Zveri (Carnivora) so plenilskemu načinu življenja prilagojena skupina sesalcev. Zanje so značilni izostreni čuti, izjemno usklajeno in hitro delovanje telesa ter značilno zobovje, ki ga imenujemo zversko zobovje. Zanj so značilni dolgi sabljasti podočniki, s katerimi zgrabijo plen, in močno spremenjeni kočniki, ki so prilagojeni razkosavanju.
Številne zveri svoj plen lovijo posamič, nekatere pa lovijo v skupinah – krdelih. Vrste, ki plenijo večje živali, so pri lovu uspešnejše, če lovijo v organiziranih skupinah. Pri teh zvereh so zato razviti zapleteni hierarhično organizirani socialni odnosi.
Pomembno je vedeti, da plenilci v naravi niso nikoli tako številčni kot njihov plen, a so s svojim načinom življenja nepogrešljiv člen v vzdrževanju naravnega ravnovesja. Navadno je masa plenilcev v nekem ekosistemu stokrat manjša od mase rastlinojedov, zato zveri za svoj obstoj potrebujejo velika območja. Življenjski prostor mnogih vrst zveri se je do danes skrčil do te mere, da so na robu izumrtja. Na žalost je za drobljenje in izginjanje ustreznih življenjskih prostorov zveri v največji meri kriv človek s svojim delovanjem.
V red zveri sodi 271 vrst sesalcev z vsega sveta, pri nas pa živi 13 vrst, ki jih uvrščamo v štiri družine – medvedi (Ursidae), psi (Canidae), kune (Mustelidae) in mačke (Felidae).
Rjavi medved
Rjavi medved (Ursus arctos) je edini predstavnik družine medvedov (Ursidae) pri nas in naša največja zver. Krepko telo odrasle živali je dolgo od 150 do 250 cm. Samci so veliko večji od samic in lahko tehtajo tudi več kot 200 kg. Medved kljub okornemu videzu odlično teče, plava in pleza. Ker pri hoji stopa po celem podplatu, pravimo, da je podplatar. Ta velikan, ki živi okoli 30 let, je najbolj izrazit vsejed med našimi zvermi. Všeč so mu gobe ter plodovi, gomolji, korenike in zeleni deli rastlin. Nadvse rad se gosti z mravljami in osami ter ostalimi nevretenčarji, pleni glodavce in večje živali in tudi mrhovine se ne brani.
Jeseni se kosmatinec zavleče v brlog, ki si ga uredi pod izruvanim drevesom ali v skalni votlini, in v njem prezimi. Medvedovo zimsko mirovanje pa ni pravo zimsko spanje, kot ga poznamo pri ježu ali polhu. Pravzaprav gre za posebno obliko stradanja, med katero medved nevtralizira strupene produkte presnove. Ker v času mirovanja ne pije, se mu v telesu začnejo kopičiti strupene snovi, predvsem sečnina. Posebnost njegove presnove je ponovno vgrajevanje dušika iz sečnine v telesne beljakovine. Samice v zimskem času tudi kotijo. Mladiči ostanejo z mamo eno in pol do dve leti, nato se osamosvojijo.
Medved je bil prvotno razširjen po vsem zmernem pasu severne poloble, a je danes že marsikje iztrebljen. Tudi pri nas so ga v preteklosti močno preganjali, vendar se je v kočevsko-snežniških gozdovih uspel obdržati. Skrbno upravljanje s slovensko populacijo je pripeljalo do tega, da danes v slovenskih gozdovih glede na zadnje štetje živi okoli 560 teh velikih zveri, ki so pri nas zakonsko zavarovane. Kot prizadeta vrsta je rjavi medved uvrščen v Rdeči seznam ogroženih sesalcev Slovenije, kar pomeni, da lahko nadaljevanje dejavnikov ogrožanja pripelje do njegovega izumrtja. Le javna podpora varstva tega veličastnega sesalca bo medvedu omogočila dolgoročno preživetje v Sloveniji.
