Letos mineva natanko 100 let, odkar se je 13 strokovnjakov z Odseka za varstvo prirode in prirodnih spomenikov zavedlo, da je slovenska narava tako posebna, tako dragocena, tako edinstvena, da je treba začeti sistematično skrbeti zanjo, da mora za to odgovornost prevzeti tudi vlada. 20. januarja 1920 so takratni pokrajinski vladi za Slovenijo (ta je bila takrat del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev) v Ljubljani poslali Spomenico, dokument, ki velja za začetek varstva narave v današnji Republiki Sloveniji. V njej so izpostavili, da je potrebno na ravni države z različnimi ukrepi zavarovati naravo, njene rastlinske in živalske vrste. Kot najboljši način za to navedejo ustanovitev naravnih parkov. Velik del njihovih predlogov še danes predstavlja temeljne postavke varovanja narave na območju sodobne Slovenije. Njihova pobuda je zato izjemnega pomena!
Ključne načine zaščite narave v Spomenici navedejo pod štirimi točkami:
I. Ustanovijo naj se alpski, sredogorski (gozdni) in barski varstveni parki
po zgledu enakih parkov v drugih državah.
II. Potom zakona naj se prepove pokončavanje redkih ali za naše kraje
tipičnih ter znanstveno znamenitih živali in rastlin. Strogo naj se pazi, da se
izvršujejo določila lovskega in ribarskega zakona ter zakona z dne
20. ju-lija 1910, dež. z. št. 27 o varstvu ptic.
III. Podzemeljske jame z interesantno jamsko favno in floro naj se po-
stavijo pod nadzorstvo; vstop vanje naj se dovoli samo v znanstvene svrhe.
IV. Zainteresirati je najširšo javnost za varstvo prirode sploh.
V uvodu Spomenice so gospodje pred 100 leti zapisali:
"Skoraj vse kulturne države so uvidele potrebo ohranitve prirodnih spomenikov in so v ta namen ustanovile same ali pomagale ustanoviti z večjimi denarnimi prispevki ali z odstopom zemljiških kompleksov prirodovarstvene parke (rezervate, Naturschutzparke), kjer uživa vse živalstvo in rastlinstvo popolno varstvo, dalje ustvarile zakone za absolutno varstvo gotovih živali in rastlin,tipičnih za dotične pokrajine ali izpostavljenih uničevanju ter končna neposredno ali posredno po društvih za varstvo prirode poučevalo ljudstvo, da se omeji zatiranje tudi onih živali in rastlin, ki jih zakon imenoma ne ščiti."
Narava je danes v Sloveniji zavarovana v enem (Triglavskem) narodnem parku, treh regijskih (med njimi je tudi naš park), 49 krajinskih parkih, 56 naravnih rezervatih in 1164 naravnih spomenikih, ki skupaj obsegajo 13 odstotkov slovenskega ozemlja. Naravni parki Slovenije so od leta 2011 združeni v Skupnosti parkov Slovenije. V Sloveniji živi okrog 19.000 živalskih in 4000 rastlinskih vrst, med njimi je več kot 2000 vrst, uvrščenih na rdeče sezname ogroženih vrst. Z uredbo vlade so zavarovane skoraj vse rastlinske in živalske vrste, ki jih navaja Spomenica, in še mnoge druge, ki so ogrožene. Med drugim so zavarovane skoraj vse vrste dvoživk, plazilcev, ptic, vsi netopirji, vse velike zveri, jamski hrošči, vse vrste hroščev in metuljev nad gozdno mejo.
Danes je v Sloveniji na področju varstva narave zaposlenih okrog 350 oseb, od tega 100 na projektih za določen čas, ocenjujejo na Ministrstvu za okolje in prostor. Slovenija ohranjanju biotske raznovrstnosti in varstvu naravnih vrednot letno nameni približno 30 milijonov evrov, od tega 14,5 milijona evrov proračunskih sredstev.
Res pa je, da so v Spomenici ob omembi vseh ključnih naravnih okolj naše Slovenije nekako pozabili na Kras. Strokovni vodja Notranjskega parka Tomaž Jančar je ob tej priložnosti, ob tem prazniku varovanja narave, spomnil: "Praočetje varstva narave na Slovenskem so v Spomenici spregledali izjemen pomen, ki ga imajo za varstvo narave kraška presihajoča jezera. Cerkniško jezero, ki je v 17. stoletju slovelo kot naravni fenomen Evropskega formata, je zdrknilo v ozadje naravovarstvene pozornosti. Še danes je varstvo kraških presihajočih jezer prepuščeno iznajdljivosti lokalnih skupnosti in njihovim skromnim virom."
V Notranjskem parku smo kljub temu ponosni, da pomembno prispevamo k varovanju in ohranjanju naše edinstvene, prelepe narave, katere majhen in od nje usodno odvisen košček je tudi človek. Naš park odlikujejo visoka stopnja ohranjenosti naravnih življenjskih prostorov, številni naravni spomeniki, izjemna pestrost živih bitij, na drugi strani pa razpoznavna kulturna krajina, ki jo je zaznamoval dolgotrajen kakovosten preplet človeka in narave, ponaša se z veliko ekološko, biotsko in krajinsko vrednostjo. Park bo še naprej zasledoval svoje ključne cilje in predano izpolnjeval svoje poslanstvo ohranitve dragocenosti narave za naše potomce.
Če vas zanimajo podrobnosti, si lahko Spomenico v celoti preberete na tej povezavi.
Fotografije: Jošt Stergaršek