Evrazijski ris: življenje, značilnosti in ohranjanje vrste v Notranjskem parku
Evrazijski ris se neslišno in nevidno kot duh giblje skozi gozd v zalezovanju svojega plena. Največji izmed vseh vrst risov je sposoben na tla spraviti tudi jelena, štirikrat težjega od sebe.
Življenje in navade
Evrazijski ris je srednje velika divja mačka, ki spada v družino mačk (Felidae). Je močne in atletske postave, kratkega repa ter goste, rjave dlake s temnimi pikami. Odrasli risi so običajno veliki med 80 in 130 centimetri ter tehtajo med 10 in 30 kilogrami, pri čemer so samice običajno manjše od samcev. Njihove šape so opremljene z ostrimi vpotegljivimi kremplji, kar omogoča učinkovit lov.
Ris – izjemen lovec in pomemben člen ekosistema
Njegov življenjski slog je prilagojen lovu v nočnem času, ko je tudi najbolj aktiven. Z izjemno razvitim vohom in sluhom se evrazijski ris odlično znajde v gozdnih okoljih, kjer se giblje tiho in spretno. Ključni čut za preživetje risa pa je torej njegov vid.
Prav izjemne lovske sposobnosti so risa v večjem delu zahodne in srednje Evrope v začetku 20. stoletja pripeljale na rob izumrtja, zlasti zaradi navzkrižij z lovci in živinorejci, pa tudi zaradi izjemno cenjenega krzna. V Sloveniji smo ljudje risa iztrebili konec 19. stoletja, nato pa jih ponovno naselili leta 1973. V prostranih Dinarskih bukovo-jelovih gozdovih ima dovolj hrane in miru za preživetje, a jim moramo osnovno pravico do življenja podariti tudi ljudje, saj je evrazijski ris, skupaj z volkom in medvedom, neprecenljiv člen našega gozdnega ekosistema. Zaradi lova na rastlinojede živali je namreč ključen za ohranjanje ravnotežja v ekosistemu.
Življenjski prostor in vsakodnevni izzivi
Evrazijski ris je samotarska gozdna žival, ki večinoma živi na razgibanem terenu, kjer se lahko učinkovito skriva med skalnimi spodmoli, podrtimi debli, drevesi in grmi. Ris naseljuje raznolike a pretežno gozdnate habitate, v Alpah pa ga lahko najdemo tudi okoli gozdne meje. Je teritorialna žival, kjer ima vsaka žival razmeroma veliko območje, ki jih označuje s pršenjem urina, iztrebki, praskami na drevesih in drgnjenjem obraznih žlez, s čimer puščajo svoj feromonski vonj v okolju. Kljub temu so območja, kjer evrazijski ris živi, pogosto ogrožena zaradi izgube in drobljenja habitata in prekomernega človekovega vpliva (izguba plenske baze in krivolov), kar predstavlja resno grožnjo za njegovo preživetje. Ohranjanje risov zahteva intenzivno sodelovanje deležnikov in trajnostne prakse pri upravljanju narave.
Ris – njegov jedilnik in prehranjevalne navade
Ris je znan po svoji specializirani prehrani, ki temelji na lovu na divje parklarje. Njegov lovski repertoar vključuje plenjenje različnih vrst divjadi, kot so srnjad, jelenjad, divji prašiči in zajci. V letih obilnega obroda bukve in namnožitve polhov, pa so lahko tudi ti pomemben del prehrane. Kljub svoji plenilski naravi je evrazijski ris precej selektiven glede izbire plena, saj se osredotoča na šibkejše in bolj ranljive posameznike v populaciji. Ta selektivnost ima ključno vlogo pri ohranjanju zdrave populacije divjadi in s tem ohranjanju ekosistemov, v katerih ris živi.
