi. Samica, ki je za odtenek večja, je zgoraj kostanjevo rjava, na zadnjih krilih pa ima tri opazne oranžne pege. Zanjo je značilen tudi šop črnih dlačic na koncu, sicer sivo rjavega, zadka.
Barva spodnje strani samčevih kril, vključno z nekaj oranžnimi lisami v spodnjem kotu kril, je ’obledela’. Samica ni tako svetla. Samčka bomo prepoznali tudi po črni piki ob zunanjem delu srednje oranžne lise. Ta črna pika je pri samici pomanjšana in trikotne oblike ali pa zabrisana. V eni od oranžnih lis je pri obeh spolih tudi modrikasta pega. Repek na rob kril je pri malem repkarju tanek in droben.
Mali repkar je najbolj toploljubna vrsta izmed naših repkarjev. Zato najrajši živi v nižinskih predelih Slovenije, do kakšnih 600 m nad morjem, višje pa je redek oz. se pojavlja le izjemoma. Njegov življenjski prostor so gozdni robovi in grmišča. Zelo dobro se znajde tudi na travnikih v zaraščanju, kjer raste črni trn, edina hranilna rastlina gosenic, odrasle metulje pa privabljajo belo cvetoče medonosne rastline.
Mali repkar
Modri marogarček
Razpon kril: 22–26 mm
Obdobje pojavljanja metuljev: v več generacijah od marca do oktobra
Hranilne rastline gosenice: vrste iz družine metuljnic (Fabaceae)
Modri marogarček (Leptotes pirithous) je majhen metulj, ki se v naše kraje priseli iz Sredozemlja. Ni znano ali se na Primorskem tudi razmnožuje, na Notranjsko pa prileti le izjemoma v vročih poletnih dneh. Zgornja stran njegovih kril je temno rjave barve z nežnim vzorcem lis, črt in peg. Rjava barva zgornje strani deluje sprano in se preliva v vijoličnih odtenkih. Spodnja stran kril je marogasta, rjavo sivo podlago krasijo bele vijuge in lise; v zunanjem spodnjem kotu pa ima dve izraziti modro črni očesci z oranžnim robom. Ob očescih sta tanka ravna repka.
Modri marogarček živi na suhih in vročih grmovnatih krajih in ob obdelanih površinah v Sredozemlju. Posebno dobro se znajde na poljih lucerne, k nam pa se iz svoje ’sredozemske’ domovine občasno priseli z ugodnim vetrom.
Modri marogarček
Mali kupido
Razpon kril: 19–24 mm
Obdobje pojavljanja metuljev: v dveh generacijah od aprila do junija in od julija do septembra
Hranilne rastline gosenice: pravi ranjak (Anthyllis vulneraria)
Mali kupido (Cupido minimus) je en najmanjših slovenskih dnevnih metuljev. Skoraj vsa spodnja stran njegovih kril je svetlo siva, le ob telesu je opaziti kovinsko moder poprh, sprednja in zadnja krila pa krasijo še majhne belo obrobljene črne pike. Za malega kupida je značilna majhna črna pika v spodnjem zunanjem kotu spodnje strani zadnjih kril ter odsotnost drobnega repka, ki ob njej štrli z roba krila pri nekaterih drugih vrstah rodu kupido, in odsotnost rdečih pik na spodnji strani kril. Zgornja stran kril je enotno temno rjave barve, le resice na robu kril so povsem bele; samca pa lahko spoznamo po neizrazitem modrem poprhu na bazi zgornje strani kril.
Mali kupido je izrazita travniška vrsta. Najbolj pogost je na suhih, negnojenih travnikih, kjer je hranilna rastlina gosenic, pravi ranjak, najpogostejša. Na tega drobnega modrina pa bomo naleteli tudi na travnikih na nekoliko bolj svežih tleh, ob gozdnem robu in na pobočjih, ki se še niso povsem zarasla z grmovjem. Najpogostejši je od nižin do okoli 900 m nad morjem, pojavlja pa se tudi višje, celo nad drevesno mejo.
V Sloveniji je najpogostejši na Primorskem, Notranjskem in Koroškem ter v Posavskem hribovju, medtem ko je v Pomurju izjemno redek, kar lahko pripišemo izginjanju primernih rastišč pravega ranjaka zaradi intenziviranja kmetijstva v tem delu države.
