Čaplje

Bobnarica

Bobnarica (Botaurus stellaris) je čokata ptica iz družine čapelj. Ima dolg močan kljun, širok dolg vrat ter močne noge. Od konice kljuna do konca repa meri med 70 in 80 cm, razpon njenih kril pa od 125 do 135 cm. Večino časa preživi v zavetju trstičja, s katerim se s svojo značilno varovalno barvo zelo dobro zlije in jo zato le redko vidimo. V pomladanskih dneh in nočeh jo izdaja njen klic. Nezamenljivi "BUUH", ki spominja na zvok nastal ob pihanju na prazno steklenico, se razlega do 5 km daleč. Med letom bobnarica spominja na križanca med čapljo in sovo. To je samotarska ptica, ki je aktivna predvsem v mraku, ko si išče hrano. Pleni ribe, dvoživke, plazilce, ptičje mladiče in majhne sesalce, od nevretenčarjev pa ji teknejo ličinke in odrasle žuželke, pajki, raki in mehkužci.

Populacije bobnaric, ki živijo v toplejših krajih, se ne selijo, populacije celinskih predelov Evrope pa se jeseni iz gnezditvenih območij selijo v toplejše kraje. V Sloveniji je bobnarico moč zaslediti skozi vse leto, vendar njena gnezditev že dolgo ni bila potrjena. V Evropi gnezdi med marcem in junijem. Kopasto gnezdo iz trsta in drugih rastlin zgradi v gostem trstičju. Gnezdo je navadno tik ob vodi, redkeje je plavajoče. Čeprav se samci na velikih močvirjih lahko parijo z večimi samicami, praviloma ne gnezdi v kolonijah.

Kljub temu, da ima bobnarica veliko območje razširjenosti in je njena populacija zaenkrat razmeroma velika, se lahko situacija hitro obrne, saj ima zelo stroge zahteve glede izbire območja za gnezdenje. Najraje ima mirna nižinska močvirja ob jezerih ali rekah, kjer mlada trstišča preraščajo obsežna območja poplavljena s plitvo vodo. Vodostaj ne sme močno nihati, ob trstiščih pa rabi večje površine globoke vode, ki niso zaraščene in so prisotne tudi v suhem delu leta. Ogroža jo izguba trstičij, ki se spreminjajo zaradi izsuševanja in spreminjanja tradicionalnega režima žetve trsta ter zaradi obremenjevanja voda s prekomernim vnosom mineralnih gnojil in onesnaževanja voda s strupenimi snovmi. Tudi motnje v času gnezdenja imajo usodne posledice. Izven gnezditvene sezone bobnarica ni tako izbirčna in se znajde tudi v drugačnih življenjskih prostorih, na primer ob ribnikih, gramoznicah in na mokrotnih travnikih.

Bobnarica

Bobnarica

Kvakač

Kvakač (Nycticorax nycticorax) je čokata čaplja s kratkim krepkim vratom in razmeroma kratkimi nogami. Po velikosti je podoben mali beli čaplji, a je veliko močnejši in manj eleganten. Iztegnjen meri med 58 in 65 cm, razpon njegovih peruti pa od 105 do 112 cm. Spodnji del telesa odraslega ptiča je svetlo sive barve; njegova glava, tilnik, hrbet in močan dolg kljun so črni; zenica očesa pa je temno rdeča. Spomladi, v začetku paritvenega obdobja, se noge kvakača obarvajo malinovo rdeče, iz zatilja pa mu požene nekaj dolgih ozkih peres bele barve. Po parjenju mu bela perjanica počasi odpade, noge pa postanejo rumenkaste. Mladi osebki odraslim, razen po postavi, niso prav nič podobni. Perje mladega osebka je črnorjavo in sivo, posuto z belkastimi do rjavkastimi lisami, njegov kljun pa je rumenkast s črnim zgornjim delom in konico.

Kvakača ne vidimo pogosto, saj je aktiven ponoči. Na lov za žabami, ribami, raki, žuželkami in ostalim užitnim se odpravi zvečer, ko sonce zaide. Čez dan počiva v krošnji drevesa ali grma in odleti navadno šele, ko se mu zelo približamo.

Severne populacije kvakačev se v jesenskih nočeh na območja prezimovanja v tropski Afriki selijo v majhnih jatah, medtem ko se tropske populacije te vrste ne selijo. Kvakači navadno gnezdijo v velikih kolonijah – evropske populacije raztreseno po vsej zahodni, južni in srednji Evropi. Gnezdi od aprila do junija v krošnjah dreves, v grmovju, trstičju, na skalnih stenah nad vodo, včasih pa kar na tleh, a vedno v bližini vode. Na selitvi se lahko od obrečnih logov odmakne in ga imamo možnost opaziti tudi na bolj odprtih površinah, na primer na travnikih ali njivah.

