Sokoli (Falconidae) so poleg orlov (Accipitridae) in ribjih orlov (Pandionidae) tretja družina ujed, katere predstavniki živijo v Sloveniji. Ujede (red Falconiformes) so višja taksonomska kategorija, v katero na podlagi značilnosti njihovih predstavnikov uvrščamo vse te tri družine.
Sokoli so majhne do srednje velike ujede z ozkimi koničastimi krili, majhnim kljukastim, a ostrim kljunom in ostrimi kremplji. Sokoli so izjemno hitri in spretni letalci, ki svoj plen največkrat zgrabijo in pokončajo kar v zraku.
V Sloveniji živi osem vrst sokolov, vse pa sodijo v en rod (Falco). Na območju Notranjskega regijskega parka živijo tri vrste sokolov, še ena pa se tu ustavi na spomladanskem preletu.
Postovka
Postovka (Falco tinnunculus) je srednje velik ptič, ki od konca repa do konice kratkega kljuna meri od 31 do 37 cm, razpon njenih peruti pa je od 68 do 78 cm. Ima dolga in precej ozka krila, ki so na konceh nekoliko topa. Pogosto jo vidimo, kako v zraku lebdi na mestu, takrat svoj dolgi rep usmeri proti tlom in ga razširi v obliki pahljače. Njen rjasto rjav hrbet je posut s črnimi pegami, ki krasijo tudi njen svetlo rjav trebuh z nekoliko rožnatega pridiha. Pod očmi ima 'brke' – pas temno obarvanih peres. Konci letalnih peres so črni, prav tako kot ostri kremplji na njenih rumenih prstih. Samica ima sivo rjavo zgornjo stran repa temno progasto, medtem ko je pri samcu zgornja stran repa modro siva in brez vzorca. Na končnem robu repa imata oba spola širok črn pas. Samec ima sivo tudi glavo, medtem ko je glava samice rjava z opaznimi vzdolžnimi črtami.
Postovka je dnevno aktivna ptica, ki je specializirana predvsem za lov talnih živali, majhnih sesalcev in žuželk, pa tudi ptičev. Največkrat lebdi v zraku in opreza za voluharji, ki so njena najljubša hrana, ne brani pa se tudi ostalih glodavcev, na primer rovk in miši ter večjih žuželk. Njeno značilno postajanje v zraku ji je dalo ime, pogosto pa lovi tudi iz zasede. Čepeč na vrhu droga električne napeljave, na žici ali na vrhu grma ali drevesa s svojim izjemnim vidom išče plen. Najbolj ji ustreza odprta pokrajina, kjer se prepletajo travniki, mejice in njive, vendar je precej prilagodljiva vrsta, zato jo lahko vidimo gnezditi in loviti tudi v središču mest. V mestih večji del njene prehrane predstavljajo manjši ptiči, gnezdi pa na podstrešjih ali v luknjah in linah v visokih stavbah. Izven mest jajca vali v zapuščenih gnezdih vran ali v drevesnih duplih, saj si gnezda sama ne gradi. Čas gnezdenja traja približno od marca do junija. V naših krajih je prisotna skozi vse leto, populacije iz severne Evrope pa se pred zimo umaknejo v južne kraje.
Postovka je pri nas še razmeroma pogosta vrsta, ki pa je v Rdeči seznam ptičev gnezdilcev Slovenije uvrščena kot ranljiva vrsta, saj lahko opuščanje tradicionalnega ekstenzivnega kmetijstva na eni in uvajanje 'modernega' intenzivnega kmetijstva na drugi strani postovko resneje ogrozi. Dobrobit postovke in drugih živali se kaže tudi v boljši kakovosti življenja ljudi, čeprav se tega preslabo in premalokrat zavedamo. Plenilci na vrhu prehranskega spleta so namreč dober pokazatelj, kako zdravo je naše okolje v resnici. Odsotnost plenilcev nam brez ovinkarjenja pove, da je z našim okoljem nekaj hudo narobe ... in obratno.
Samica postovke
Navadna postovka - samica
Rdečenoga postovka
Rdečenoga postovka (Falco vespertinus) sodi po velikosti med manjše sokole. Dolga je od 28 do 34 cm, razpon njenih slokih in proti koncu zoženih peruti pa je od 65 do 76 cm. Rdečenoga postovka je zelo značilno obarvana in jo le težko zamenjamo s kakšno drugo vrsto. Zanjo je značilen izrazit spolni dimorfizem. Samica je po spodnji strani telesa in temenu rdečkasto rjava, z nekaj temnejšimi črtami na trebuhu. Preko oranžno obrobljenih oči se ji vleče črna proga, grlo in lica so bela. Rumenkasto bel zadnji del glave z ostrim prehodom preide v modrikasto siv hrbet, ki je izrazito prečno temno progast. Noge in baza njenega kljuna so oranžni, ostali del drobnega kljuna pa je siv in črn. Samec je videti, kot bi oblekel večerno obleko, ves modro siv, zgornja stran njegovih letalnih peres pa je srebrno siva. Le zadnji del njegove trebušne strani, od rdeče oranžnih nog proti repu, je rjasto rjav. Tudi on ima bazo kljuna in obrobo oči rdeče oranžne barve.
Rdečenoga postovka je selivka, ki prezimuje na jugu Afrike. Pri nas je reden gost na preletu, predvsem spomladi jo lahko vidimo v večjih jatah. V skupinah, gnezdilnih kolonijah, tudi gnezdi. Posamič gnezdi redkeje. Rdečenoge postovke najrajši naselijo opuščena gnezda vran na drevesih v prostranih stepah in odprtih rečnih dolinah na vzhodu Evrope in v osrednji in zahodni Aziji. Rdečenoga postovka je plenilka, ki se hrani v glavnem z žuželkami. Manjši del plena predstavljajo večje živali, kot so glodavci, drobni ptiči in dvoživke. Navadno jo vidimo, ko bodisi sedeč na kablu ali drogu daljnovoda bodisi lebdeč v zraku opreza za plenom in se, čim ga opazi, urno požene za njim. Pogosto jo lahko opazujemo, kako lovi žuželke. Takrat nekaj časa lebdi v zraku na enem in istem mestu, pristane na tleh, se sprehodi, nato pa spet vzleti, lebdi, pristane in tako naprej.
Rdečenogo postovko ogroža predvsem povečevanje uporabe insekticidov, ki so glavni krivec za zmanjšanje količine njene glavne hrane – žuželk. Tu naj omenimo, da je uporabo pesticidov smiselno omejiti na minimum, ki še omogoča dober pridelek in ima hkrati čim manjši možen negativni vpliv na druga živa bitja. Ogroža jo tudi izguba življenjskega prostora zaradi intenziviranja kmetijstva na eni in opuščanja ekstenzivne paše na drugi strani, ki prav tako vodita v manjšanje količine njenega plena. Nenazadnje jo ogroža tudi preganjanje poljskih vran (Corvus frugilegus), ki je pripeljalo do drastičnega upada števila gnezd rdečenoge postovke v gnezdilnih kolonijah.
Rdečenoga postovka - samec (leva slika), samica (desna slika)