Zaradi njegove velikosti in moči ter ostrih krempljev je lahko srečanje z medvedom nevarno, vendar se medved srečanju navadno izogne. V primeru, da tiho hodite po gozdu in veter piha proti vam, pa se mu lahko približate in ga presenetite. V tem primeru je verjetno najboljša rešitev, da obdržite mirno kri. Ne bežite, premikajte se počasi in odmaknite pogled, saj v govorici živali pogled v oči izraža agresijo.
Samica z mladičem
Lisica
Lisica (Vulpes vulpes) je naša najpogostejša zver. Njeno vitko telo pred slabim vremenom varuje gost oranžno rjav kožuh, ki na trebuhu in konici repa prehaja v umazano belo barvo. Ima razmeroma kratke noge in dolg košat rep. Tehta med pet in sedem kilogramov, s tem, da so samci občutno večji od samic.
Pregovorno zvita lisica se človeka ne boji in živi celo v mestih. Je izjemno prilagodljiva vrsta, ki se enako dobro znajde v gozdovih, kulturni krajini in predmestjih. Njeno območje domovanja meri med 2,5 in 15 kvadratnih km.
Lisica je praviloma samotarska žival, ki se hrano odpravi iskat v zavetju mraka. Je vsejed, ki jé vse užitno, vendar najraje pleni glodavce.
Lisica naseljuje skoraj vso Evropo, le na nekaterih otokih je ni. Lisičino – razvejane rove z bivalnim prostorom in s shrambo – navadno izkoplje v pobočje pod drevesom ali štorom, za svoj dom pa včasih uporabi tudi zapuščeno jazbino. Mladiče skoti spomladi, na jesen pa se ti že osamosvajajo. Življenjska doba lisic je 10 do 12 let. Ta simpatična zver iz družine psov je tudi najpomembnejša prenašalka stekline, ki se pojavlja skoraj po vsej Sloveniji.
Lisica
Volk
Volk (Canis lupus) je eden od treh predstavnikov družine psov (Canidae), ki jih lahko vidimo v Sloveniji. Poleg volka in lisice, ki v Sloveniji stalno živita, se pri nas občasno pojavi še šakal.
Odrasel volk tehta od 20 do 80 kg. Lovi velike parkljarje, ki jih goni toliko časa, da se izčrpajo. Njegov glavni plen so jeleni, srne in divji prašiči, loti pa se tudi manjših vretenčarjev, nevretenčarjev, mrhovine in rastlinske hrane. Navadno lovi v krdelu, redkeje tudi posamič. Naenkrat lahko preteče 40 do 70 km, za preživetje pa potrebuje območje veliko vsaj 25 kvadratnih km in okoli 4 kg mesa na dan.
Aktiven je v glavnem v mraku in ponoči, takrat se zanaša na izjemen voh in odličen sluh. Ker ujame v glavnem živali v slabši telesni pripravljenosti in poškodovane ali bolne živali, igra pomembno vlogo v naravni selekciji in vzdrževanju naravnega ravnovesja.
Volk živi v krdelih, v katerih je hierarhija strogo določena. Krdelo sestavljajo sorodni osebki, parita pa se le vodilna volk in volkulja. Njuni mladiči se skotijo spomladi, vendar jih okoli polovica ne dočaka prvega rojstnega dne. Živijo okoli 12, v ujetništvu pa tudi več kot 16 let. Je izrazito teritorialna vrsta, velikost njihovega teritorija pa se precej spreminja in je odvisna od števila volkov v tropu, gostote plena in človekove prisotnosti na območju ter od reliefnih značilnosti ozemlja. Trop svoje življenjsko območje zavzeto brani pred volkovi iz drugega tropa, meje teritorija pa označuje z vonjalnimi izločki in z oglašanjem.