Kvakač

Kravja čaplja

Kravja čaplja (Bubulcus ibis) je bela ptica nekoliko bolj čokate postave. Izven paritvene sezone ima srednje dolg rumen kljun, ki je navadno umazan od prsti, in črnosive noge s črnikasto rumenimi prsti. V času parjenja se njen kljun, noge in oči obarvajo rdeče oranžno, pordijo pa ji tudi peresa na glavi, prsih in hrbtu. Med hojo se kravja čaplja drži bolj sključeno, kot bi ji bilo nerodno zaradi nekoliko krajših nog in kljuna. Od konice kljuna do konca repa meri iztegnjena okoli 50 cm, razpon njenih kril pa dobrih 90 cm.

Kravja čaplja se med iskanjem hrane sprehaja po odprtih travnatih površinah. Je prilagodljiv ptič, ki za hrano stika po travnikih, pašnikih, savanah in stepah, pa tudi po poljih, gojenih travnatih površinah, poplavnih ravnicah in močvirjih. Slanim vodnim telesom in gozdovom se praviloma izogne. Je oportunistični plenilec, ki ne viha nosu in se loti vsega kar leze in gre, da je le manjše od nje. Glavnino njene prehrane vseeno predstavljajo žuželke, na primer kobilice, hrošči, metulji, kačji pastirji in stenice. Teknejo ji še stonoge in ostali nevretenčarji, pospravi pa tudi žabo, plazilca, majhnega ptiča ali glodavca, ki ji prekriža pot.

Gnezdi v gostih kolonijah v krošnjah dreves in grmov nad vodo ali ob njej. Samci se za samice potegujejo z ritualnim svatbenim plesom, ženijo pa se samo za eno leto. Kravja čaplja je lahko delna selivka in se za razpoložljivo hrano seli v kraje z ugodnejšimi vremenskimi razmerami. V tropih ostaja in gnezdi vse leto, z gnezditvenih območij na severnih delih svojega areala pa se seli v toplejše kraje.

Danes gnezdi v Severni in Južni Ameriki, Evropi, Afriki, Aziji in Avstraliji. Izjemno veliko območje razširjenosti kravje čaplje pripisujemo njeni prilagodljivosti in razmahu človeških aktivnosti, posebej poljedelstva in živinoreje, s katerimi se je povečal primeren življenjski prostor te vrste. Pri nas se kravja čaplja tu in tam ustavi na svoji selitveni poti.

Kravja čaplja v zimskem perju

Mala bela čaplja

Mala bela čaplja (Egretta garzetta) je srednje velika, vitka in zelo elegantna ptica, ki sodi v družino čapelj. Z iztegnjenim vratom je dolga od 55 do 65 cm, razpon njenih kril pa meri med 88 in 106 cm. Tako je skoraj za polovico manjša od podobne velike bele čaplje. Obe vrsti imata popolnoma belo perje, malo belo čapljo pa bomo najlažje in zagotovo prepoznali v letu, ko pokaže svoje rumene prste na drugače črnih nogah. Ima v celoti temno obarvan, bodalasto oblikovan kljun.

Aktivna je podnevi, ko si v manjših skupinah ali posamič išče hrano. Kar se hrane tiče je mala bela čaplja oportunistični plenilec, saj se loti vsega kar leze in gre. Čeprav se ne brani polžev, deževnikov, rakov, pajkov in plazilcev ter celo mladih ptičev, v njeni prehrani vseeno prevladujejo majhne ribe, dvoživke in žuželke.

Mala bela čaplja je selivka, ki pri nas sicer ne gnezdi, a je reden gost na svojih selitvah. Največ jih prezimuje v Afriki, Bližnjem vzhodu in na jugu Španije. Pojavlja se v različnih mokriščih, na primer na obalah plitvih jezer in rek, odprtih močvirnih površinah in poplavnih travnikih, na riževih poljih, morskih obalah in solinah ter celo na pašnikih in poljih. Gnezdi v skupinah – kolonijsko. V gostem trstičju je lahko gnezdo na tleh, večinoma pa gnezdo zgradi na drevju ob plitvih vodnih površinah.

Malo belo čapljo ogroža predvsem degradacija in izginjanje primernih mokrišč zaradi izsuševanja za potrebe kmetijstva. Spremembe dosedanjega načina rabe tal prav tako ne prizanašajo njenim življenjskim prostorom, poleg tega pa je vse pogosteje tudi žrtev prekomernega obremenjevanja in onesnaževanja okolja.

Mala bela čaplja

Velika bela čaplja

Velika bela čaplja (Egretta alba) je velika, a vitka, povsem bela čaplja. Po velikosti je skoraj enaka sivi čaplji, vendar v svoji beli opravi deluje bolj elegantno. Če bi jo popolnoma iztegnili, bi od konice kljuna do konca repa namerili od 85 do 100 cm, razpon njenih peruti pa sega od 145 do 170 cm. Po velikosti in snežnobelem perju jo bomo zlahka prepoznali, poleg tega so zanjo značilne v celoti temne noge, vključno s temnimi prsti. Njen dolg, bodalasto oblikovan kljun je izven gnezditvene sezone rumen, med gnezdenjem pa potemni. V tem času ji noge nad koleni posvetlijo in na hrbtu poženejo dolga peresa, ki segajo daleč čez rep. Podobna peresa ji poženejo tudi na prsih.

