Sodelavci Notranjskega parka se bomo to soboto in nedeljo zvečer (27.3. in 28.3.2021) pridružili domačinom v reševalni akciji dvoživk, ki se v pomladnem času množično selijo s Slivnice proti Cerkniškemu jezeru, kjer na mrestiščih ustvarijo nova življenja. Žal pa krastače, žabe, pupki in druge dvoživke na svoji ženitveni poti vsako leto naletijo na »črni odsek« na regionalni hitri cesti Cerknica–Grahovo, kjer jih v eni pomladi na tisoče konča pod avtomobilskimi kolesi.
Takšni prizori so vsakoletna pomladna stalnica na regionalki Cerknica - Grahovo. Foto Helena Bavec
Dolgoročna rešitev tega perečega problema, ki bi v nekaj letih lahko dejansko pripeljal do izumrtja slivniških dvoživk, je več milijonov evrov težka rekonstrukcija ceste med Cerknico in Bločicami z gradnjo prehodov (tunelov) za dvoživke. V bližnji prihodnosti se bo to vsekakor zgodilo. A dokler se Direkcija za infrastrukturo, ki mora biti obvezen partner pri takem posegu, ne vključi v projekt omenjene rekonstrukcije, ostaja edina pomoč dvoživkam ročno prenašanje čez nevarno cesto. Seveda lahko na tak način rešimo le manjši del dvoživk, a vsekakor šteje vsaka krastača, ki dandanes živa pride čez regionalno cesto pod Slivnico.
Lepo vabljeni tudi drugi prostovoljci, ki bi želeli pomagati. Več rok pomeni več rešenih dvoživk. Dobimo se ob 18.uri. Zbirno mesto je tako v soboto kot v nedeljo Diskont Perutnine Pivka na Marofu, naslov: Ulica 4. maja 1a, SI-1380 Cerknica. Tam boste dobili natančna navodila. S seboj imejte odsevni brezrokavnik, naglavne svetilke, vodoodporna obuvala (škornje) in oblačila ter za vsak slučaj še komplet oblačil za preobleči (najverjetneje bo med akcijo deževalo). Pa tudi čista vedra ali posode. Rokavice bodo na voljo. Vsi udeleženci morate imeti s seboj tudi izpolnjeno IZJAVO o tem, da se akcije udeležujete na lastno odgovornost. Izjava je na voljo na spodnji povezavi.
Ob tem ne pozabimo, da smo še vedno v obdobju epidemije COVID-19, zato upoštevajte veljavne ukrepe. Zbiranje je še vedno omejeno na največ 10 oseb, zato se ob cestnem odseku razporedite tako, da bo to določilo upoštevano. Nosite tudi zaščitne obrazne maske. Na akcijo ne prihajajte, če se slabo počutite ali imate katerega od že znanih simptomov COVID-19 (glavobol, bolečine v grlu, povišana temperatura, izguba vonja in okusa, bolečine v sklepih in mišicah, občutek hujše utrujenosti). Upoštevati je potrebno tudi vse veljavne omejitve, povezane z druženjem in prehajanjem občinskih meja ter regij ter policijsko uro, ki se začne ob 22. uri.
Policija je o dogodku obveščena, voznike, ki se bodo med 18. in 23. uro vozili po tej cesti pa prosimo za dodatno previdnost in pozornost na prostovoljce na odseku Cerknica – Bločice. Vozniki, prosimo vas za zmanjšanje hitrosti, ne glede na predpisano omejitev.
Živalice z dvojnim življenjem
Dvoživke so zanimivi vretenčarji, ki živijo dvojno življenje. Iz oplojenega jajčeca se v vodi prek stadija ličinke, ki diha s škrgami, razvijejo v odraslo žival. Ta ne diha več s škrgami, ampak s pljuči, zato lahko odrasle dvoživke živijo na kopnem. Zaradi zelo tanke kože, ki jih ne varuje pred izsuševanjem, pa so odrasle dvoživke vezane na vlažne življenjske prostore. Dvoživke so živali, ki se jim imamo zahvaliti, da kopenska bitja sploh obstajamo. Prav dvoživke so bile namreč tiste, ki so prve zmogle prehod iz vode na kopno.
Cerkniško jezero je raj za žabe
Na območju Notranjskega parka so raziskovalci opazili kar 15 od 19 domorodnih vrst dvoživk, kolikor jih živi v Sloveniji. In to kljub temu, da je ta del naše države hribovit in so temperature v povprečju nižje kot na sosednjih območjih. Plitvo presihajoče Cerkniško jezero je za dvoživke pravi raj. Nekatere, kot so vse tri vrste zelenih žab, tam ostanejo vse leto. Spomladi se razmnožujejo, poleti se grejejo na bregovih ponikalnic ali se v njih hladijo, pozimi pa zarite v tla čakajo, da jih pomlad spet zbudi.
