Beloprsi jež (Erinaceus concolor) pravzaprav ne potrebuje dodatnega opisa, saj ga vsi poznamo. Je prebivalec nižinskih območij, ki se najbolj znajde na ozemlju kulturne krajine, kjer se prepletajo gozdiči, žive meje, polja in travniki. Tudi človeka se ne boji. V mraku ga lahko marsikje srečamo v mestnem parku ali na domačem vrtu, kjer išče deževnike, hrošče in ostale žuželke ter stonoge, pajke, polže in druge talne nevretenčarje, s katerimi se hrani. Podnevi se skriva v svojem gnezdu, ki ga iz mahu, suhih trav in listja zgradi pod kupom dračja.
Jež se skoti brez bodic, ki pa mu kmalu zrastejo. Že enajsti dan po rojstvu se lahko zvije v kroglo in tako v nevarnosti skrije ranljivo trebušno stran. Kljub temu okoli dve tretjini mladih ježev ne preživi prvega leta življenja, saj jih plenijo različne zveri in sove. Na žalost vse preveč ježev konča tudi pod kolesi avtomobilov. V naravi ježi dočakajo okoli sedem let, tisti v ujetništvu pa so nekoliko bolj dolgoživi, saj nanje preži manj nevarnosti.
Jež zimo preživi v nedejavnem stanju – hibernaciji. Med zimskim spanjem v gnezdu se mu telesna temperatura s 34 ºC zniža na samo 4 ºC, srčni utrip pa s 190 na zgolj 20 utripov na minuto.
Beloprsi jež je v Sloveniji zavarovan z Uredbo o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah, na Rdečem seznamu ogroženih sesalcev Slovenije pa je opredeljen kot vrsta izven nevarnosti.
Beloprsi jež