Mali kupido
Rumenooki kupido
Razpon kril: 21–25 mm
Obdobje pojavljanja metuljev: v dveh generacijah od aprila do junija in od julija do avgusta
Hranilne rastline gosenice: vrste iz družine metuljnic (Fabaceae)
Rumenooki kupido (Cupido argiades ali Everes argiades) je majhen modrin s svetlo srebrno sivo spodnjo stranjo kril z modrikastim poprhom ob telesu in eno do tremi oranžnimi lisami s črno piko v zunanjem spodnjem kotu zadnjih kril, tik ob kratkih repkih. Krila samca so zgoraj enotno modro vijolična z ozkim črnim pasom ob zunanjem robu in pasom belih resic na njem. Samica pa ima na zgornji strani več črnine, modro vijolična barva pa je pri njej omejena na osrednji del zgornje strani kril.
Rumenooki kratkorepec se pojavlja od morja do sredogorja. Leta po cvetočih grmovnatih krajih, travnatih pobočjih in gozdnih jasah. Pri nas je precej redek in lokalno razširjen metulj, ki ga lahko zaradi svetle spodnje strani hitro zamenjamo s pogostejšim svetlim krhlikarjem (Celastrina argiolus).
Rumenooki kupido
Svetli krhlikar
Razpon kril: 26–35 mm
Obdobje pojavljanja metuljev: v dveh ali treh generacijah od srede marca do novembra
Hranilne rastline gosenice: zeli in grmovnice iz družin krhlikovk (Rhamnaceae), metuljnic (Fabaceae), drenovk (Cornaceae), rožnic (Rosaceae) in zlatičevk (Ranunculaceae)
Svetli krhlikar (Celastrina argiolus) sodi med naše večje modrine. Med počitkom, srkanjem medičine ali vode z raztopljenimi minerali z vlažnih tal ga bomo prepoznali po značilno svetli, modrikasto belo sivi, spodnji strani kril, ki jo krasi vzorec drobnih črnih lis in pik. Zgornja stran kril je pri samcih nebeško modra, rob pa je s tankim črnim pasom poudarjen le v zunanjem kotu kril.
Osnovna barva zgornje strani samičinih kril je nekoliko temnejše modre barve; od samca pa se jasno razlikuje po širokem črnem pasu, ki se začne v zgornjem kotu in nadaljuje ob celotnem zunanjem robu njenih sprednjih kril. Črnina na zgornji strani spodnjih kril je pri samici omejena na zgornji kot kril, vzdolž zunanjega roba kril pa ima nanizanih pet ali šest majhnih črnih pik.
Svetli krhlikar je en najbolj prilagodljivih in razširjenih vrst metuljev pri nas. Z izjemo visokogorja ga lahko opazujemo pravzaprav povsod, kjer so prisotni gozdni rob, grmičevje ali mejice. Največkrat ga bomo opazili letati ob gozdnem robu ali posedati po grmičevju, pogost je na suhih, vlažnih in gojenih travnikih, srečamo pa ga tudi ob gozdnih poteh, v parkih ali na vrtovih. Najraje se zadržuje v nižinah, opazili pa so ga še na višini 1300 m nad morjem.
Svetli krhlikar
Šetrajev sleparček
Razpon kril: 19–24 mm
Obdobje pojavljanja metuljev: v dveh generacijah od aprila do junija in od julija do avgusta
Hranilne rastline gosenice: vrste iz rodov šetraj (Satureja) in materina dušica (Thymus)
Šetrajev sleparček (Pseudophilotes vicrama) je majhen modrin, ki ima na sredi zgornje strani sprednjih kril temno pego. Samčeva krila so zgoraj svetlo modra. Ob zunanjem robu sprednjih kril ima samec skoraj črn pas, ki je proti zadnjemu robu kril vse ožji; ob zadnjem robu zadnjih kril pa so črnikaste lise jasno ločene. Krila samice so zgoraj črno rjava, ob telesu pa modro poprhnjena. Spodaj so krila siva, z modrim poprhom ob telesu. Ob zunanjem robu kril je niz petih kričeče oranžnih lis, ki se med seboj ne dotikajo.