To je dnevna ptica, ki je najbolj aktivna v jutranjem in večernem mraku, ko si posamič ali v manjših skupinah išče hrano. Na območjih mokrišč, na primer na jezerih in rekah, močvirjih ali morskih obalah, večinoma pleni ribe, dvoživke, kače in vodne nevretenčarje – v glavnem žuželke in rake. Na suhih območjih glavnino njene prehrane predstavljajo kopenske živali, kot so velike žuželke, plazilci, mladi ptiči in mali sesalci. Zvečer se velike bele čaplje zberejo na skupinskem prenočišču. Noč najraje prebijejo na drevju ob vodi.

Velika bela čaplja gnezdi od aprila do junija v različno velikih kolonijah, od nekaj deset do več sto parov. Gnezdo iz vej in drugega rastlinskega materiala največkrat zgradi na drevju nad vodo ali v trstičju. V Sloveniji velika bela čaplja ne gnezdi, je pa reden gost na svojih selitvah. Nekaj jih pri nas tudi prezimi, zato lahko te lepotice redno opazujemo tudi na Cerkniškem jezeru.

Največjo grožnjo obstoju velike bele čaplje predstavlja degradacija in izguba mokrišč – predvsem zaradi izsuševanja in spreminjanja v obdelovalno zemljo, vendar se v zadnjih letih vse bolj zavedamo izjemnega pomena njenega življenjskega prostora za Zemljo in tudi za človeštvo. Ti ekosistemi namreč predstavljajo največjo čistilno napravo na planetu, obenem pa blažijo tudi vremenske ujme in podnebne spremembe. Torej bomo z varovanjem in ohranjanjem mokrišč poskrbeli ne le za veliko belo čapljo in množico ostalih bitij, ki so nanje vezana, ampak tudi za naše potomce.

Velika bela čaplja

Siva čaplja

Siva čaplja (Ardea cinerea) je z iztegnjenim vratom dolga od 84 do 102 cm, razpon njenih peruti pa meri od 155 do 172 cm. Siva čaplja od ostalih čapelj izstopa po svoji velikosti in krepki postavi. Zgornji del njenega telesa je bolj ali manj enotno pepelnato siv, trebušni del je sivo bel, na bokih pa ima črni lisi. Siv vrat, ki ga med počitkom popolnoma uvije, je spredaj bel, krasijo ga vzdolžne črne črte. Nad rumenim očesom teče proti zadnjemu delu glave črna proga, ki se na tilniku konča s perjanico iz treh dolgih črnih peres. Odrasle živali imajo čelo in tême popolnoma belo, medtem ko je ta del glave pri mladih osebkih siv. Njen dolg in močan kljun umazano rumene barve ima obliko bodala. Z njim spretno lovi plen bodisi iz zasede bodisi z zalezovanjem. Ure dolgo lahko nepremično stoji na bregu reke in čaka, da nič hudega sluteča riba ali rak pride mimo nje, takrat bliskovito iztegne vrat in zgrabi plen. Drugič pa na dolgih rumenkasto sivih nogah brodi ob bregu jezera ali previdno stopa po močvirju ali travniku in opreza za dvoživkami, plazilci in malimi sesalci. Njenemu ostremu vidu ne uidejo niti polži, žuželke in ptičji mladiči. Siva čaplja leti s skrčenim vratom in z iztegnjenimi nogami, zato jo lahko v letu zlahka ločimo od podobnega žerjava ali štorklje.

Siva čaplja je selivka, ki se na jug odpravi septembra ali oktobra. V manjših jatah se seli ponoči. V naših krajih lahko zimo večinoma prebrodi, zato jo v Sloveniji videvamo preko celega leta. Pozimi se našim sivim čapljam pridružijo še ptice, ki so gnezdile visoko na severu Evrope. Na gnezditvena območja se siva čaplja vrne že zgodaj spomladi in gnezdi od februarja do aprila. Znana je po tem, da rada gnezdi v velikih kolonijah. Največje gnezdilne kolonije v Evropi štejejo tudi po več sto parov, vendar pri nas večinoma gnezdi v manjših skupinah ali celo posamič. Gnezdo, v katerega se pogosto vrača leto za letom, si najrajši zgradi v krošnji visokih dreves v bližini jezera ali reke, oziroma tam, kjer se počuti varno pred plenilci. Zato gnezdi tudi v neprehodnem trstičju ali na nedostopnih skalnih pečinah.

Populacija sive čaplje si je do danes opomogla od neusmiljenega lova v devetnajstem stoletju, ko je zaradi svoje ribojede navade prišla navzkriž z ribiči in ribogojci, saj so ti svoje bazene z ribami bolje zaščitili pred njo in jo nehali preganjati. Danes jo ogrožajo zlasti nepremišljeni posegi v gozdove, s katerimi lahko gnezdišča uničimo. Tudi posegi v neposredni bližini gnezdilne kolonije lahko postanejo preveč moteči in gnezditev tam ni uspešna.

Siva čaplja