Soteska iške in Zale

Kristalno čisti rečici Iška in Zala sta svoji strugi vklesali v slikoviti soteski na skrajnem severnem delu Notranjskega parka in s svojim značajem na Notranjsko vnesli pridih alpskega sveta.

Iška izvira v povirjih na robu Bloške planote in se od tu v ozki soteski, vrezani globoko v dolomit, prebija proti severu. Z obeh strani jo napajajo bistri potočki, najdaljša in najbolj razvejana med njimi sta Opečnik in Črni potok.

Zala izvira pod Vidovsko planoto. Na svoji poti proti Iški, s katero se združi v Vrbici, je ustvarila slikovito dolino z značajem soteske, kjer številne brzice, slapišča in slapovi mrzlo rečico polnijo s kisikom in otežujejo prehodnost doline.
Rečici z alpskim značajem, nad katerima se dvigajo prepadne karbonatne stene z značilnim rastjem, sta zaradi neokrnjenosti in naravovarstvenega pomena del Natura 2000 območja.

največja globina sotesk:	300 m
najvišji slap:	30 m
dolžina Iške v NRP:	7 km
dolžina Zale v NRP:	5 km

Značilnosti Iške in Zale

Živalstvo

V objemu divjine odmaknjenih in težko dostopnih sotesk najdejo mir in pogrnjeno mizo plahe vidra, divja mačka in črna štorklja. Nad prepadnimi stenami zajadra planinski orel, mimo švigne sokol selec, iznad krošenj nas pozdravita krokarja, nad brzicami se spreleti siva pastirica, v potoček pa se potopi povodni kos ...

Neokrnjeni in s kisikom bogati potoki so dom raku koščaku, ki se podnevi skriva pod kamni, zvečer pa ga iz skrivališča zbeza lakota. Ob bregovih se vztrajno spreletavajo studenčarji, naši največji kačji pastirji. Ko se nad potoke razlezejo sence, se prikaže potočna postrv in začne preganjati ličinke mladoletnic, vrbnic in enodnevnic, ki živijo le v najčistejši vodi.

V lužah ob potokih, kamor ribe nikoli ne zaidejo, se družijo hribski urhi, alpski in navadni pupki, po gozdu pa se sprehajata navadni in planinski močerad.
Rastlinstvo

Alpski značaj Iške in Zale, prepadna pobočja, karbonatno skalovje in povirni deli potočkov obljubljajo posebno in pestro rastje.

Strmine porašča jelovo-bukov gozd, v katerem se znajdeta tudi tisa in navadna bodika, na prisojnih legah pa bukev zamenja gozd črnega bora.

Kamnitih bregov se oklepajo vrbe in šopi ogroženega dlakavega mlečka, na skalah pa cvetita marjetičasta nebina in skalna robida.

Strma kamnita pobočja nad vihravim potokom popestrijo Jacquinov čistec, dlakavi sleč, glavičasti repuš, dvocvetna vijolica, alpski srobot, goli lepen in zavarovana rumena maslenica.

Iz razpok na skalnih stenah, ki se dvigajo nad vodo, se steguje endemit – kranjski jeglič, ki mu družbo delajo rumeno milje, alpska mastnica, pisana vilovina in tripernata špajka.

Skrite ravnice v povirnih delih potočkov še povečajo pestrost območja. Tu cvetijo ogrožene vrste nizkega barja z orhidejo navadno močvirnico, ozkolistnim in širokolistnim muncem ter navadno vrelko na čelu.

število endemitov: 1