Živi na suhih in toplih območjih. Ustrezajo mu grmovnata pobočja, kraške gmajne in suhi travniki, kjer uspevajo njegove hranilne rastline. Za gosenice šetrajevega sleparčka in drugih vrst tega rodu skrbijo nekatere vrste mravelj, ki se hranijo s sladkim izločkom gosenic. V Rdeči seznam ogroženih metuljev Slovenije je šetrajev sleparček uvrščen kot ranljiva vrsta.
Šetrajev sleparček
Homuličin krivček
Razpon kril: 23–30 mm
Obdobje pojavljanja metuljev: v eni ali dveh generacijah od aprila do avgusta
Hranilne rastline gosenice: vrste iz rodu homulica (Sedum)
Homuličin krivček (Scolitantides orion) je srednje velik metulj iz družine modrinov. Ko ga bomo opazovali med počitkom, srkanjem medičine ali odlaganjem jajčec, ga bomo težko zamenjali s kakšnim drugim dnevnim metuljem. Svetlo sivo spodnjo stran kril namreč krasi vzorec izrazito poudarjenih črnih peg, na zadnjih krilih spodaj pa ima ob zunanjem robu oranžen pas, ki se ga z obeh strani držijo črne pege.
Samec je zgoraj temno rjav z nekaj modrine po sredi sprednjega para kril in temno pego na sredini. Ob zunanjem robu sprednjih in zadnjih kril teče pas modrih, ozkih polmesečastih lis. Resice na zunanjem robu kril so izrazito črno–bele.
Samica je zgoraj pretežno temno rjava, za samca značilno modrino, je pri njej komaj zaznati in tudi vzorec polmesečastih lis je pri nje zelo zabrisan.
Homuličin krivček je povsod po Evropi in tudi pri nas precej redka vrsta metulja, ki živi na zelo toplih legah. Največkrat ga bomo opazili na suhih kamnitih in grmovnatih pobočjih s tanko plastjo prsti, kjer razmere najbolj ustrezajo hranilnim rastlinam ličink. Zanimivo je, da za gosenice, preden se te zabubijo, nekaj časa skrbijo določene vrste mravelj. Več možnosti za srečanje z njim imamo na Primorskem, saj je z zaraščanjem suhih gmajn z Notranjske že skoraj izginil …
Kot ranljiva vrsta (V) je uvrščen na Rdeči seznam ogroženih metuljev Slovenije.
Homuličin krivček
Strašničin mravljiščar
Razpon kril: 28–36 mm
Obdobje pojavljanja metuljev: v eni generaciji od junija do avgusta
Hranilne rastline gosenice: zdravilna strašnica (Sanguisorba officinalis)
Strašničin mravljiščar (Phengaris teleius ali Maculinea teleius) je velik modrin s svetlo, sivo rjavo, spodnjo stranjo kril okrašeno z vzorcem belo obrobljenih črnih pik. Zgornja stran kril je pri samcu srebrnkasto modra z nizom majhnih, podolgovatih do ovalnih, črnih lis po sredini. Ob zunanjem robu samčevih kril teče širok (okoli 2 mm), skoraj črn pas, rob pa krasijo bele resice. Samica je spodaj enaka samcu, modrina na zgornji strani njenih kril je omejena na osrednji del kril, temen pas ob robu njenih kril pa se vleče tudi po zgornjem robu.
Strašničin mravljiščar živi na vlažnih travnikih, kjer uspeva hranilna rastlina gosenic in so obenem prisotne tudi gostiteljske vrste mravelj.
Podobno kot ostali metulji iz rodu mravljiščarjev ima tudi strašničin zanimiv in zapleten življenjski krog. Ko se iz jajčeca, ki ga samica izleže na socvetje zdravilne strašnice, izleže ličinka, se ta najprej nekaj tednov hrani z razvijajočimi semeni. Ko dovolj zraste se gosenica splazi na tla, kjer s svojim vonjem pritegne delavke določene vrste mravelj. Mravlja gosenico odvleče v svoje mravljišče, tu pa se metuljeva ličinka začne hraniti z zarodom mravelj. Ko se dovolj razvije, se zabubi, nato se iz bube izleže odrasel metulj, ki mora hitro pobegniti iz mravljišča, saj ne diši več po mravljah.