Volk je prednik psa, človek ga je udomačil že v mlajši kameni dobi. Kljub temu, da volk človeku ni nevaren, je kasneje pri ljudeh prišel v veliko nemilost. V Evropi smo ga neusmiljeno preganjali in ga z obsežnih območij srednje in severne Evrope iztrebili. Največ volkov je še danes odstreljenih z namenom zmanjšati škodo, ki jo volkovi naredijo rejcem drobnice, vendar pa zadnje raziskave kažejo, da odstrel volkov s tem namenom nima popolnoma nobenega učinka...
Danes se zaradi varovanja volkovega življenjskega prostora in smotrnega upravljanja s populacijami parkljarjev in volka njegovo območje razširjenosti veča, vendar še vedno ostaja ena najbolj ogroženih vrst sesalcev v Evropi. Pri nas je zakonsko zavarovan, na Rdečem seznamu pa je opredeljen kot prizadeta vrsta.
Volk v ujetništvu
Vidra
Na Zemlji živi 13 vrst vider, evrazijska vidra (Lutra lutra) ali krajše vidra, pa je edina vrsta v Evropi. Sodi v družino kun (Mustelidae) in je med našimi kunami najbolj prilagojena življenju v vodi. Njeno dolgo telo skupaj z močnim, stožčastim repom meri tudi preko enega metra. Odrasli samci tehtajo okoli 9 kg in so nekoliko večji od samic, ki so navadno težke okoli 6 kg. Telo pokriva izredno gost, temno rjav kožuh. Do 50.000 dlak na kvadratni centimeter vidri omogoča, da v vodi ostane suha. Kratke krepke noge imajo med prsti razpeto plavalno kožico. Glava z velikimi očmi in nosnicami ter majhnimi uhlji je ploska. Vidra dobro vidi, a si pri lovu pomaga predvsem z vohom in čutilnimi dlakami – vibrisami, nameščenimi okoli smrčka.
Vidra je vezana na vodo. Po kopnem se v iskanju novega teritorija lahko premika tudi na velike razdalje (več 10 km), a je njeno gibanje – poskakovanje precej nerodno. Živi v potokih, rekah in jezerih, ponekod v Evropi pa tudi v morju. Pod vodo zdrži do štiri minute. Plava s trebušno-hrbtnim zvijanjem vretenastega telesa in doseže hitrost do 15 km na uro. Vidra pod vodo s hitrim in spretnim plavanjem lovi ribe, ki predstavljajo večji del (okoli 2/3) njene prehrane. Posebej v slast ji grejo potočni raki, ne brani pa se niti dvoživk, zlasti v toplem delu leta, ko se te zadržujejo ob in v vodi. Kar se hrane tiče torej ni posebno izbirčna in se loti vsega, na kar naleti. Tako lahko v njenih iztrebkih, s katerimi označuje svoje življenjsko ozemlje (teritorij), najdemo tudi ptičje perje, luske plazilcev in ostanke ogrodij žuželk.
Zaradi načina njenega prehranjevanja sodi vidra na sam vrh prehranjevalne piramide oz. prehranjevalnega spleta, zato je dober kazalec kakovosti vodnega življenjskega prostora. Vse nevarne snovi, ki v vodno okolje prihajajo predvsem zaradi človekovih dejavnosti, se namreč kopičijo v organizmih in tako posredno ali neposredno ogrožajo življenje vidre in ostalih živali. Vidra pri nas nima naravnega sovražnika, vendar ji je preteklost prinesla veliko gorja. Človeku je predstavljala konkurenco pri lovu rib in rakov, zato so jo včasih neusmiljeno preganjali. Kasneje je, z razvojem industrije in večanjem populacije ljudi, glavni vzrok za upadanje vidrine populacije postalo onesnaževanje vodnega okolja in njegovo spreminjanje. Danes živi le še v naravnih vodnih okoljih, na primer v rekah z razgibano strugo in bogatim obrežnim rastlinjem, kjer najde dovolj hrane zase in svoje mladiče ter primeren prostor za bivališče. Tako pri nas kot v ostali Evropi je zavarovana in skupaj z drugimi ogroženimi vrstami uvrščena na rdeči seznam.
Vidra