Razmnoževanje žab na Cerkniškem jezeru. Foto Krištof Istinič
Druge, kot so rjavi žabi sekulja in rosnica ter navadna krastača, se spomladi v plitvinah jezera le mrestijo, nato pa se odrasle vrnejo živet na kopno, v gozdove. Tudi veliki pupek, hribski urh in zelena rega obiščejo vodna telesa le v času mrestenja, s to razliko, da ti izbirčneži v vodi, kjer samice odložijo oplojena jajca na dele rastlin, ne prenesejo ribje družbe, saj zanje predstavljajo slasten obrok hrane.
Rosnica. Foto Jošt Stergaršek
Človeška ribica, ki zavetja jamskega okolja nikoli ne zapusti namenoma, je še večja posebnica, saj je zanjo značilna neotenija, posebna oblika razvoja, kjer žival spolno dozori, na videz pa ostane povsem enaka ličinki. Ličinke navadnega močerada, še ene dvoživke iz Notranjskega parka, pa se kar lep čas razvijajo in rastejo v materinem telesu. Ko jih samica spomladi izleže v tolmun majhnega potočka, še dihajo s škrgami, nato pa se počasi preobrazijo v odrasle močerade, ki dihajo s pljuči in živijo na kopnem. Planinski močerad je 'šel še dlje', saj se ličinke v materi popolnoma preobrazijo in samica koti žive mladiče, ki že dihajo s pljuči. Ta prilagoditev planinskemu močeradu omogoča, da preživi višje nad morjem kot katera koli druga dvoživka pri nas.
Problem prometnih cest
Številne dvoživke, na primer krastače, rjave žabe in pupki, se začnejo iz zimskih bivališč spomladi seliti k vodi, kjer se bodo mrestile, takoj ko se v vlažnih nočeh temperatura dvigne nekaj stopinj nad ničlo. A v Notranjskem parku se zanje s tem začnejo težave. Največja so prometne ceste, s katerimi je človek grobo presekal njihove, tisoče let stare selitvene poti.
Da bi le živi prišči do jezera. Foto Helena Bavec
Že opazno manjšanje populacije dvoživk v Notranjskem parku zaradi cestnih poginov lahko usodno vpliva na ekosisteme, kajti dvoživke so njihov ključen del. Zakaj? Paglavci so vir hrane številnim vodnim organizmom, hkrati pa s strganjem alg s podlage preprečujejo, da bi se te preveč namnožile. Če se, pride pri njihovem odmiranju do pomanjkanja kisika v vodi in posledično pride do smrti vodnih živali. Odrasle dvoživke pa so pomembni plenilci, ki jedo živali, manjše od sebe. Obenem so same pomemben vir hrane za ptice, ribe in sesalce. Žabe in krastače so torej ključne za vzdrževanje naravnega ravnovesja in pravilno delovanje ekosistema, katerega del je tudi človek.
Rešitev?
Povozi dvoživk so torej velika težava. Zaradi vedno gostejšega prometa se kaj lahko zgodi, da lokalne populacije dvoživk izumrejo. Tega problema se v Notranjskem parku, kjer delo posvečajo tudi ohranjanju vrst, zelo dobro zavedajo. Trajno rešitev, ki bo najbolj učinkovita, predstavlja rekonstrukcija ceste. Ta bi morala biti narejena tako, da je dvoživke ne bodo mogle prečkati drugje, kot skozi podhode. Projekt rekonstrukcije ceste med Cerknico in Bločicami je ogromen finančni zalogaj, žal pa direkcija za infrastrukturo, ki mora biti partner pri takem posegu, pravkar že izvaja podoben projekt in se v še enega trenutno nemore spustiti.
V Notranjskem parku bomo zato naslednji naravovarstveni projekt posvetili slivniškim krastačam in si tako zagotovili finančna sredstva za izgradnjo varnih prehodov zanje. Do takrat pa bo park vsako leto pomagal in se pridružil akcijam h ročnega prenašanja krastač na enem odseku ceste, kar že leta počno številni zagnani domačini, ki dvoživkam v deževnih nočeh plemenito pomagajo čez cesto.
Še pred razvojem znanosti so ljudje naravne pojave, katerim so se čudili, a jih niso znali razumsko razložiti, pripisovali čarobnim ali bajeslovnim bitjem. Danes pa nam ob znanstvenih razlagah, ki temeljijo na surovih dejstvih, manjka kanček skrivnostnosti ali čarobnosti. Manjka nekaj otroške domišljije, s katero bi slivniške krastače videli kot coprnice, ki s svojimi uroki varujejo naravo in prebivalce pod svojo goro. Morda bi se ob takšnem verovanju bolj potrudili zanje.
Zelena rega ali božja žabica (Hyla arborea) je v Sloveniji ena in edina vrsta od skupaj 218 vrst iz rodu reg (Hyla), ki živijo na Zemlji. Foto Jošt Stergaršek