V Sloveniji je strašničin mravljiščar zavarovan in kot ranljiva (V) vrsta uvrščen na Rdeči seznam. Z namenom ohranjanja biotske pestrosti za naslednje generacije ga je Evropska skupnost uvrstila med Natura 2000 vrste, s tem pa se je tudi Slovenija obvezala k varovanju te vrste in njenega življenjskega prostora.
Strašničin mravljiščar
Sviščev mravljiščar
Razpon kril: 30–34 mm
Obdobje pojavljanja metuljev: v eni generaciji od junija do avgusta
Hranilne rastline gosenice: močvirski svišč (Gentiana pneumonanthe)
Sviščev mravljiščar (Phengaris alcon ali Maculinea alcon) je velik modrin, ki ima sivo rjavo spodnjo stran kril okrašeno z izrazitimi belo obrobljenimi pegami na sredi kril in nizom zabrisanih peg ob zunanjem robu. Samec ima zgornjo stran kril modre barve s širokim, skoraj črnim, zunanjim robom. Osrednji del zgornje strani kril je brez vzorca črnih lis. Zgornja stran kril je pri samici bolj ali manj enotno temno siva z rahlim modrim poprhom ob telesu.
Sviščev mravljiščar živi na močvirnih travnikih in nizkih barjih, kjer raste močvirski svišč in obenem živijo gostiteljske vrste mravelj. Najdemo ga do okoli 1000 m nad morjem.
Tudi ličinke sviščevega mravljiščarja odrastejo v mravljišču, a ne plenijo zaroda mravelj. Mravlje delavke gosenice namreč hranijo in zanje skrbijo prav tako kot za svoje ličinke.
Tudi ta vrsta metulja je v Sloveniji zavarovana, poleg tega je kot prizadeta vrsta (E) uvrščena na slovenski Rdeči seznam ogroženih metuljev, saj je vezan na človekove posege izjemno občutljive življenjske prostore ima zelo specializiran življenjski krog ... poznavalci te vrste so na žalost ugotovili, da je v zadnjih dvajsetih letih izginil iz večjega dela območja njegove nekdanje razširjenosti...
Sviščev mravljiščar
Širokorobi mnogook
Razpon kril: 21–27 mm
Obdobje pojavljanja metuljev: v dveh generacijah; od maja do junija in od julija do avgusta
Hranilne rastline gosenice: vrste iz družine metuljnic (f. Fabaceae)
Širokorobi mnogook (Plebejus argus) je majhen metulj, razpon njegovih kril pa ga uvršča med srednje velike predstavnike svoje družine. Zgornja stran samčevih kril je vijolično modra z izrazitim, širokim črnim robom, ki se razprši v modrino kril, prav na robu pa je pas snežno belih resic. Njegova spodnja stran je siva s svetlo modrim poprhom ob telesu. Okrašena je s poudarjenimi belo obrobljenimi črnimi pegami, ob robu pa ima še niz oranžnih lis. Teh se z notranje strani oklepajo črne polkrožne lise, na zunanji strani pa se jih dotikajo ovalne črne pege, ki so na sredi praviloma kovinsko modre. Oranžne pege so pri samcu izrazite na zadnjih krilih, na sprednjih pa proti vrhu zbledijo. Za samca je značilen še droben trn na konici golenca sprednje noge, ki ga samci ostalih vrst tega rodu nimajo.
Samica je zgoraj rjava, ob robu kril pa ima niz oranžnih polkrožnih lis, ki so na zadnjih krilih opazne, na sprednjih pa zabrisane. Vzorec na spodnji strani njenih kril je podoben kot pri samcu,vendar na sivo rjavi podlagi. Poleg tega so oranžne lise ob zunanjem robu spodnje strani kril pri samici izrazite tudi na sprednjem paru kril.
To je izrazito mirmekofilna vrsta, saj ličinke širokorobega mnogooka z vonjem, ki ga oddajajo, privabijo nekatere vrste mravelj, te gosenice odnesejo v mravljišče in zanje skrbijo dokler se ne zabubijo.
Širokorobi mnogook je pri nas pogosta vrsta modrina. Poleti bomo odrasle lahko opazovali skoraj na vsakem cvetočem travniku, saj živi tako na vlažnih kot suhih traviščih, pojavlja pa se od morja in skoraj do gozdne meje.