Razmnoževanje in ohranjanje vrste
Parjenje risov poteka enkrat letno, predvsem v zimskem in zgodnjem pomladnem obdobju. Samice postanejo spolno zrele pri dveh letih, medtem ko so samci pripravljeni na parjenje nekoliko pozneje. Parjenje vključuje vonjanje, praskanje in oglašanje, kar krepi vezi med partnerjema. Brejost traja približno 70 dni, po kateri samica skoti leglo mladičev, ki so rojeni slepi. Za uspešen razvoj maloštevilne populacije risov pri nas, je ključnega pomena za ohranjanje vrste, zmanjšanje človekovega vpliva na območjih brlogov.
Razmnoževanje
Parjenje risov poteka enkrat letno, predvsem v zimskem in zgodnjem pomladnem obdobju. Samice postanejo spolno zrele pri dveh letih, medtem ko so samci pripravljeni na parjenje nekoliko pozneje. Parjenje vključuje vonjanje, praskanje in oglašanje, kar krepi vezi med partnerjema. Brejost traja približno 70 dni, po kateri samica skoti leglo mladičev, ki so rojeni slepi. Za uspešen razvoj maloštevilne populacije risov pri nas, je ključnega pomena za ohranjanje vrste zmanjšanje človekovega vpliva na območjih brlogov.
Vrnitev risa v Slovenijo
Leta 1973 so lovci in gozdarji v Slovenijo pripeljali in naselili 6 risov iz Slovaške. Naselitev je bila uspešna in risi so se kmalu razširili v sosednje države (Hrvaško, Bosno in Hercegovino ter celo v Italijo in Avstrijo), ostali pa so izolirani od drugih populacij risa v Evropi. Do leta 1986 je populacija risa v Sloveniji naraščala. Na žalost se je po nekaj desetletjih populacija začela zmanjševati. Glavna razloga za to pa sta inbriding oz. parjenje v sorodstvu ter naključni tok frekvence genov (»genski drift«). Za rešitev populacije so tako potrebni nujni ukrepi za »gensko« osvežitev in obogatitev obstoječe populacije ter izboljšanje povezanosti z drugimi populacijami risa, zlasti z alpsko. Od leta 1993 je ris v Sloveniji zakonsko zavarovana vrsta, saj je ris simbol Dinaridov, tako kot je tiger simbol Azije.
Najbolj znani slovenski risi
V okviru projekta LIFE Lynx so od leta 2017 v naravo izpustili 17 risov; šest na Hrvaškem in enajst v Sloveniji. V Sloveniji je bilo od tega šest risov izpuščenih na območju slovenskih Alp, pet pa na območju Dinaridov. Vsi doseljeni risi imajo ob izpustu nameščene GPS telemetrične ovratnice, s pomočjo katerih ugotavljajo, kako se risi vključujejo v populacijo. Cilj projekta je v populacijo vključiti 14 živali. V okviru projekta Life Lynx, ki si prizadeva za ohranitev risov. Eden izmed naseljenih risov – Maks, je dobil celo svojo knjigo.
Razširjenost risa v Notranjskem parku
Notranjski park v dveh tretjinah prekriva gozd, ki je preko Javornikov in Snežnika, del enega največjih gozdnih kompleksov v Evropi. Evrazijski ris je na območju Notranjskega parka stalno prisoten, z jedrnimi območji na Javornikih in Menišiji. Ker so teritoriji risov veliki in običajno presegajo meje parka, ter ker je bila populacija v preteklosti v upadanju, je število živali v Notranjskem parku relativno majhno. Kljub temu pa se s ponovno naselitvijo živali v zadnjih letih populacija povečuje, vsako leto pa zabeležimo tudi nekaj samic in mladičev.
Ohranjanje risov v tem okolju zahteva sodelovanje različnih deležnikov, s strokovnjaki za varstvo narave, biologi in gozdarji, ter lokalnimi skupnostmi. Spremljanje njihove razširjenosti in spodbujanje trajnostnih praks upravljanja narave ostajata ključna vidika za ohranjanje te ogrožene vrste v Notranjskem parku.