Širokorobi mnogook
Modri grašičar
Razpon kril: 25–32 mm
Obdobje pojavljanja metuljev: v eni generaciji od maja do avgusta
Hranilne rastline gosenice: črna detelja (Trifolium pratense)
Modri grašičar (Cyaniris semiargus) sodi med večje metulje iz družine modrinov. Zgornjo stran temno modrih samčevih kril krasijo črne žile, ob robu njegovih sprednjih in zadnjih kril pa poteka ozek črn pas. Enotno temno rjava zgornja stran samičinih kril pa se kovinsko vijolično lesketa. Belo obrobljene črne pege, ki so enako velike na sprednjih in zadnjih krilih, oblikujejo značilen vzorec na sivo rjavi spodnji strani kril pri obeh spolih. Ozek pas ob telesu na spodnji strani kril pa je zelenkasto modre barve.
Modri grašičar je splošno razširjena in pogosta vrsta metulja, ki se pojavlja vse od morja do visokogorja. Največkrat ga bomo opazili na cvetočih travnikih in pašnikih, pa tudi na gozdnih jasah.
Modri grašičar
Turkizni modrin
Razpon kril: 26–32 mm
Obdobje pojavljanja metuljev: v eni ali dveh generacijah od maja do avgusta
Hranilne rastline gosenice: pravi ranjak (Anthyllis vulneraria)
Turkizni modrin (Polyommatus dorylas ali Plebicula dorylas) je srednje velik modrin, ki ga prepoznamo po obarvanosti in vzorcu spodnje strani kril. Za to vrsto je značilen bel pas ob zunanjem robu spodnje strani kril, ki sega do niza ovalnih oranžnih lis (te so pri samici večje in bolj izrazite kot pri samcu). Samica ima na spodnji strani sprednjih kril niz velikih, belo obrobljenih črnih lis, ki se na notranji strani kril dotikajo oranžnih. Pri samcu so te črne lise manjše in nekoliko odmaknjene od zabrisanih oranžnih lis. Za oba spola je značilna velika bela lisa med nizom črnih in oranžnih peg na spodnji strani zadnjih kril.
Zgornja stran kril samca je enotne živo modre barve s kovinskim sijajem in z ozkim črnim pasom ob robu kril. Ta črnina se po žilah nekoliko razlije proti notranjosti kril. Samica je zgoraj temno rjava z nizom oranžnih lis ob zunanjem robu kril, ki se na zadnjih krilih vleče do treh četrtin, na sprednjih krilih pa do polovice dolžine roba kril.
Turkizni modrin leta po cvetočih travnikih in grmovnatih pobočjih od morja do visokogorja, kjer ga najdemo na travnatih pobočjih v zatišnih delih dolin.
Turkizni modrin
Ljubki modrin
Razpon kril: 28–36 mm
Obdobje pojavljanja metuljev: v eni generaciji od maja do julija
Hranilne rastline gosenice: vrste iz rodu grašica (Vicia)
Ljubki modrin (Polyommatus amandus) je največji med vrstami tega rodu (Polyommatus). Zgornja stran samčevih kril je sinje modra, ob zunanjem robu sprednjih kril pa ima nejasen, širok pas temno sive barve. Temno siva barva po žilah sega nekoliko proti notranjosti kril. Zgornja stran kril je pri samici temno rjave barve z rahlim modrikastim poprhom, ob zadnjem robu zadnjih kril pa ima oranžne polmesečaste lise. Osnovna barva spodnje strani kril je pri samcih sive, pri samicah pa sivo rjave barve. Polmesečaste oranžne lise na spodnji strani zadnjih kril skupaj s črnimi pegami dajejo videz očesc.
Ljubki modrin je metulj z velikim območjem razširjenosti in se lahko na travnikih na toplih legah, pogosto na vlažnih krajih, kjer uspeva obilica hranilnih rastlin, pojavi v razmeroma velikem številu. Od nižin do visokogorja se pojavlja na travnatih površinah, ki se prepletajo z grmovjem ali redkimi gozdiči, vendar se v višjih ležečih območjih zadržuje v zavetnih legah.
Ljubki modrin - samec
Navadni modrin
Razpon kril: 22–32 mm
Obdobje pojavljanja metuljev: v dveh ali treh generacijah od aprila do septembra ali oktobra
Hranilne rastline gosenice: različne vrste iz družine metuljnic, predvsem na vrstah iz rodov: nokota (Lotus) in meteljka (Medicago)
Navadni modrin (Polyommatus icarus) je splošno razširjen in pogost metulj, ki ga lahko opazujemo na morski obali in tudi visoko nad drevesno mejo. Glede izbire življenjskega prostora ni izbirčen, pogostejši pa je na travnikih, kjer si išče hrano in se podi za samicami.
Zgornja stran samčevih kril je enotno modra in se nekoliko vijolično kovinsko lesketa. Samice so zgoraj temno rjave z nekaj modrega poprha, ob zunanjem robu sprednjih in zadnjem robu zadnjih kril pa imajo oranžne pege. Pas resic na zunanjem in zadnjem robu kril je pri navadnem modrinu enotne barve. Pri samcih so resice bele, pri samicah pa rjavkaste.
Navadni modrin - samec
Sinji modrin
Razpon kril: 25–35 mm
Obdobje pojavljanja metuljev: v dveh generacijah; od maja do junija in od julija do septembra
Hranilne rastline gosenice: navadna podkvica (Hippocrepis comosa) in pisana šmarna detelja (Coronilla varia)
Sinji modrin ali lepi argus (Polyommatus bellargus ali Lysandra bellargus aliMeleageria bellargus) je en najpogostejših modrinov pri nas. Samec je zgoraj lesketajoče nebesno modre barve, samica pa je temno rjava z nekaj modrega poprha predvsem blizu telesa. Osebki obeh spolov imajo na robu kril značilen, črno belo progast, pas resic. Vzorec belo obrobljenih črnih peg na spodnji strani njegovih kril je zelo podoben vzorcu nekaterih drugih vrst modrinov. Za razliko od njih, pa ima lepi argus na spodnji strani sprednjih kril še eno črno piko, ki leži na notranji tretjini krila.
Sinji modrin živi na suhih travnatih in grmovnatih območjih na karbonatni podlagi, kjer ga lahko opazujemo od nižin do visokogorja. Nekatere vrste mravelj ščitijo njegove gosenice, saj te proizvajajo sladek izloček, s katerim se mravlje hranijo.
Sinji modrin - samec
Sinji modrin
Kraški modrin
Razpon kril: 26–34 mm
Obdobje pojavljanja metuljev: v eni generaciji od julija do oktobra
Hranilne rastline gosenice: navadna podkvica (Hippocrepis comosa)
Kraški modrin (Polyommatus coridon ali Lysandra coridon ali Meleageria coridon) sodi med večje modrine, a je še vseeno precej majhen metulj. Samec je zgoraj sinje moder z izrazitim kovinskim leskom, ob robu sprednjih kril pa ima širok črno siv pas; ta je na zadnjih krilih ozek, a se mu tu pridruži še niz ovalnih črno sivih lis. Temna barva robnega pasu po žilah prodira v notranjost kril. Spodaj je samec svetlo do rjavkasto siv s svetlo turkiznim poprhom ob telesu in vzorcem črnih pik s širokim belim robom na sredi kril. Tudi oranžno-črna ’očesca’ nanizana ob zunanjem robu spodnje strani zadnjih kril so belo obrobljena. Za kraškega modrina je značilna še podolgovata bela lisa med pasom oranžnih in nizom belo obrobljenih črnih pik na spodnji strani zadnjih kril.
Samica je zgoraj temno rjava in ima ob spodnjem robu zadnjih kril vrsto oranžnih očesc. Kot pri samcu, so resice na robu njenih kril dvobarvne, bele in sivorjave, vendar je dvobarvnost resic pri samicah še izrazitejša. Spodnja stran njenih kril je rjava z zelenkastim poprhom pri telesu, vzorec črnih pik s širokim belim robom in oranžnih očesc pa je pri samici enak kot pri samcu.
Tudi kraški modrin je mirmekofilna (’mravljeljubna’) vrsta, saj nekatere vrste mravelj posvojijo rastoče metuljeve ličinke in nato zanje skrbijo dokler se gosenice ne zabubijo.
Kraški modrin je pri nas pogosta toploljubna vrsta. Živi na pisano cvetočih suhih travnikih in grmovnatih območjih z nizko travo, na primer na kraških gmajnah. Prijajo mu tople lege na apnenčasti podlagi, kjer se pojavlja od nižin do visokogorja.
Kraški modrin